Jedro

Ugotovitev, da je bil sistem evidentiranja in plačevanja opravljenih ur nejasen in je delavce, ki so občasno delali ob nedeljah, puščal v negotovosti glede obsega opravljenih ur, zaradi česar so opravili več ur dela, kot je bilo predvideno z mesečnim oziroma letnim fondom ur, še ne predstavlja protipravnega ravnanja toženca. Dodatno opravljene ure jim je namreč plačeval sproti in v celoti. Ker tudi inšpekcijski pregledi, ki so bili izvedeni prav v zvezi z delovnim časom in plačilom, niso pokazali nepravilnosti, tožencu ni mogoče očitati, da je pri izplačevanju plače ravnal namerno nepravilno oziroma deliktno.

Izrek

I. Pritožbama druge in tretje tožeče stranke ter tožene stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi, v IV. točki izreka pa spremeni tako, da se toženi stranki prisojeni znesek stroškov postopka zniža na 2.210,09 EUR.

II. V preostalem se pritožbi druge in tretje tožeče stranke ter tožene stranke zavrneta ter se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Prva tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbe v znesku 120,24 EUR, druga tožeča stranka v znesku 116,81 EUR in tretja tožeča stranka v znesku 106,50 EUR, v roku 15 dni, stroške odgovora na pritožbo pa krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi enkrat že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 36/2020 z dne 24. 9. 2021 je tožencu naložilo, da prvemu tožniku od bruto zneska 827,23 EUR, drugemu tožniku od bruto zneska 806,67 EUR in tretjemu tožniku od bruto zneska 751,37 EUR obračuna prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, ter jim plača neto zneske z obrestmi od 25. 2. 2020 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za prvega tožnika do 3.905,72 EUR, za drugega tožnika do 5.586,56 EUR in za tretjega tožnika do 4.133,08 EUR (II. točka izreka), ter tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR odškodnine vsakemu tožniku (III. točka izreka). Naložilo jim je, da so tožencu dolžni povrniti 2.339,55 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka). Na podlagi pritožb drugega in tretjega tožnika ter toženca je pritožbeno sodišče s sodno odločbo opr. št. Pdp 39/2022 z dne 23. 3. 2022 prvostopenjsko sodbo razveljavilo v tistem delu II., III. in IV. točke izreka, v katerem se je nanašala na drugega in tretjega tožnika, ter v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje; pritožbo toženca je zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo sodbo opr. št. Pd 89/2022, ki je v I., II. in III. točki izreka povsem identična tem točkam izreka v sodbi opr. št. Pd 36/2020. V IV. točki izreka je tožnikom naložilo, da so dolžni povrniti tožencu 3.047,96 EUR stroškov postopka, v V. točki izreka pa je določilo, da je toženec zavezanec za plačilo sodne takse v višini 14 %.

3. Drugi in tretji tožnik vlagata pritožbo zoper III., IV. in V. točko izreka sodbe opr. št. Pd 89/2022 zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode. Iz izpovedi A. A. izhaja toženčevo zavedanje, da se ure v nasprotju s pravili za obračun plač niso beležile v fond ur in niso bile izplačane. To kaže na deliktno in s tem protipravno ravnanje toženca. Deliktno ravnanje je podano tudi zaradi oškodovanja pri plačilu dodatka za delovno dobo. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP in 22. člena URS, ker sodišče ni zavzelo razumnega stališča glede deliktnega ravnanja. Poleg tega je toženec obravnaval tožnika neenakopravno s tistimi, ki so delali le do sobote, in pri katerih do prikrajšanja pri nadurah ni prišlo. Čeprav je sindikat skoraj dve leti opozarjal Inšpektorat RS za delo na nezakonito ravnanje toženca, ni dobil nobenega poročila več kot eno leto. Delavci so inšpekciji kar nekajkrat pojasnjevali, da gre za prekršek pri beleženju in izplačilu ur, vendar je možno, da ta manjka ur ni materialnopravno pravilno obravnavala. V zvezi s škodo sta tožnika izpovedala, kako sta se počutila (duševne bolečine, strah). Odškodnina mora biti tako visoka, da storilca odvrne od nadaljnjega protipravnega povzročanja škode. Podana je kršitev 6. člena EKČP in 22. člena URS, ker sodišče pri odločitvi o stroških postopka ni uporabilo 38. člena ZDSS-1. 4. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

