Jedro

Obsojenec, ki je policiste povabil v svoje prostore, kot to izhaja iz zapisnika o ogledu, je s tem izrecno privolil v vstop policistov v stanovanje in ogled le tega, zato policija za ogled kraja kaznivega dejanja, ob katerem so bili najdeni in zavarovani sledovi kaznivega dejanja, ni potrebovala odredbe sodišča za vstop.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega E.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega E.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ ter mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na štiri leta zapora, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 5.7.2006 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navajajo, da so bili dokazi, ki so bili zoper obsojenca uporabljeni, pridobljeni s kršitvijo z ustavo določene pravice do zasebnosti iz 36. člena Ustave. Policisti so dne 1.1.2004 opravili ogled kraja kaznivega dejanja, prostorov kjer je obsojenec bival in zavarovali sledi ter obsojencu odvzeli oblačila. Na podlagi zavarovanih sledi je bilo izdelano strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, na podlagi katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno razsojanje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom; ter da Vrhovno sodišče do dokončne odločitve zadrži izvršitev pravnomočne sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica K.K. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 6.9.2006, predlagala zavrnitev zahteve. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 28.3.2007 ter so se zagovorniki dne 30.3.2007 v zvezi s tem tudi pisno izjavili. B - I. 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi, opr. št. I Ips 269/97 z dne 8.1.1997 presodilo, da za vstop v stanovanje ni potrebna sodna odredba, če policisti v hišo ne vstopijo proti volji pritožnika; – da je Ustavno sodišče v svoji odločbi, opr. št. Up 62/98, ko je pritrdilo zgoraj navedenemu stališču Vrhovnega sodišča, presodilo, da je vstop v stanovanje proti volji stanovalca dopusten na podlagi sodne odločbe ali v nujnih primerih pod pogoji, ki jih določa 5. odstavek 36. člena Ustave, da pa nedopustnost vstopa izključuje tudi stanovalčeva privolitev.

B - II.

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da so bili dokazi (biološke sledi najdene v kopalnici obsojenčevega bivališča in na njegovih oblačilih, za katere je bilo s strokovnim mnenjem Centra za forenzične preiskave ugotovljeno, da pripadajo oškodovanki) pridobljeni na nezakonit način. Zato bi moralo sodišče skladno z določbo 2. odstavka 18. člena ZKP navedene dokaze izločiti iz spisa in se izpodbijana pravnomočna sodba na te dokaze ne bi smela opreti.

6. Kršitev kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

7. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi svoj zaključek o krivdi obsojenca (ki v zagovoru ni zanikal, da je bil z oškodovanko v kopalnici ter, da je na tleh videl kri; zanikal pa je, da bi zoper oškodovanko uporabil silo oziroma imel z njo spolni odnos) za očitano mu kaznivo dejanje posilstva oprlo na izpoved oškodovanke ter prič Š.M., F.B. in I.A. Ocenilo je, da izpoved oškodovanke potrjujejo tudi strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave o preiskavi bioloških sledi (iz katerega izhaja, da je bila v vaginalnem brisu oškodovanke najdena obsojenčeva sperma), obvestilo o telesnih poškodbah oškodovanke in izvid njenega ginekološkega pregleda ter fotografije.

8. Iz podatkov spisa je razvidno, da je dne 1.1.2004 ob 8.51 uri zdravnica UB UKC Ljubljana policijo obvestila, da je pri njih iskala zdravniško pomoč oškodovanka, ki je ob sprejemu povedala, da je bila posiljena. Oškodovanka je bila takrat zdravniško pregledana, ugotovljene so bile poškodbe, razvidne iz obvestila o telesni poškodbi in ginekološkega izvida, oškodovanki pa je bil odvzet vaginalni bris. Na podlagi oškodovanki odvzetega vaginalnega brisa ter vzorca obsojenčeve sline, je Center za forenzične preiskave v strokovnem mnenju z dne 2.3.2004 zaključil, da je v vaginalnem brisu oškodovanke bila najdena mešana biološka sled moške in ženske osebe; poleg sledi oškodovanke je bila prisotna tudi sperma, ki pripada osebi z enakim STR SGM plus profilom kot ga ima obsojenec. Da bi bil vaginalni bris odvzet oškodovanki ob ginekološkem pregledu dne 1.1.2004 dokaz, pridobljen na nezakonit način oziroma strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave o najdeni obsojenčevi spermi v oškodovankinem vaginalnem brisu, na kar je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi oprlo svoj zaključek o obsojenčevem (nasilnem) spolnem odnosu z oškodovanko, nedovoljen dokaz, zahteva za varstvo ne zatrjuje.

9. Iz podatkov spisa je razvidno tudi, da je policija po prejemu obvestila zdravnice, na podlagi 164. člena ZKP v zvezi s 245. členom ZKP dne 1.1.2004 opravila ogled kraja dejanja na naslovu S., kjer je živel obsojenec. O ogledu, ki se je pričel ob 11.55 uri, sta bili ob 10.37 uri obveščeni dežurna preiskovalna sodnica in okrožna državna tožilka, ki pa na kraj ogleda nista prišli. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja tudi izhaja, da je vrata hiše odprl obsojenec, ki je policiste povabil v stanovanje ter jim razkazal stanovanje in kopalnico. V kopalnici, ki je bila sicer že pomita, je kriminalistični tehnik zavaroval nekaj sledi rdeče barve ter las. Obsojencu je policija zasegla oblačila. Pripomb na zapisnik o zasegu predmetov obsojenec ni imel. Na podlagi obsojencu zaseženih oblačil ter na kraju dejanja v kopalnici najdenih sledi, je Center za forenzične preiskave v tem delu svojega strokovnega mnenja z dne 2.3.2004 zaključil, da je sled najdena na zunanji strani kadi mešana biološka sled oškodovanke in obsojenca, na brisači ter oblačilih obsojenca pa so našli biološke sledi krvi z enakim STR SGM plus profilom kot ga ima oškodovanka.

