Jedro

Pri oblikovanju tožbenega zahtevka tožeča stranka ni vezana na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o stvari.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 2-sobno stanovanje št. 172080 v izmeri 60,60 m2, ki se nahaja v 1. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 2048 k.o. Stara gora in je bilo kupljeno na podlagi kupne pogodbe št. 110/93 z dne 15.7.1993 in aneksa k tej pogodbi z dne 15.7.1993 izključna tožničina last in predstavlja njeno posebno premoženje. Obenem je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora v roku 15 dni tožnici povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 141.483,50 SIT, v primeru zamude za zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V svoji pritožbi zoper sodbo se toženec sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja, da sta se pravdni stranki pravnomočno razvezali šele 2.6.1997, v času nakupa spornega stanovanja in tudi pozneje, pa da sta še živeli v zakonski skupnosti z vsemi njenimi značilnostmi. Sodišče prve stopnje, da je neutemeljeno spregledalo fotografske posnetke, ki jih je v dokazne namene predložil toženec. Iz njih, da je moč zanesljivo razbrati, da sta pravdni stranki tudi še v letu 1995 skupaj preživljali dopust, priče pa da so prav tako potrdile, da je toženec takrat tudi še prispeval k stroškom skupnega gospodinjstva, tako da je za družino kupoval živila, skrbel za otroke in plačeval stroške stanovanja. Pri vse tem, da sploh ni bistveno toženčevo več ali pa manj vzorno obnašanje, ampak določba 2. odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri predstavlja skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja njune zakonske skupnosti. V danem primeru, da je tako eventuelno mogoče razpravljati le o večjem ali manjšem prispevku posameznega zakonca k nastanku skupnega premoženja, ne pa o tem, da je sporno stanovanje tožničino posebno premoženje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno povzema pravni standard skupnega premoženja zakoncev, ki je v 2. odstavku 51. člena ZZZDR opredeljeno kot tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. V tej zvezi tudi pravilno ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo 3.5.1986 in da je bila potem pravnomočno razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 437/96 z dne 2.6.1997. Nadalje prav tako pravilno ugotavlja, da je bilo sporno stanovanje kupljeno na podlagi pogodbe o prodaji stanovanja, št. 110/93 z dne 15.7.1993 in aneksa k tej pogodbi, ki nosi isti datum (glej prilogi A1 in A2), torej še v času, ko je kot samo pravi vsaj še formalno trajala zakonska zveza pravdnih strank in da je to stanovanje plačala tožnica s prihranki, ki jih je zaslužila, ko je delala v ZR Nemčiji. Sodišče druge stopnje tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, kakršnega je že pred časom izoblikovala sodna praksa, da premoženja, pridobljenega po razpadu ekonomske skupnosti zakoncev, ni mogoče šteti za skupno premoženje.

Vendar pa je sodišče prve stopnje pri teh ugotovitvah spregledalo, da tožbeni zahtevek ne glasi na ugotovitev, da sporno stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja, kakor samo zaključuje, ampak da tožnica s tožbo zahteva, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je stanovanje njeno posebno premoženje. Posebno premoženje pa je po določbah ZZZDR povsem drug pravni standard, katerega ni mogoče presojati po značilnostih, ki veljajo za skupno premoženje. Gre namreč za premoženje, ki ga je zakonec imel že pred sklenitvijo zakonske zveze, ali pa ga je pridobil v času trajanja zakonske zveze, vendar ne z delom. Primeri nastanka posebnega premoženja so na primer dedovanje, darilo, zadetek na loteriji in podobno. Res je, da je bila tožnica s sklepom nepravdnega sodnika istega prvostopnega sodišča, opr. št. N 7/98-6 z dne 30.6.1998 napotena, da zoper toženca vloži tožbo na ugotovitev, da sporno stanovanje predstavlja njeno posebno premoženje, res pa je tudi, da navedeni sklep tožnice, kar zadeva oblikovanje zahtevka, ne veže. Iz vsega doslej navedenega pa sledi, da obstoja nasprotje med sodbenim izrekom in njenimi razlogi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Da bi se ta kršitev odpravila, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v skladu z določbo 369. člena ZPP in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica določbe člena 166/III ZPP.