Jedro

Sodišče je narok razpisalo prav iz razloga, ker tožnik v inšpekcijskem postopku ni imel možnosti, da se izjavi o mnenju, ki ga je podal Zavod za varstvo narave in s tem o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. To pa pomeni, da je ostalo dejansko stanje glede nasutja in stanja parcele, in torej v bistvenem, ugotovljeno nepopolno in lahko tudi nepravilno, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa predstavlja razlog za odpravo odločbe.

Pri odločanju oziroma pri odreditvi ukrepov bi bilo treba poleg okoliščin, ki se nanašajo na varstvo narave, upoštevati tudi okoliščine, ki se nanašajo na tožnikov položaj kmeta in na dejavnost, ki jo opravlja. Kar velja še zlasti ob dejstvu, da je tožnik že v inšpekcijskem postopku izkazal, da je njegova pobuda za spremembo namembnosti zadevne parcele iz kmetijske v stavbno sprejeta, in s tem okoliščino, ki (vsaj v časovnem smislu) lahko vpliva na odreditev ukrepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo in okolje, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Ljubljana št. 0619-37/2014-14 z dne 14. 8. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Območna enota Inšpekcije za okolje in naravo Ljubljana je v inšpekcijski zadevi „nasutje in postavitev montažnega šotora v KP Ljubljansko barje“ tožniku z izpodbijano odločbo odredila vzpostavitev v prejšnje stanje oziroma odpravo škode posledic posega na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., pri čemer stroški sanacije bremenijo zavezanca. Zavezanec – tožnik mora sanacijo izvesti v skladu s strokovnim mnenjem Zavoda RS za varstvo narave št. 3-II-459/2-o-14/KG z dne 31. 7. 2014, pri čemer je potrebno vzpostaviti prejšnji habitatni tip na zemljišču, in sicer je potrebno: a) odstraniti montažni šotor, b) nasuti material v celoti odstraniti, s tem da poseganje v bližnji vodotok ni dovoljeno, niti ni dovoljeno materiala odlagati na travnike in v depresije na terenu, c) zemljišče humuzirati in zasejati travnik z uporabo lokalnega senenega drobirja, d) po končanem posegu mora imeti parcela višino, kot jo je imela pred nasutjem, e) pri delih ni dovoljeno posegati na sosednje travnike, saj obstaja velika nevarnost poškodbe travne ruše in s tem škode na habitatnih tipih, potrebno pa je ohraniti obstoječe drevje, f) ob ponovnem zatravenju je potrebno paziti, da se ne razrastejo invazivne tujerodne rastlinske vrste, zato je treba za humuzacijo uporabiti neoporečno zemljo, zasejano travišče pa je potrebno kositi in v primeru pojava invazivnih vrst ustrezno ukrepati (1. točka izreka). Rok za izvršitev sanacije je 15. 10. 2014 (2. točka izreka). O izvršitvi ukrepa je treba takoj obvestiti inšpektorico, ki je izdala odločbo (3. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka izreka). V tem postopku stroški niso nastali (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil s strani inšpekcijskega organa opravljen ogled na kraju samem in da je bilo opravljeno tudi zaslišanje tožnika. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je bilo na omenjeni parceli izvedeno nasutje celotnega zemljišča s peskom in da je na parceli postavljen montažni šotor velikosti ca. 33 m x 13 m ter da je dela izvedel tožnik kot lastnik zemljišča. Inšpektorica je ugotovila še, da je poseg izveden na zavarovanem območju Krajinski park Ljubljansko barje, da ima omenjeno zemljišče naravovarstveni status in hkrati status kmetijskega zemljišča ter da so bile s posegom kršene določbe 10. člena Uredbe o Krajinskem parku Ljubljansko barje (v nadaljevanju Uredba). Enako izhaja iz strokovnega mnenja Zavoda za varstvo narave, ki je bil pridobljen v inšpekcijskem postopku in iz katerega sledi, da je tožnik s posegom uničil habitatni tip s Physis kodo 38.22, ki ga je treba ohranjati v ugodnem stanju in spremenil za Krajinski park značilne krajinske elemente in vzorce. Zato je bila v skladu z omenjenim mnenjem ter na podlagi določb Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) izdana izpodbijana odločba, s katero se tožniku nalaga, da v postavljenem roku odstrani montažni šotor, da odstrani nasuti material in da na zemljišču vzpostavi prejšnje stanje, to je zemljišče humuzira in zaseje travnik.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopni upravni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje ter meni, da je organ prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je bil v obravnavanem primeru kršen predpis, izdan na podlagi določb ZON in v skladu s predhodno pridobljenim strokovnim mnenjem ZRSVN tožniku pravilno izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 153. člena ZON. V zvezi s pritožbenimi ugovori ugotavlja, da je bil, kot je razvidno iz zapisnika št. 0619-37/2014, tožnik v zvezi z nasutjem travnika in postavitvijo šotora 11. 6. 2014 zaslišan pri prvostopnem organu. S tem mu je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi. Zato ostale pritožbene navedbe po mnenju organa druge stopnje ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči o povrnitvi stroškov postopka.