10. Ogled se opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje (245. člen ZKP). Ogled je v procesnem pomenu posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče ali policija z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja ali ugotovijo druga, za kazenski postopek pomembna dejstva.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil ogled kraja dejanja dne 1.1.2004 opravljen skladno z določbo 2. odstavka 164. člena ZKP, v okoliščinah iz 1. odstavka 148. člena ZKP, saj je policija (glede na prijavo zdravnice) razpolagala z razlogi za sum, da je obsojenec nad oškodovanko pred nekaj urami izvršil kaznivo dejanje posilstva, torej kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja (nenazadnje tudi iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti) izhaja, da je obsojenec policiste dne 1.1.2004 povabil v stanovanje, jim razkazal stanovanje in kopalnico. Da bi policisti v njegovo stanovanje vstopili proti njegovi volji ali s silo, ali z zvijačo, torej s preslepitvijo, ni obsojenec v svoji obrambi nikoli navajal. Niti to ne zatrjujejo vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ravnanje obsojenca, ki je policiste povabil v svoje prostore in jim jih razkazal kot to izhaja iz zapisnika o ogledu, zato ni mogoče razumeti drugače kot obsojenčevo izrecno privolitev za vstop policistov v njegovo stanovanje in ogled le tega. Glede na takšno izrecno obsojenčevo privolitev, policija za ogled kraja, kjer je bilo nad oškodovanko izvršeno kaznivo dejanje (kopalnice v obsojenčevem stanovanju, kjer je bilo kaznivo dejanje nekaj ur pred tem storjeno), ob katerem so bili najdeni in zavarovani sledovi kaznivega dejanja (kri in lasje) ni potrebovala odredbe sodišča za vstop v stanovanje. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi, da so ob ogledu kraja dejanja najdeni in zaznamovani sledovi, za katere je bilo v delu strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave ugotovljeno, da pripadajo oškodovanki, bili pridobljeni na nezakonit način.

12. Neutemeljene so navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila "ob ogledu opravljena tudi osebna preiskava obsojenca brez naloga". Da bi bila opravljena osebna preiskava obsojenca, iz podatkov spisa sploh ne izhaja. Obsojencu je, kot to izhaja iz potrdila o zasegu predmetov, policija dne 1.1.2004 ob 12.40 uri, na podlagi določbe 220. člena ZKP, zasegla oblačila, ki jih je imel oblečena (majico, hlače, spodnje hlače). Na zapisnik o zasegu predmetov obsojenec ni imel pripomb, niti v zvezi z navedenim zasegom oblačil obsojenec ni nikoli navajal, da bi jih policiji ne izročil prostovoljno. Da bi obsojenec svojih oblačil policiji ne izročil prostovoljno, ne izhaja niti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti.

13. Zaseg predmetov je posebno preiskovalno dejanje, ki se lahko opravi samostojno. V 1. odstavku 220. člena ZKP je med drugim določeno, da se predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku zasežejo in izročijo v hrambo sodišču; v 4. odstavku istega člena pa je določeno, da smejo policisti zaseči predmete, omenjene v 1. odstavku tega člena, kadar postopajo po 148. in 164. členu ZKP ali kadar izvršujejo nalog sodišča. Po podatkih kazenskega spisa niti hišna preiskava stanovanja, v katerem je stanoval obsojenec, niti osebna preiskava obsojenca nista bili opravljeni. Zakon o kazenskem postopku nalaga osebi, ki ima predmete, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, da jih izroči (2. odstavek 220. člena ZKP). V konkretnem primeru je obsojenec to očitno storil in policiji v svojem stanovanju prostovoljno izročil oblačila. Policija je o tem samostojnem preiskovalnem dejanju - zasegu predmetov, katerega je opravila v predkazenskem postopku na podlagi pooblastil, ki jih ima policija po 2. odstavku 148. člena ZKP in 164. členu ZKP, tudi sestavila zapisnik o zasegu predmetov, katerega je obsojenec tudi podpisal. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je policija opravila "osebno preiskavo obsojenca brez naloga" ter mu nezakonito zasegla oblačila.

14. Glede na navedeno so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je policija opravila hišno preiskavo obsojenčevega stanovanja in osebno preiskavo obsojenca brez odredbe sodišča ter da so bili za to dokazi (obsojenčeva oblačila, biološke sledi najdene v kopalnici) pridobljeni nezakonito, saj ne hišna preiskava, ne osebna preiskava obsojenca dne 1.1.2004 nista bili opravljeni. Obsojenec je policiji svoja oblačila (dokazne predmete) izročil prostovoljno v svojem stanovanju. V stanovanje obsojenca pa policisti niso vstopili proti obsojenčevi volji, temveč z njegovim izrecnim povabilom. S tem pa se je obsojenec sam odrekel pravici - ustavni pravici nedotakljivosti stanovanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v predkazenskem postopku policija tako ni prekoračila pooblastil iz 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP, ki jih ima pri odkrivanju kaznivih dejanj in zavarovanju sledov le teh ob ogledu in zasegu predmetov. Zato očitek v zahtevi, da je sodišče kršilo določbo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kar da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (36. člen Ustave), v izvedenem dokaznem postopku nima podlage. Pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku, obramba nikoli ni ugovarjala izvedbi dokazov, pridobljenih z zasegom predmetov oziroma ni zatrjevala, da bi bili pridobljeni na nezakonit oziroma nedovoljen način.

C.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jo obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP); in zato tudi ni odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. 16. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti in obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je samostojni podjetnik ter oče mladoletnega otroka).