Jedro

Dedni dogovor, na podlagi katerega se je tožnik vpisal v zemljiško knjigo, je bil kasneje s sodbo razveljavljen, zato tožnik ni postal lastnik nepremičnin, ne glede na to, da izbrisna tožba ni bila vložena, zaradi česar je še vedno vknjižen v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. do V. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe. V nadaljevanju je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od toženca zahteva, da izprazni in mu izroči v izključno posest nepremičnine parc. št. 151.S, 149.S in 208.S, vse k.o. X. Zavrnilo je tudi prvi podredni zahtevek na izročitev omenjenih nepremičnin v soposest in souporabo do 6/7. Ugodilo pa je drugemu podrednemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku izroči navedene nepremičnine v skupno posest in uporabo, glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Zoper vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot bistveno izpostavlja okoliščino, da je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik. Izbrisna tožba namreč ni bila vložena, rok za to pa je tudi že potekel. Zato meni, da je dokazal svojo lastninsko pravico in bi moralo sodišče primarnemu zahtevku ugoditi. Uveljavlja tudi procesne kršitve, saj se sodišče do nekaterih navedb ni opredelilo in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Ne strinja se s stališčem, da nepremičnine predstavljajo skupno lastnino dedičev, ter se pri tem sklicuje na vsebino sklepa o dedovanju ter izjavo oziroma dogovor, ki ga je sklenil z preostalimi sodedinjami.

V odgovoru na pritožbo toženka odgovarja na pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je bila le meritorna odločitev sodišča prve stopnje, saj odločitev o spremembi tožbe s pritožbo ni bila izpodbijana (prvi odstavek 350. člena ZPP).

O primarnem tožbenem zahtevku Tožnik je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik nepremičnin, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, in sicer na podlagi dednega dogovora, ki so ga dediči sklenili v zapuščinskem postopku po očetu pravdnih strank. Na podlagi tožbe enega izmed dedičev je bil dedni dogovor razveljavljen, ker pa izbrisna tožba ni bila vložena, je stanje v zemljiški knjigi ostalo nespremenjeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik ni izključni lastnik nepremičnin. Dedni dogovor, ki je bil razveljavljen, namreč ne more pripeljati do veljavnega prenosa lastništva, kar pomeni, da tožnik nikoli ni postal (izključni) lastnik.

Tožnik se v pritožbi neupravičeno sklicuje na stanje v zemljiški knjigi. Njegova vknjižba je namreč postala materialnopravno neveljavna, saj je z razveljavitvijo dednega dogovora odpadla podlaga za vpis. To pa je bistvo izbrisne tožbe in je nadaljnji postopek izbrisa le še izvedba posledic, ki iz tega izvirajo. Zato ni bistveno, da izbrisna tožba ni bila vložena.

Sodišče prve stopnje se torej upravičeno ni ukvarjalo z njegovimi očitki, da je rok za vložitev tovrstne tožbe že potekel, saj ne gre za odločilno dejstvo in je izpodbijano sodbo kljub temu mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek na izpraznitev in izročitev nepremičnin v njegovo izključno posest (92. člen SPZ).

O obeh podrednih zahtevkih Pritožba zmotno meni, da je med dediči že prišlo do veljavne delitve dediščine. Razglasitev oseb za dediče do določenega dednega deleža v sklepu o dedovanju namreč še ne predstavlja hkrati tudi odločitve o tem, kaj iz zapuščine pripade posameznemu dediču, kar je bistvo delitve (4. odstavek 146. člena ZD).

Neuspešno ne more biti niti sklicevanje pritožbe na dogovor med tožnikom in ostalimi sodedinjami, s katerim mu slednje priznavajo solastniški delež na predmetnih nepremičninah (Dogovor in pogodba z dne 8.4.2013 ter Izjava z dne 3.3.2013, priloga A12 in A13). Toženec namreč pri tem ni sodeloval, dedni dogovor pa je veljaven le, če sodelujejo vsi dediči. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da nepremičnine predstavljajo skupno lastnino in ne solastnino dedičev, kot to zatrjuje pritožba (prvi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD).

V postopku ni bilo sporno, da toženec tožniku ne dopušča dostopa in uporabe omenjenih nepremičnin. Ker je kot skupni lastnik do tega upravičen (2. odstavek 72. člena SPZ), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odreklo varstvo prvemu podrednemu, ugodilo pa drugemu podrednemu tožbenemu zahtevku, pravilna.

Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).