Jedro

Vsaka omejitev pravice stranke, da se izvedejo predlagani dokazi, mora imeti ustrezno in legitimno podlago, oziroma sodišče pri tem, katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, nima diskrecijske pravice.

Če stranka predlaga zaslišanje očividca dogodka, pri čemer pred tem ponudi svojo tezo dogajanja, ni potrebno, da bi še posebej substancirala svoj dokazni predlog.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega R.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil R.Č. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ in dveh kaznivih dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena tega zakona. Za dejanje opisano v točki 1. mu je sodišče določilo kazen 5 let zapora, za vsako izmed dveh kaznivih dejanj opisanih v točki II. pa po 3 mesece zapora, nakar mu je po določilih o steku izreklo enotno kazen 5 let in 4 mesece zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 13.11.2006 dalje. Višje sodišče je ob reševanju pritožb zagovornikov obtoženca in okrožne državne tožilke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o vštetju odvzema prostosti spremenilo tako, da je obtožencu v izrečeno kazen v štelo čas od odvzema prostosti od 9.15 ure 23.10.2006 do 20.35 ure 24.10.2006 in od 10.35 ure od 3.11.2006 dalje, sicer je pritožbi zagovornikov in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb ZKP in vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj sodišče z ukrepi procesnega vodstva ni poseglo v obdolženčeve procesne pravice, prav tako pa je tudi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge strank, saj izvedba dokaza z zaslišanjem oškodovanca J.Š. ne bi mogla izpodbiti dokazne ocene, glede na prepričljivost izvedenstva. Sodbi pa tudi vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP iz drugega odstavka 371. člena tega zakona so:

1. sodišče obdolžencu ni dovolilo na glavni obravnavi dajati pripomb in izjav na zapisnik v zvezi z izvedenimi dokazi, 2. kršitev pravice do obrambe, saj sodišče ni zaslišalo oškodovanega J.Š., ki bi lahko potrdil obdolženčev zagovor, da je šlo za silobran, 3. sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o pritožbenih navedbah v zvezi z uveljavljano neskladnostjo izpovedb priče V.Š., zaradi česar je bila obdolžencu kršena pravica do pravnega sredstva, oziroma je bila ta le navidezna.

Te kršitve pa so vplivale oziroma bi lahko vplivale (glede na to, da so bili očitki navedeni že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) na zakonitost sodne odločbe.

K točki 1 V tej kazenski zadevi so bile opravljene glavne obravnave dne 13.2., 9.3. in 27.3.2007 v navzočnosti obdolženca, njegove zagovornice in okrožne državne tožilke. Kot je razvidno iz zapisnikov o glavnih obravnavah sta bila zagovornica in obdolženec v postopku zelo aktivna. Zastavljala sta vprašanja pričam, obdolženec pa je dajal tudi številne pripombe na zapisnik. Iz zapisnika o glavni obravnavi opravljeni dne 9.3.2007 pa med drugim izhaja, da sodišče ugotavlja, da obdolženec pogosto podaja različne izjave in pripombe, medtem, ko se izvajajo listinski dokazi in se ga opozori, da naj to ne počne, ker se ga sicer lahko začasno ali trajno odstrani iz razpravne dvorane, iz zapisnika o glavni obravnavi sestavljenega dne 27.3.2007 pa izhaja, da je obdolženec med postavljanjem vprašanj njegove zagovornice že tretjič podal pripombo, ne da bi dobil besedo, nakar ga je predsednik senata opozoril, da lahko podaja pripombe in izjave šele tedaj, ko bo dobil besedo.

Obravnava se je končala v navzočnosti obdolženca, saj ga sodišče iz razpravne dvorane ni odstranilo, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi pa je imel obdolženec še številne pripombe, kot so "da je kol pretežak za hitro dviganje, ter da je bilo v času dejanja ob cesti grmičevje in tudi njegov avto".

Višje sodišče je na podobne pritožbene navedbe kot jih uveljavljajo zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti presodilo, da je sodišče prve stopnje vodilo glavno obravnavo zakonito, oziroma, da je obdolženca opozorilo v skladu z določbo 320. člena ZKP ter da mu je omogočalo postavljati vprašanja in dajati pripombe, kot to zagotavlja 342. člen tega zakona. Navedbe v zapisnikih o glavni obravnavi pa ne predstavljajo omejitve obdolženca pri izvajanju obrambe temveč le opozorilo naj ne moti reda, saj so njegovi komentarji v navedenih okoliščinah oziroma njegove pripombe očitno bili nedopustni in moteči za red na glavni obravnavi (stran 4 sodbe pritožbenega sodišča).

