Jedro

Obresti v konkretnem primeru pomenijo samo stransko terjatev, to lastnost pa ohranijo ves čas postopka, ne glede na to, da so predmet izpodbijanja (predloga za dopustitev revizije in v primeru dopustitve predmet izpodbijanja drugostopenjske odločbe) v zvezi s prvim vprašanjem-i) le obresti. Ker se obresti pri izračunu vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, revizija glede tega (kljub dejstvu, da bi jo Vrhovno sodišče dopustilo) ne bi bila dovoljena.

Predlagateljici nista uspeli dokazati odstopa stališča drugostopenjskega sodišča od obstoječe sodne prakse.

Pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP niso podani.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so solastnice nepremičnine parc. št. 183 k.o. ..., kar predstavlja hišo na naslovu ..., vsaka do 1/9. V tej nepremičnini se med drugim nahaja tudi poslovni prostor „P.“. Tožena stranka je bila v postopku denacionalizacije z odločbo Ministrstva za kulturo RS z dne 11. 11. 1996 postavljena za skrbnico tega poslovnega prostora. Po ustrezni obnovi lokala je toženka 1. 5. 1997 oddala poslovni prostor v najem za bruto najemnino v evrski protivrednosti 1.533,89 (prej 3.000, 00 DEM). Poslovni prostor je bil z delno odločbo o denacionalizaciji z dne 5. 6. 2002 (pravnomočna 22. 8. 2002) vrnjen pok. V. S. (kar predstavlja tretinjski delež nepremičnine). Pravdne stranke so vsaka do 1/3 (1/9 od celote) ta delež podedovale. Sklep o dedovanju je bil izdan 6. 9. 2004 (pravnomočen 29. 9. 2004). Tudi po prenehanju skrbništva je toženka poslovni prostor oddajala za enako najemnino. Nepremičnina ni razdeljena in med lastniki ni soglasja o uporabi in oddajanju posameznih delov v najem. Postopek razdružitve premoženja še ni končan.

2. Tožnici sta za obdobje od 1. 5. 1997 do 31. 12. 2007 vtoževali neizplačan del pobranih najemnin s pripadki. Za obdobje do 31. 5. 2005 sta zahtevali (vsaka) plačilo 24.623,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (28. 12. 2005) do 31. 12. 2005; za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007 pa vsaka plačilo zneska 4.081,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 170,06 EUR od vsakega prvega v mesecu, začenši s 1. 1. 2006. Tožbeni zahtevek ima dve različni pravni podlagi: (i) do 29. 9. 2004 (pravnomočnost sklepa o dedovanju) gre za zahtevek iz skrbniškega razmerja; (ii) po 29. 4. 2004 pa za zahtevek iz naslova solastninske pravice na plodovih stvari v solastnini.

3. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe in delno ugodilo tožbenemu zahtevku za zneske, razvidne iz izreka prvostopenjske odločbe skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2007 dalje do plačila (točki II/1 in II/2), zahtevek vsake od tožnic za 24.623,70 EUR pa je zavrnilo. Odločilo je še o stroških. Izdana je bila tudi dopolnilna sodba, s katero je sodišče zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na zamudne obresti.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in tožnicama dosodilo vsaki znesek 344,65 EUR (sprememba v II/3) in vsaki 3.479,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 145,05 EUR od vsakega prvega v mesecu od 1. 2. 2006 dalje do plačila, sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnicama je naložilo plačilo pritožbenih stroškov toženke.