5. Toženec vlaga pritožbo zoper I. in IV. točko izreka sodbe opr. št. Pd 89/2022. Odločitvi v I. točki izreka očita bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede stroškovne odločitve v IV. točki izreka navaja, da bi mu sodišče moralo priznati tudi stroške odgovora na pritožbo, ki ga je vložil v pritožbenem postopku zoper sodbo opr. št. Pd 36/2020. Priglaša stroške pritožbe.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

**K pritožbi drugega in tretjega tožnika**

7. V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo razlike v plači, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sta tožnika res opravila več ur dela, kot je bilo predvideno z mesečnim oziroma letnim fondom ur, a so jima bile ure več opravljenega dela v celoti plačane, zato je tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo. Glede presežka nad predvidenim fondom ur je ugotovilo, da ni bil plačan dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zato ga je drugemu tožniku prisodilo v bruto višini 806,67 EUR, tretjemu pa v bruto višini 751,37 EUR. Odločitev o tem je pravnomočna (I. in II. točka izreka sodbe opr. št. Pd 36/2020 v zvezi s Pdp 39/2022).

8. Drugi in tretji tožnik v pritožbi izpodbijata zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, ki temelji na presoji, da glede izplačevanja plače tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Ta element odškodninske odgovornosti je po navedbah pritožbe podan, ker iz izpovedi A. A. izhaja toženčevo zavedanje, da se ure v nasprotju s pravili za obračun plač niso beležile v fond ur in niso bile izplačane, to pa kaže na deliktno ravnanje toženca. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča. Ta temelji na ugotovitvi, da je bil sistem evidentiranja in plačevanja opravljenih ur res nejasen in je delavce, ki so občasno delali ob nedeljah, puščal v negotovosti glede obsega opravljenih ur, zaradi česar so opravili več ur dela, kot je bilo predvideno z mesečnim oziroma letnim fondom ur. Navedeno pa še ne predstavlja protipravnega ravnanja toženca. Dodatno opravljene ure jim je namreč plačeval sproti in v celoti.1 Ker tudi inšpekcijski pregledi, ki so bili izvedeni prav v zvezi z delovnim časom in plačilom, niso pokazali nepravilnosti, tožencu ni mogoče očitati, da je pri izplačevanju plače ravnal namerno nepravilno oziroma deliktno, kot mu to očita pritožba. V sodnem postopku ugotovljenega dejstva, da ob pravilnem poračunanju viškov in manjkov ur v referenčnem obdobju (148. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) toženec dolguje tožnikoma plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa, zato ni mogoče šteti za protipravno ravnanje, temveč zgolj kot obveznost plačila opravljenega dela (44. člen ZDR-1), kakor je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Zavrnitev odškodninskega zahtevka je utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker naj bi sodišče ne zavzelo razumnega stališča glede deliktnega ravnanja.

9. Pritožba utemeljuje odškodninski zahtevek tudi s sklicevanjem na kršitev prepovedi diskriminacije, ker naj bi toženec drugega in tretjega tožnika, ki sta delala občasno ob nedeljah, obravnaval neenakopravno s tistimi, ki so delali le do sobote in pri katerih zato do prikrajšanja pri nadurah ni prišlo. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj niti ne konkretizira osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri naj bi temeljilo neenako obravnavanje.

10. Pritožbena navedba, da je deliktno ravnanje toženca podano tudi zaradi oškodovanja drugega in tretjega tožnika pri plačilu dodatka za delovno dobo, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopanje Inšpektorata RS za delo potem, ko je bil opozorjen na zatrjevane nepravilnosti pri izplačevanju plače delavcem.

11. Ker ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje), so za spor nepomembne obsežne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na škodo in na odvračilno funkcijo odškodnine (prvi odstavek 360. člena ZPP). Trditve tožnikov o škodi so bile tudi sicer podane zgolj pavšalno (zatrjevanje duševnih bolečin in strahu, kar sta tožnika v izpovedi konkretizirala le kot občutek ogoljufanosti).

