Jedro

Ker se tožnik kljub pravočasno poslanemu vabilu in opozorilu v angleškem jeziku kaj sledi, če se vabilu na osebni razgovor ne bo odzval, temu vabilu ni odzval, je tožena stranka pravilno uporabila določbo prve alineje drugega odstavka in določbo tretjega odstavka 50. člena ZMZ ter postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavila. Glede na jasno določbo 50. člena ZMZ, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, slednja ni imela nobene podlage za posebno ugotavljanje dejanskih okoliščin, zakaj tožnika ni bilo na osebnem razgovoru. Prav tako ni bila dolžna skrbeti za njegovo fizično udeležbo na tem razgovoru.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi, odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 7. 4. 2011 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena ter prvo alinejo drugega odstavka in na podlagi tretjega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (1. točka sklepa) ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite tožniku, z 2. točko izreka pa odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po dokončnosti tega sklepa.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka napačno uporabila prvo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ in del prvega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ, ker je uporabila razlago, ki je v nasprotju s pravom EU. Po ustaljeni praksi Sodišča EU (SEU) v primeru, če nacionalna pravna norma ni v skladu s pravom EU, sodišče ne prekine postopka zaradi presoje ustavnosti sporne zakonske določbe, ampak sporno zakonsko določbo ignorira in neposredno uporabi jasno in brezpogojno določbo z neposrednim učinkom iz sekundarnega prava EU. Obveznost ignorirati nacionalno normo v takih primerih velja tudi za upravne organe. V konkretnem primeru je tožena stranka takoj in avtomatično, ko se tožnik ni pojavil na osebnem razgovoru, čeprav je bil pravilno vabljen in obveščen o posledicah, če ne pride, izdala izpodbijani sklep o ustavitvi postopka, ne da bi pred tem v razumnih mejah znotraj dejavnosti Azilnega doma preverila, zakaj tožnika ni bilo na osebni razgovor. Da se je tožnik zmotil v datumu, kot navaja v tožbi, za sodišče ni neverjetno, pri čemer je treba upoštevati tudi, da je bil v relevantnem času komaj dva meseca polnoleten. Bistveno je, da s tem ravnanjem tožnik ni onemogočil in tudi ni bistveno otežil izvedbe postopka glede na to, da je bil v času osebnega razgovora v neposredni bližini prostora, kjer naj bi se izvedel osebni razgovor. Za namen preprečitve oteževanja izvajanja postopka in za presojo utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito je postavljena določba 20. člena Direktive št. 2005/85/ES in ne za kaznovanje tožnika ali zato, da se prošnja za mednarodno zaščito obravnava na čimbolj enostaven in pospešen način. Sodišče prve stopnje pri interpretaciji pojma "prekiniti" iz 20. člena navedene direktive ne more izhajati samo iz slovenskega razumevanja tega pojma. Pojem "prekiniti" je namreč treba razlagati v kontekstu prava EU, ne pa v kontekstu nacionalnega prava. Ker je 1. točka izreka nezakonita in jo je treba odpraviti, to isto velja tudi za 2. točko izreka izpodbijanega sklepa. Zato tudi niso podani pogoji za prekinitev postopka in začetek postopka ocene ZMZ z Ustavo RS (156. člen Ustave RS) glede določbe drugega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ, saj te določbe za presojo utemeljenosti tožbe ni bilo treba posebej uporabiti. Sodišče prve stopnje se še sklicuje na 56. in 57. člen ZMZ.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Po presoji tožene stranke je bil v upravnem postopku materialni zakon pravilno uporabljen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi prve alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ se prošnja šteje za umaknjeno, če se prosilec brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na osebni razgovor. V tretjem odstavku 50. člena ZMZ pa je določeno, da pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če prosilec izrecno, v ustni ali pisni obliki pred izdajo odločbe izjavi, da umika prošnjo ali če se prošnja šteje za umaknjeno. Prosilec mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po dokončnosti sklepa.

6. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil tožnik z vabilom z dne 18. 3. 2011 vabljen na osebni razgovor, ki naj bi potekal dne 7. 4. 2011 ob 9.00 uri v Azilnem domu v Ljubljani. Vabilo na osebni razgovor je bilo prevedeno v angleški jezik, za katerega je tožnik v svoji prošnji za mednarodno zaščito z dne 17. 8. 2010 navedel, da je njegov materni jezik. Ker pa se tožnik dne 7. 4. 2011 ob 9.00 uri brez predhodnega opravičila ni odzval vabilu na osebni razgovor, je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pravilno presodila, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito glede na določbo prve alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ šteje za umaknjeno. S tem pa je bil izpolnjen tudi pogoj za izdajo sklepa o ustavitvi postopka v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ.

