Jedro

Tožnica ni dokazala, da za sprejem v slovensko državljanstvo izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev, to je, da je v zadnjih 10 letih, od tega v zadnjih 5 letih, neprekinjeno bivala v Sloveniji, kot jih določa 10. člen ZDRS, zato je pravilna odločitev, da se je v državljanstvo RS ne sprejme. Ker tudi njeni hčeri živita s tožnico in torej ne prebivata v Sloveniji, ne izpolnjujeta pogojev po 14. členu ZDRS za sprejem v slovensko državljanstvo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1044/98-11 z dne 11.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.1998, s katero tožena stranka ni ugodila prošnji tožnic za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). Sodišče prve stopnje je s sodbo pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je vlogo zavrnila zato, ker tožnica M.B. ni dokazala, da izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo, določenih v 10. členu ZDRS, to je 10-letnega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje, zato tudi takrat mladoletni hčeri glede na določbo 14. člena ZDRS ni bilo mogoče sprejeti v državljanstvo RS.

Pritožbi sta vložili M.B. zase in za mlajšo hčerko M.B. ter I.B., ki je med upravnim sporom postala polnoletna, zase. V pritožbah z enako vsebino ponavljajo svoje dotedanje navedbe glede življenja in šolanja v Sloveniji ter odselitve na začasno prebivališče v Z. Navajajo da se niso same odjavile iz B., temveč jih je samovoljno odjavil organ za notranje zadeve dne 26.2.1992. V ZRJ imajo dokumente, iz katerih izhaja, da so tam v tranzitu. V ZRJ nimajo svojega stanovanja, v B. pa imajo svojo hišo. Navajajo, da so ponovno vložile vlogo za bivanje v Republiki Sloveniji, vendar nanjo še niso prejele odgovora.

Smiselno predlagajo ugoditev pritožbama.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, utemeljeni pa so tudi razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi navaja prvostopno sodišče, zato se pritožbeno sodišče nanje, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tožnice v pritožbah ne navajajo nobenih (novih) dejstev oziroma dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da bi mati M.B. s takrat še mladoletnima hčerama v kritičnem obdobju pred izdajo odločbe tožene stranke, torej v zadnjih 10-ih letih, od tega v zadnjih 5-ih letih neprekinjeno, prebivale v Republiki Sloveniji. Naprotno, celo priznavajo, da živijo in se šolajo (hčeri) v Z. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v času odločanja tožene stranke o njihovem državljanstvu niso izpolnjevale pogojev za sprejem v državljanstvo RS, in sicer mati ne pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, hčeri pa posledično nista izpolnjevali pogoja iz 1. oziroma 2. odstavka 14. člena ZDRS.

Ker ZDRS ne določa kot pogoja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije okoliščin, ki jih v pritožbi navajajo tožnice (da imajo svojo hišo v B., da se iz B. nikoli niso odjavile, temveč da jih je izbrisal organ sam, in da v Z. nimajo stalnega prebivališča, da so tam v tranzitu ter da tam tudi nimajo svojega stanovanja), te okoliščine ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da v pritožbah navedeni razlogi niso utemeljeni, in da niso podani razlogi, na katere mora v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbi tožnic zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.