12. Pritožba očita kršitev 6. člena EKČP in 22. člena URS, ker sodišče pri odločitvi o stroških postopka ni uporabilo drugega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji); v podkrepitev se sklicuje na nujnost vložitve tožbe, češ da je toženec kljub opozarjanju na kršitve pri izplačilu plače ravnal nepravilno. Očitek ni utemeljen. Na podlagi citirane določbe lahko sodišče v primeru, če delavec, ki ga je zastopal predstavnik sindikata, v sporu ni v celoti uspel, odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja. V tej pravdi sta tožbo tvorila tožbena zahtevka z dvema različnima pravnima temeljema, pri čemer je bila tožba glede plačila odškodnine v celoti neuspešna, glede plačila razlike plače pa je bil uspeh zgolj 14 %. Okoliščine, ki bi narekovale uporabo citirane določbe ZDSS-1, tako tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile podane.

13. Pravilno pa je pritožbeno navajanje, da bi v tem sporu strošek s postavitvijo izvedenca nastal v vsakem primeru, torej ne glede na višino postavljenega tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači in višino tožbenega zahtevka, kateremu je bilo po izvedbi dokaza z izvedencem ugodeno. To utemeljuje uporabo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Toženec je tako dolžan sam kriti strošek izvedenine, ki mu je bila v prvostopenjski sodbi priznana v višini 961,35 EUR. Vsota preostalih stroškov, ki mu jih je priznalo sodišče prve stopnje, ob pravilnem izračunu znaša 2.569,87 EUR, kar glede na 86 % uspeh toženca pomeni, da je upravičen do povračila 2.210,09 EUR.

**K pritožbi toženca**

14. Pritožba utemeljeno navaja, da je bilo o I. točki tožbenega zahtevka s sodbama opr. št. Pd 36/2020 v zvezi s Pdp 39/2022 že pravnomočno odločeno. Ker je o tem tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje ponovno odločilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (res iudicata).

15. Po navedbah pritožbe bi bilo treba zaradi kršitve pravila res iudicata razveljaviti tudi II. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe v delu, v katerem se nanašata na prvega tožnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo glede prvega tožnika tudi v teh dveh točkah izreka kršeno pravilo res iudicata. Ker pa sta bila tožbena zahtevka v II. in III. točki izreka zavrnjena, toženec nima pravega interesa za poseg vanju.

16. Pritožba navaja, da je bila v sodni odločbi opr. št. Pdp 39/2022 odločitev o stroških toženčevega odgovora na pritožbo (v postopku opr. št. Pd 36/2020) pridržana za končno odločbo. Očita, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju storilo bistveno kršitev določb postopka, ker o tem strošku ni odločilo. Predlaga, naj ga zato tožencu prizna pritožbeno sodišče in v tem smislu spremeni IV. točko izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do stroška navedenega odgovora res ni izrecno opredelilo, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve o stroških. Ta odgovor na pritožbo namreč ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP) in ga toženec krije sam.

17. Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče pritožbama obeh strank delno ugodilo in zaradi ugotovljene kršitve pravila res iudicata sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo (tretji odstavek 354. člena ZPP), odločitev v IV. točki izreka pa zaradi delno napačne odmere stroškov spremenilo tako, da je tožencu pripadajoči znesek stroškov znižalo na 2.210,09 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbi drugega in tretjega tožnika ter toženca zavrnilo ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

18. Toženec je s pritožbo, ki se nanaša na glavnični zahtevek, uspel, zato so mu tožniki dolžni povrniti stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Ta obveznost vključuje tudi prvega tožnika, saj je za odpravo kršitve pravila res iudicata toženec moral s pritožbo zajeti tudi tisti del I. točke izreka prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na prvega tožnika. Vrednost spornega predmeta v I. točki izreka znaša 2.385,27 EUR oziroma 300 točk. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) je toženec upravičen do povračila 375 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 7,5 točk za materialne stroške (11. člen OT), kar glede na vrednost odvetniške točke v višini 0,6 EUR znaša 229,50 EUR, pripada pa mu tudi povračilo 50,49 EUR za DDV (2. člen OT) in 63,56 EUR sodne takse za pritožbo, skupno 343,55 EUR. Ta strošek so mu tožniki dolžni povrniti glede na delež tožbenega zahtevka v I. točki izreka, ki odpade na posameznega od njih, in sicer mu prvi tožnik dolguje 120,24 EUR (35 %), drugi tožnik 116,81 EUR (34 %) in tretji tožnik 106,50 EUR (31 %), v roku 15 dni. Toženec pa ni upravičen do povračila stroška za odgovor na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Izvedenec je ugotovil, da je v spornem obdobju dobil drugi tožnik plačanih celo 84,76 ur več, kot jih je opravil, tretji tožnik pa 8,32 ur več.