5. Predlog za dopustitev revizije vlagata tožnici in v njem izpostavljata dve vprašanji: i) Od kdaj je skrbnik, ki je postavljen v postopku denacionalizacije, v primeru uvedenega postopka dedovanja v zamudi z izročitvijo tega, kar je prejel iz opravljanja poslov skrbništva? Vprašanje utemeljujeta z neobstojem sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Toženka je bila dolžna prejete zneske najemnin med dediče deliti sproti od trenutka, ko jih je prejela, saj krog dedičev v nobenem trenutku med strankami ni bil sporen. V prid temu, da je položaj denacionalizacijskih upravičencev in njihovih pravnih naslednikov specifičen, govori tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-138/99, ki poudarja pomen „pričakovane pravice“ do pridobitve lastninske pravice v postopku denacionalizacije, ki jo prav tako kot lastninsko pravico samo varuje 33. člen Ustave RS.

ii) Ali lahko pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne, potem ko v pritožbenem postopku ugotovi, da je tožba formalno nesklepčna zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ne da bi stranko skladno z načelom materialnega procesnega vodstva pozvalo na odpravo procesne pomanjkljivosti, pri čemer je prvostopenjske sodišče ugotovilo nesklepčnost iz drugih razlogov? Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek iz razloga nesklepčnosti, prav tako je zaradi nesklepčnosti zahtevek zavrnilo pritožbeno sodišče, vendar iz drugih razlogov. Drugostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da bi morala tožeča stranka za zahtevek za obdobje od 30. 9. 2004 do 31. 12. 2005 opredeliti njegovo višino. Ker tega ni storila, je ta del, skupaj s preostalim delom zahtevka za obdobje skrbništva, pravilno zavrnjen. Stališče pritožbenega sodišča je v nasprotju s sodno prakso višjih sodišč (sklep I Cp 1193/2005). Sodišče druge stopnje je pri sprejemu svoje odločitve zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena (Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Če je sodišče ocenilo, da tožeča stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, jo je bilo sodišče dolžno skladno z načelom materialnega procesnega vodstva ustrezno opozoriti (Up 312/03 z dne 15. 9. 2005). Skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-108/04 takšno stališče velja tako za postopke, v katerih ima stranka pooblaščenca, ki je odvetnik, kot za primere, ko stranko zastopa pooblaščenec, ki ni odvetnik. Posledica pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva je kršitev 22. člena Ustave RS, saj tožeči stranki ni bila omogočena učinkovita pravica do izjave v postopku in za tožečo stranko izpodbijana drugostopenjska sodba pomeni sodbo presenečenja. Predlagateljici navajata še sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki naj bi bila v tem primeru uporabljiva, in sicer odločbi II Ips 316/2010 in VIII Ips 327/2009. 6. Predlog ni utemeljen.

7. Revizija je v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija). Če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 367. člena ZPP, pa je revizija v skladu s tretjim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija). Po 39. členu ZPP se v primeru, če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi obresti, razen če se te uveljavljajo kot glavni zahtevek. Obresti v konkretnem primeru pomenijo samo stransko terjatev, to lastnost pa ohranijo ves čas postopka, ne glede na to, da so predmet izpodbijanja (predloga za dopustitev revizije in v primeru dopustitve predmet izpodbijanja drugostopenjske odločbe) v zvezi s prvim vprašanjem-i) le obresti. Ker se obresti pri izračunu vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, revizija glede tega (kljub dejstvu, da bi jo Vrhovno sodišče dopustilo) ne bi bila dovoljena.

8. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP). Predlagateljici nista uspeli dokazati odstopa stališča drugostopenjskega sodišča od obstoječe sodne prakse. Sodna odločba višjega sodišča I Cp 1193/2005 z dne 8. 11. 2006, na katero se sklicujeta, obravnava vprašanje popolnosti tožbe in uporabe 108. člena ZPP, ne pa sklepčnosti in meja materialnega procesnega vodstva. Prav tako sta neprimerljivi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2010 z dne 24. 3. 2011, ki obravnava sklepčnost pri izdaja zamudne sodbe in izhaja iz popolnoma drugačnega in neprimerljivega dejanskega stanja, in VIII Ips 327/2009 z dne 19. 4. 2011, v kateri je šlo za neodpravljivo nesklepčnost. 9. Pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog toženca zavrnilo (367. c člen ZPP).