Jedro

Ne drži trditev tožene stranke, da je izvršilno sodišče, ki je zavrnilo zahtevek za zakonske zamudne obresti v nasprotni izvršbi, o tem tudi vsebinsko odločilo, saj je navedlo le, da gre pri nasprotni izvršbi za specifičen postopek, v katerem ni mogoče zahtevati tistega, kar z izvršbo ni bilo pridobljeno, torej zakonskih zamudnih obresti. Iz tega razloga ima tožeča stranka možnost, da takšen zahtevek postavi v posebni pravdi.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka delno spremeni tako, da se glasita:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati glavnični znesek 4.090,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.090,26 EUR za čas od 9. 4. 2014 dalje do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.090,26 EUR za čas od 11. 1. 2013 do vključno 9. 4. 2014. 2. Pritožba tožene stranke se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 609, 04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske obresti od zamujenega zneska do prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati glavnični znesek 4.090,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.090,26 EUR za čas od 26. 6. 2014 dalje do plačila.

11. 1. 2013 dalje do plačila;“ (I. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.090,26 EUR za čas od 11. 1. 2013 do vključno 25. 6. 2014; (II. točka izreka).

„Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 804,25 EUR stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude;“(III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka se je pritožila zoper obrestni del I. in II. točke izreka sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in sodišču druge stopnje predlagala, da izpodbijani točki spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo obresti od pravilnega dneva vložitve tožbe do plačila.

3. Tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva plačilo kapitaliziranih obresti od glavnice, ki jo je dobila vrnjeno v postopku nasprotne izvršbe, in ki so natekle v času, ko je tožena stranka neupravičeno razpolagala z glavničnim zneskom. Sodišče prve stopnje je kot pravilno pravno podlago uporabilo določbo tretjega odstavka 190. in 193. člena člena Obligacijskega zakonika (OZ).

6. Tožena stranka je v pritožbi navajala, da tožeča stranka zahteva natekle zakonske zamudne obresti, glede katerih velja prepoved obrestovanja obresti. Pritožbeno sodišče pritrjuje takšnemu stališču tožene stranke, vendar le v delu, ko gre za obrestovanje obresti, preden je vložena tožba.

7. Določba 381. člena OZ določa, da je od neplačanih obrestih mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (procesne obresti). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo del zahtevka, kjer je tožeča stranka zahtevala plačilo obresti od kapitaliziranih obresti, katere predstavljajo glavnico tožbenega zahtevka in je dovolilo tek obresti le od vložitve tožbe naprej (je pa napačno ugotovilo dejstvo, kdaj je bila vložena tožba; glej točko 12. te obrazložitve). V preostanku je zahtevek za plačilo obresti od obresti pravilno zavrnilo (le čas, za katerega je zahtevek zavrnilo, je nepravilno določilo).

8. Tožena stranka ugovarja tudi, da ni dolžna plačati glavnice, ki predstavlja kapitalizirane zakonske zamudne obresti od vrnjene glavnice iz nasprotne izvršbe. Tožena stranka namreč ni bila nepoštena, kot to zahteva določba 193. člena OZ, saj je v celoti spoštovala sodne odločbe.

9. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala dobroverno. Iz trditev tožene stranke iz odgovora na tožbo (red. št. 5) izhaja, da je 25. 5. 2011 pri sodišču vložila predlog za izvršbo, ki je bil kasneje podlaga za nasprotno izvršbo. Na podlagi tega predloga je bil namreč izveden rubež terjatev na sredstvih tožeče stranke v višini 30.412, 03 EUR. Da ne držijo toženkine navedbe, da ni bila nedobroverna, izhaja iz tega, da je že pred vložitvijo spornega izvršilnega predloga med pravdnima strankama tekel sodni postopek, ki se je nanašal na enako pravno podlago in je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka toženi stranki ničesar ne dolguje (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, XII Pg 1948/2009 z dne 30. 3. 2011, ki je postala pravnomočna 5. 6. 2011). Kljub izdani sodbi sodišča prve stopnje, ki je zavrnila zahtevek tožene stranke iz enake dejanske in pravne podlage (stroški upravljanja), je le-ta dva meseca kasneje na enaki pravni in dejanski podlagi vložila predlog za izvršbo zoper tožečo stranko. Nemogoče je slediti trditvam tožene stranke, da je bila ob vložitvi predloga za izvršbo in rubežu sredstev tožeče stranke dobroverna, ko pa je imela v rokah odločbo sodišča prve stopnje, ki je njen zahtevek zavrnilo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti, ki predstavljajo glavnico tožbenega zahtevka in še pripadajoče procesne obresti, pravilna.

10. Prav tako ne drži trditev tožene stranke, da je izvršilno sodišče, ki je zavrnilo zahtevek za zakonske zamudne obresti v nasprotni izvršbi, o tem tudi vsebinsko odločilo, saj je navedlo le, da gre pri nasprotni izvršbi za specifičen postopek, v katerem v skladu z določbami prvega odstavka 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni mogoče zahtevati tistega, kar z izvršbo ni bilo pridobljeno, torej zakonskih zamudnih obresti. Iz tega razloga ima tožeča stranka možnost, da takšen zahtevek postavi v posebni pravdi. S tem, ko bi sodišče odločilo, da je o zahtevku že meritorno odločeno, bi tožnico prikrajšalo za sodno varstvo.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo.

12. Pritrdilo pa je pritožbi tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo zakonske zamudne obresti od zahtevanega zneska od 26. 6. 2014 dalje do plačila, ker je napačno štelo, kdaj je bila tožba vložena. Pritrditi je treba tožeči stranki, da je bila tožba vložena 9. 4. 2014, kar izhaja iz dohodnega žiga Okrožnega sodišča v Ljubljani. Upoštevaje že navedeno določbo 381. člena OZ je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in I. ter II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 9. 4. 2014 do plačila in zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 11. 1. 2013 do vključno 9. 4. 2014 (358. člen ZPP).

13. Izrek sodbe sodišča prve stopnje v I. točki v četrti vrstici vsebuje navedbo: “11. 1. 2013 dalje do plačila“, ki je nerazumljiva. Pritožbeno sodišče je zato ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo (tudi) tako, da je navedeno besedilo (četrto vrstico I. točke izreka) izpustilo, saj gre za takšno kršitev postopka (14. točka 339. člena ZPP), ki jo je lahko glede na njeno naravo samo odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14. Odločilo je še, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka in stroške tožnice v višini 609,04 EUR, saj je s pritožbo ni uspela, je pa v celoti s pritožbo uspela tožeča stranka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Stroške je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list 35/2009), ki je veljal v času, ko se je postopek na prvi stopnji pričel (20. člen Odvetniške tarife, Uradni list 2/2015).