Jedro

Posreden interes za izid postopka oziroma povezanost z eno od strani v sporu je sicer okoliščina, ki lahko pogojuje pristranskost priče in tedaj nezanesljivost dokaza, ni pa to nujno. Tudi izpoved take priče je podvržena prosti oceni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu toženka plača odškodnino zaradi ravnanja delavcev svojega zavarovanca UKC ..., ker je presodilo, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja, ki ga je očital (da mu nihče od osebja kljub klicanju ni pomagal, da bi šel na WC, zato je moral to storiti sam, v posledici česar je padel in se poškodoval).

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oz. razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Trdi, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je zmotno presodilo dokaze - zaslišanje prič in njega samega. Meni, da je dokazal, da je 5 minut zvonil za pomoč medicinske sestre, ki je ni bilo, in da sodišče ne bi smelo verjeti pričam, ki so zainteresirane za izid postopka. V izpovedbah prič Đ. in K. so tudi neskladja, priča F. pa tistega dne sploh ni delala. Edina nepristranska priča je A. N., ki je bil s tožnikom v isti sobi in ki je tožnikovo izpovedbo, da je klical pomoč, preden je sam vstal, potrdil. Gre za verodostojno pričo. Pritožnik sodišču očita, da ne pojasni, zakaj mu ni verjelo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni sporno, da je tožnik po težji operaciji sam vstal iz bolniške postelje ter se odpravil v toaletne prostore, pri čemer je padel in se poškodoval. Po ugotovitvah sodišča, ki niso več sporne, je bil tožnik po oceni fizioterapevta sicer že sposoben sam vstati, vendar ni sporno, da tudi takim pacientom še vedno nudijo pomoč, če zanjo zaprosijo. Ključno v tem primeru je bilo sporno vprašanje, ali je tožnik za to pomoč prosil, in sicer ali je zvonil z zvoncem, ki je v ta namen nameščen ob bolniški postelji, ali ne. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnika in štirih prič, pacienta A. N. ter treh medicinskih sester, D. Đ. in Z. K., ki sta tistega dne na oddelku delali, ter glavne sestre S. F., ocenilo, da tožnik tega ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče nima dovolj razlogov za dvom v tako oceno, čeprav je bilo tožnikovo dokazno breme težko.

7. Posreden interes za izid postopka oz. povezanost z eno od strani v sporu je sicer okoliščina, ki lahko pogojuje pristranskost priče in tedaj nezanesljivost dokaza, ni pa to nujno. Tudi izpoved take priče je podvržena prosti oceni (8. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je zadovoljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku in priči A. N. 8. Dokazno breme za lastne trditve je bilo na tožniku (7. in 212. čl. ZPP), vendar ga ni zmogel. Z dokazno oceno, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja; je dovolj skrbna, logična in prepričljiva. Razpravljajoči sodnik je dokaze ocenil po neposrednem vtisu o verodostojnosti zaslišanih prič in tožnika, česar pritožbene teze ne omajejo.

9. Res priča F. tistega dne ni bila na kraju samem, vendar je (tudi ona) zanikala, očitno prepričljivo, da bi bile sestre zaradi gripe na splošno v tistem času manj odzivne in manj pri volji pomagati pacientom. Res je, da je edina objektivno povsem nepristranska priča A. N., naključni pacient, ki je s tožnikom delil sobo. Vendar ne drži očitek, da bi sodišče njegovo izpoved ocenilo za neverodostojno oz. da ni pojasnjeno, zakaj mu sodišče ni verjelo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (tč. 8. na str. 7) je izrecno navedeno, da njegova izpovedba ni potrdila tožnikove, saj ni bil prepričan o tem, ali je tožnik res zvonil ali ne. Nasprotje v svoji izpovedi glede tega, ali je tožnik pomoč klical ali ne, je priča N. logično pojasnil tako, da pač domneva, da je klical. To pa glede na dokazno breme, ki zahteva, da so odločilna dejstva dokazana s stopnjo prepričanja (da o njih ne dvomi nobena v življenjskih zadevah povprečno izkušena oseba), ne more zadostovati. Malenkostna neskladja v izpovedbah Đ. in K. so zaradi dokaznega bremena, ki je na tožniku, še tem manj pomembna in sama zase ne morejo zasukati odločitve.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).