7. Ker je predmet presoje v upravnem sporu zakonitost sklepa tožene stranke o ustavitvi postopka za priznanje mednarodne zaščite tožniku, je razlogovanje sodišča prve stopnje glede uporabe določb 56. in 57. člena ZMZ neutemeljeno, saj v obravnavani zadevi ne gre za vložitev ponovne prošnje. Prav tako tudi ne gre za uporabo določbe 76. člena ZMZ, na katero se v tožbi sklicuje tožnik in katerega presojo ustavnosti predlaga. Od prosilca, ki vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, se pričakuje, da se bo ravnal po predpisanem postopku, s katerim je bil predhodno seznanjen. Tožnik se torej, kljub pravočasno poslanemu vabilu in opozorilu v angleškem jeziku, kaj sledi, če se vabilu na osebni razgovor ne bo odzval, ni odzval temu vabilu ter je zato tožena stranka pravilno uporabila določbo prve alineje drugega odstavka in določbo tretjega odstavka 50. člena ZMZ. Glede na jasno določbo 50. člena ZMZ, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, slednja ni imela nobene podlage za posebno ugotavljanje dejanskih okoliščin, zakaj tožnika ni bilo na osebnem razgovoru. Prav tako ni bila dolžna skrbeti za njegovo fizično udeležbo na tem razgovoru.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno uporabila materialno pravo. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa ni bilo poseženo v tožnikovo pravico, da dâ novo prošnjo za mednarodno zaščito, saj njegova vloga še ni bila vsebinsko obravnavana.

9. V drugem odstavku 1. člena ZMZ je določeno, da ta zakon v skladu z Direktivo Sveta 2005/89/ES z dne 1. 12. 2005 določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Prav v skladu s to direktivo in z nacionalno zakonodajo je tudi predpisan postopek tožene stranke glede obravnave prošnje posameznega prosilca za mednarodno zaščito. V 30. členu ZMZ je določeno, da se v postopku za pridobitev mednarodne zaščite uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker je po Zakonu o splošnem upravnem postopku - ZUP mogoče prekiniti postopek le v s tem zakonom določenih primerih (153. člen ZUP), ZMZ pa v tretjem odstavku 50. člena prekinitve postopka v primeru, ko se prošnja prosilca za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, ne predvideva, je presoja sodišča prve stopnje, da je zaradi instituta prekinitve postopka v tej zadevi treba ignorirati določbo 50. člena ZMZ in neposredno uporabiti citirano direktivo, ki vsebuje institut prekinitve postopka, neutemeljena. Razlaga določbe 50. člena ZMZ v obravnavani zadevi pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni zmotno uporabo materialnega prava, na kar v svoji pritožbi utemeljeno opozarja tožena stranka.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in zahtevati presojo ustavnosti v tožbi citiranih določb ZMZ, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so po 125. členu Ustave RS sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani na ustavo in zakon. Sodišče pa za začetek postopka za presojo ustavnosti določene zakonske določbe ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno odločitev.

11. Vrhovno sodišče za razliko od tožnika meni, da je določba prve alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ, v skladu z drugimi določbami istega člena in da ne gre za kršitev 2. člena Ustave RS. Prosilcu, je v času odločanja o njegovi mednarodni zaščiti ob tem, da je varno in ustrezno nastanjen v Azilnem domu, glavna skrb, da sam skrbi za to, da se udeleži osebnega razgovora, še zlasti ker je opozorjen na pravne posledice neupravičene neudeležbe. Če pa iz opravičljivih razlogov ne opravi tega procesnega dejanja, ima v skladu z ZUP možnost, da preko instituta vrnitve v prejšnje stanje, doseže, da zamujeno procesno dejanje opravi. Da bi v tem primeru prosilec vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in s tem poskušal doseči nov osebni razgovor, pa tožnik niti ne zatrjuje, niti to ni razvidno iz spisa.

12. Tudi tožnikove navedbe o tem, da je v nasprotju z Ustavo RS tudi določba 50. člena ZMZ, da mora prosilec Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po dokončnosti sklepa, so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene. S tem, ko je postopek v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito ustavljen, oseba ni več prosilec, temveč je tujec, ki se v Sloveniji zadržuje nezakonito in bo zato odstranjen po določbah Zakona o tujcih - ZTuj. Dokler pa policija ne začne ukrepati po ZTuj, daje ZMZ nekdanjemu prosilcu za mednarodno zaščito možnost, da nemudoma sam zapusti Slovenijo. Vsako določanje oziroma dejanje in podaljševanje roka za to prostovoljno zapustitev bi pomenilo, da v tem času zoper njega niso dopustni ukrepi po ZTuj, torej bi se izvajanje določb ZTuj v takih primerih odložilo, kar pa je v nasprotju z namenom ZTuj, namreč, da v Sloveniji lahko bivajo le tujci, ki imajo za to ustrezna dovoljenja. S tem pa bi bili nekdanji prosilci za azil v ugodnejšem položaju kot drugi tujci, kar pa je vprašljivo glede na določbo 22. člena URS o enakem varstvu pravic.

13. Glede na navedeno je pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava utemeljen. Iz navedenih razlogov pa so tožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 14. Ker je bilo v obravnavni zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno in niti ni sporno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je iz zgoraj navedenih razlogov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.