Jedro

Odgovor na vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka (kdaj prične teči 30-dnevni rok, ki je določen za vložitev predloga za obnovo postopka), je jasen že na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Revidentka ne izkaže, da bi to vprašanje v praksi ali teoriji sprožalo posebne dileme oziroma da bi v obravnavanem primeru glede razlage teh določb prišlo do odstopa ali neenotnosti sodne prakse.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po pooblaščencu dne 15. 2. 2010 vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Upravne enote Koper z dne 21. 2. 2008, s katerim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 27. 10. 2005 investitorki ... Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bil predlog za obnovo postopka pravilno zavržen, ker revidentka v svojem predlogu za obnovo postopka ni izkazala okoliščin, potrebnih za ugotavljanje pravočasnosti tega predloga (265. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem pravnem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navedbo, da gre v obravnavani zadevi po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer, kdaj prične teči 30-dnevni rok, ki je določen za vložitev predloga za obnovo postopka: ali z dnem, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, ali ko je videla, zvedela za gradnjo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga je izpostavila revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu pogojev iz 5. točke te obrazložitve. V obravnavani zadevi ni sporno, da je revidentka vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Odgovor na vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, je jasen že na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 9. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Revidentka ne izkaže, da bi to vprašanje v praksi ali teoriji sprožalo posebne dileme oziroma da bi v obravnavanem primeru glede razlage teh določb prišlo do odstopa ali neenotnosti sodne prakse. S tem ni izpolnila pod 5. točko te obrazložitve navedenega standarda trditvenega in dokaznega bremena, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

8. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka zgolj z navedbo, da ima odločitev zanjo hude posledice, ni izkazala tega pogoja za dovoljenost revizije. Revidentka bi namreč morala navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude. Šele če bi revidentka navedla in izkazala konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanjo zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Ker revidentka tega ne navaja, niti ne izkazuje, niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).