Z navedeno presojo pritožbenega sodišča pa se v celoti strinja tudi Vrhovno sodišče. Predsednik senata je namreč v skladu s prvim odstavkom 301. člena ZKP dolžan skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča in tiste, ki motijo red tudi seznaniti o posledicah, če danega opozorila ne bodo spoštovali. Kot izhaja iz podatkov v spisu je obdolženec imel vse možnosti aktivno sodelovati in je to možnost tudi izkoristil (zastavljal vprašanja pričam in dajal številne pripombe na izvedene dokaze). Sicer pa zagovorniki v zahtevi razen posplošenih pritožbenih navedb, na katero je odgovorilo že pritožbeno sodišče, ne navajajo, kaj je hotel obdolženec s postavljanjem nadaljnjih vprašanj ali dajanjem pripomb še razčistiti in je bil v tem prikrajšan, še manj pa kako bi to dejstvo (kolikor bi bilo ugotovljeno) vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Zahteva za varstvo zakonitosti je glede na navedeno v tem delu neutemeljena.

K točki 2 Obramba je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala zaslišanje oškodovanca J.Š., ker je navedena priča edini očividec dogodka in udeleženec vseh napadov zoper obdolženca. Predlog za zaslišanje te priče pa je podala tudi okrožna državna tožilka in sicer predvsem zato, da se ugotovi, ali je obdolženi Č. udaril oškodovanca s kolom, ki je bil po dejanju s strani policistov zasežen in se nahaja na sodišču kot priloga.

V zvezi s predlaganim dokazom je sodišče odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. J.B. o zmožnosti pričanja oškodovanega J.Š. pred sodiščem. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenec izdelal na podlagi navedene odredbe izhaja, da je pri poškodovancu podana spominska vrzel ali luknja za dogajanje nekaj trenutkov pred poškodbo in približno za 3 mesece po poškodbi. Gre za popolno amnezijo za navedeno obdobje. Sicer pa si poškodovanec težje zapomni dogajanje in ga hitro pozabi, vzdrževanje mentalnega seta je kratkotrajno, hitro se utrudi, prizadeta je sposobnost analitičnega mišljenja in spajanja, večjih stvari, prizadeto je tudi področje pozornosti in trenutnega spomina, kognitivno procesiranje je upočasnjeno, mentalno sledenje pa je na nivoju blage prizadetosti. Glede reprodukcije spomina v spominski luknji, se ta spomin ne bo povrnil nikoli. Zmožen pa je odgovarjati na enostavnejša vprašanja, medtem ko na zahtevnejša ne, nemogoče pa je časovno opredeliti kdaj bo zmožen odgovarjati tudi na takšna vprašanja, mogoče čez mesec, ali več.

Sodišče je dokazni predlog tožilstva in obrambe po zaslišanju oškodovanca J.Š. zavrnilo, saj je ocenilo glede na podano izvedensko mnenje, da zaradi spominske luknje oškodovanec ne bi mogel obuditi v spomin dogajanja, ko je bil udarjen. Kar zadeva njegovo pričanje o dogodkih tik pred poškodbo (cestna blokada, streljanje, pobeg V.Š.) pa bi sodišče ne moglo oblikovati drugačne ocene, saj je potek dogodkov docela jasen iz celote izvedenih dokazov. Pri oceni verodostojnosti izpovedbe te priče pa bi bilo nujno upoštevati tudi hudo vinjenost, posledice udarca v biološkem in psihičnem smislu, zelo verjetno subjektivnost zaradi odnosa do storilca, ter potek časa med dogodki in pričanjem, saj J.Š. ne bi mogel pričati vsaj še nekaj mesecev. Z njegovim pričanjem se torej glede oblikovanja dokazne ocene ne bi veliko pridobilo, vsekakor nič bistvenega. Do samega inkriminiranega udarca, ki predstavlja vsebino očitka, je namreč lahko prišlo le na en način - od zadaj, z desne, z močnim zamahom trdega predmeta, o samem udarcu pa J.Š. tako in tako ne bi mogel izpovedati nič - je že v področju spominske amnezije (stran 19 sodbe sodišča prve stopnje).

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se je obramba pritožila in v pritožbi sodišču očitala kršitev pravice do obrambe in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z neizvedbo tega dokaza, saj bi sodišče z zaslišanjem priče lahko ugotovilo, ali je bil obdolženec res tisti, ki je oškodovanca udaril. Višje sodišče je te pritožbene navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da trditve zagovornikov v pritožbi, da je oškodovanca udarila neka tretja oseba, niso potrjene niti z zagovorom obdolženca (ki dejstvo, da je oškodovanca udaril priznava), poleg tega pa se pri oškodovancu dogajanje v času udarca nahaja v spominski vrzeli, ki se nikoli ne bo obnovila (drugi odstavek na strani 6 sodbe pritožbenega sodišča).

V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovorniki navajajo, da bi oškodovanec lahko potrdil obdolženčev zagovor, da je v konkretnem primeru šlo za silobran.