5. V tožbi navaja, da so izrečeni ukrepi nesorazmerni ter se z njimi grobo posega v njegova lastninska upravičenja. Tožnik razume, da je zadevno zemljišče del Krajinskega parka Ljubljansko barje, vendar je umeščeno med hiše, postavljeni objekt pa sodi med manj zahtevne objekte. Postavljeni šotor je namenjen izključno skladiščenju krme in kmetijske mehanizacije in torej gospodarski dejavnosti. V postavitev šotora so tožnika prisilile razmere in prostorska stiska. Njegova edina dejavnost je namreč kmetijstvo, saj obdeluje 29 ha kmetijskih površin. Brez šotora bi bila dejavnost ogrožena, saj živalim ne bi mogel nuditi krme. Posledično bi moral govedo odprodati, kar bi pomenilo konec dejavnosti, ki je poglavitni vir preživljanja za celo družino.

6. Tožnik je sprožil ustrezne postopke na občini A., ki je zadevno kmetijsko zemljišče že vključila v spremembe prostorskega akta, saj leži sredi pozidanega območja. Kot dober gospodar kmetuje in upošteva naravovarstvene režime, kot je Natura 2000 in s tem varuje javni interes po zaščiti naravnih danosti. Vendar meni, da mora obstajati sorazmernost v razmerju do svobodne gospodarske pobude. Absolutno zavračanje posegov, ki predstavljajo posodobitev kmetijskega gospodarstva, ne more biti cilj zavarovanja nekega območja. Pri tem poudarja, da Uredba med cilji zavarovanja krajinskega parka določa tudi omogočanje kakovostnega bivanja prebivalcem parka s spodbujanjem trajnostnega razvoja, skladnega s krajevno tradicijo območja, kamor sodijo tudi prizadevanja za izboljšanje življenjskih razmer prebivalcev. Nadalje je med razvojnimi usmeritvami in ukrepi določeno, da se trajnostni razvoj uresničuje s spodbujanjem ohranjanja kmetijske dejavnosti na kmetijskih gospodarstvih. Kmetje imajo celo odločilno vlogo pri ohranjanju za park značilne krajine. Tožnik obdeluje večje površine, ki so po večini del zavarovanih območij, zato ne razume, da bi šotor, ki je z vidika posegov v prostor nesporen, pomenil tako grob poseg v krajinski park, kot izhaja iz odločbe. Sicer pa nasutje ni višje od sosednjih zemljišč, kjer se nahajajo celo asfaltne in betonske površine. Del nasutja obstaja že več let, tožnik je le dodal nekaj centimetrov, da bi izboljšal kvaliteto skladiščenja krme in mehanizacije.

7. Tožnik nadalje navaja, da izrečeni ukrepi temeljijo na strokovnem mnenju ZRSVN, ki ga tožnik kot stranka ni nikoli prejel. To ocenjuje kot bistveno kršitev pravil postopka. Zato trdi, da so izrečeni ukrepi posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe Uredbe. Razen tega so nesorazmerni in pomenijo preveliko škodo za tožnika kot prebivalca krajinskega parka, ki opravlja dejavnost, ki je temelj ohranjanja zavarovanega območja.

8. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

9. Tožeča stranka na naroku vztraja pri svojih navedbah in predlogih. Dodatno navaja in dokazuje še, da gre pri zadevni parceli za zemljišče, ki je bilo predhodno, v času, ko se je urejala oziroma gradila cesta, v delu stavbno zemljišče in da je bila parcela že v tistem času (v 80-tih letih) nasuta ter da ni več služila kot travnik. K odstranitvi nasutja bi bilo zato treba pozvati tistega, ki je nasipal, to je tožnikovega brata, ki je začel z gradnjo, oziroma občino, ki je na to območje vozila odpadni material. Poleg tega opozarja, da šotor meji neposredno na parcelo, kjer je mizarska delavnica ter da so vsi izpuhi iz delavnice obrnjeni na zemljišče, ki je predmet zaščite. Sicer pa je tožnik že zaprosil za spremembo namembnosti zadevne parcele in kolikor mu je znano, naj bi se tako tožnikova kot sosednja parcela uvrstili v območje pozidave. Tožnik priznava postavitev šotora, vendar obenem poudarja, da bi mu v primeru, če bi moral šotor podreti, nastala velika škoda, ker nima kam spraviti mehanizacije in mu zato grozi, da bo moral opustiti kmetijsko dejavnost. Poudari še, da je kmet - staroselec ter da šotor potrebuje izključno za opravljanje svoje dejavnosti. Ker bo po vsej verjetnosti ugodeno njegovemu predlogu za spremembo namembnosti zemljišča, pa meni, da bi bilo primerno z odstranitvijo nasutja oziroma šotora počakati do sprejema prostorskih planov za to območje. Tožena stranka, čeprav pravilno vabljena, na narok ni pristopila.

10. Tožba je utemeljena.

11. V zadevi postavitev šotora ni sporna. Pač pa je sporna višina oziroma količina nasutja ter povzročitelj nasutja na zadevi parceli. Sporen pa je tudi status zadevnega zemljišča, za katerega se v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je kmetijsko, medtem ko naj bi po izvajanjih na naroku pri zadevni parceli izvorno in vsaj v delu šlo za stavbno zemljišče. V tem – spornem delu v spisih ni nobenih podatkov. Odgovora nanje sodišče tudi ni dobilo na naroku, saj tožena stranka, kljub temu, da je bila pravilno vabljena, na narok ni pristopila. Obenem pa sodišče navedenih okoliščin tudi ni štelo za nedopustno tožbeno novoto, saj je narok razpisalo prav iz razloga, ker tožnik v inšpekcijskem postopku ni imel možnosti, da se izjavi o mnenju, ki ga je podal Zavod za varstvo narave in s tem o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. To pa pomeni, da je ostalo dejansko stanje glede nasutja in stanja parcele, in torej v bistvenem, ugotovljeno nepopolno in lahko tudi nepravilno, nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa predstavlja razlog za odpravo odločbe.

12. Iz spisov pa tudi ni razbrati odgovora na tožbene očitke, da so odrejeni ukrepi nesorazmerni in zato v nasprotju z materialnimi predpisi, konkretno z Uredbo. Tožnik namreč že v pritožbi izrecno poudarja, da je kmet, da šotor uporablja izključno za kmetijsko dejavnost in da je uporaba šotora za dejavnost nujno potrebna. Pri tem se sklicuje na Uredbo, v kateri je med cilji zavarovanja krajinskega parka (iz 1. člena), poleg zavarovanja naravnih vrednot, navedeno tudi spodbujanje trajnostnega razvoja. Ta pa se v skladu z določbami 8. člena Uredbe uresničuje tako s spodbujanjem razvoja podeželja kot tudi s spodbujanjem ohranjanja kmetijske dejavnosti na obstoječih kmetijskih gospodarstvih. To pa po presoji sodišča pomeni, da bi bilo treba pri odločanju oziroma pri odreditvi ukrepov poleg okoliščin, ki se nanašajo na varstvo narave, upoštevati tudi okoliščine, ki se nanašajo na tožnikov položaj kmeta in na dejavnost, ki jo opravlja. Kar velja še zlasti ob dejstvu, da je tožnik že v inšpekcijskem postopku izkazal, da je njegova pobuda za spremembo namembnosti zadevne parcele iz kmetijske v stavbno sprejeta, in s tem okoliščino, ki (vsaj v časovnem smislu) lahko vpliva na odreditev ukrepa. Ker to ni bilo storjeno in vse navedene okoliščine niso bile presojene, oziroma vsaj iz obrazložitve odločb to ni razvidno, so razlogi obeh upravnih odločb bistveno pomanjkljivi, bistveno pomanjkljiva obrazložitev pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

13. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

14. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).