S tem, ko sodišče ni zaslišalo predlagane priče J.Š. ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

Kot je Vrhovno sodišče obrazložilo že v večih odločbah (npr. I Ips 58/2007) sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov (pravica stranke, da se izvedejo predlagani dokazi ni absolutna), vendar pa mora imeti vsaka omejitev pri izvajanju dokazov ustrezno in legitimno podlago, oziroma pri tem, katere od predlaganih dokazov bo sodišče izvedlo, nima diskrecijske pravice. Dokazne predloge bo zavrnilo tedaj, ko bo ocenilo, da niso pravno relevantni (so brezpredmetni) in kadar tako določa zakon (kadar stranke predlagajo izvedbo nezakonitih dokazov, nazornih, očitnih dejstev - prima facie dokazov, ipd.). Mora pa obramba obstoj in pravno relevantnost določenega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Stopnja verjetnosti sicer nikdar ne dosega gotovosti, mora pa presegati golo zatrjevanje.

V konkretnem primeru je sicer obramba predlagala zaslišanje J.Š. kot očividca dejanja, ne da bi podrobneje ugotovila katero dejstvo želi s tem dokazati. Konkretneje o tem, kaj naj bi predlagana priča izpovedala in kar bi razbremenilo obdolženca, je obramba navedla šele v pritožbi (oškodovanec naj bi izpovedal, da storilec kaznivega dejanja ni bil obdolženec, temveč da ga je udaril nekdo tretji). Pritožbeno sodišče je utemeljeno tak pritožbeni očitek zavrnilo, saj sodišče ni dolžno izvajati dokazov, s katerimi bi stranka dokazovala obstoj nekega dejstva za katerega v spisu ni nobenega dokaza, niti indica, temveč gre le za tezo obrambe, ki je v konkretnem primeru celo nasprotna od zagovora obdolženca (obdolženec je v zagovoru povedal, da je bil on tisti, ki je udaril oškodovanca). Z zahtevo za varstvo zakonitosti pa, kot rečeno, obramba tak zaključek nižjih sodišč izpodbija in poudarja, da gre za očividca, ki bi lahko potrdil zagovor obdolženca, da je šlo za dejanje storjeno v silobranu. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je s tem dokazni predlog dovolj substanciran, saj se pri očividcu dejanja lahko z vso zanesljivostjo sklepa o čem bo pričal oziroma, da bo očividec govoril o dejanju, katerega priča je bil. Stranki torej s tem, ko predlaga zaslišanje očividca dogodka, pri čemer pred tem ponudi svojo tezo dogajanja, ni potrebno, da bi še posebej substancirala svoj dokazni predlog. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je praviloma izpoved očividca kaznivega dejanja relevanten dokaz, presoditi pa je potrebno ali je to tudi v konkretnem primeru.

Nižji sodišči, kot je bilo že povedano, ugotavljata, da je vrednost tega dokaznega sredstva (zaslišanje oškodovanca) glede na njegove slabe sposobnosti pomnenja, reproduciranja, koncentracije, zmožnosti odgovarjanja na vprašanja ter sicer njegove blage prizadetosti na nivoju mentalnega sledenja, predvsem pa ob upoštevanju spominske luknje, ki obsega dogajanje nekaj trenutkov pred udarcem in tri mesece po poškodbi, izredno majhna oziroma zanemarljiva, saj priča ravno o poteku dogodkov, o katerih naj bi pričala, ne bi vedela ničesar povedati. O tem zakaj sodišče oškodovanca ni zaslišalo glede dogodkov pred dejanjem pa vsebuje izpodbijana pravnomočna odločba obširne in prepričljive razloge. Sodišče namreč ugotavlja, da je obdolženec storil kaznivo dejanje na podlagi številnih dokazov in sicer izpovedbe V.Š., tonskega zapisa, klica na 113 s strani R.S., položaja avtomobila oškodovanca, izpovedb prič A.H., M.B., A.M., položaja ležečega oškodovanca (v neposredni bližini avta), upoštevajoč, da je utrpel oškodovanec udarec po glavi od zadaj itd., obrambi pa s predlogom za zaslišanje te priče, katere dokazna vrednost je glede na omenjene posledice dejanja izredno majhna ter ob upoštevanju presoje ostalih dokazov ni uspelo izkazati dovolj visoke stopnje verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza lahko vplivala na drugačno razsodbo. Sodišče je torej dokazni predlog v okviru proste presoje dokazov, ki mu jo daje ZKP (prvi odstavek 18. člena ter Ustava) utemeljeno zavrnilo in s tem obsojencu ni kršilo pravice do obrambe, niti ni bil v neenakopravnim položaju z nasprotno stranko, to je tožilcem, saj je bil tudi njegov predlog za izvedbo istega dokaza, le za dokazovanje drugega dejstva (ali je bil obdolženec udarjen s kolom, ki se nahaja pri sodišču) zavrnjen.

K točki 3 Zagovorniki v zahtevi sicer v sodbi pritožbenega sodišča očita kršitev določb kazenskega postopka (prvi odstavek 395. člena ZKP), ker naj sodba ne bi imela odgovorov na konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva (o neskladnosti izpovedbe priče V.Š.), vendar pa iz obrazložitve zahteve izhaja, da se ne strinja z oceno verodostojnosti izpovedbe te priče s strani sodišča prve stopnje, kateri je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Navedeno pa ne pomeni očitne kršitve določb ZKP, niti kršitve Ustave (kršitev pravice do pravnega sredstva) temveč le uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP.