Jedro

Sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo je navedla tožeča stranka. To pa pomeni, da utemelji sodišče svojo odločitev na tisti pravni podlagi, za katero meni, da jo mora uporabiti, da bo materialnopravno pravilno odločilo.

Podlaga za izločitveni zahtevek iz stečajne mase je tudi pravica uporabe na stvareh v družbeni lastnini. Dokler so nepremičnine v družbeni lastnini, za razreševanje pravnih razmerij v zvezi z njimi ni mogoče uporabiti predpisov, ki urejajo lastninska razmerja.

Družbenoekonomske spremembe niso namreč same po sebi pravice uporabe na stvareh v družbeni lastnini spremenile v lastninsko pravico, niti upravičenj, temelječih na pravici uporabe na stvareh v družbeni lastnini, v lastninskopravna upravičenja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo:

1./ Ugotovilo, da je tožeča stranka izključna lastnica parcel številka 2480, 2481, 2484/1, 2484/2, 2491, 2526, 2527, 2519, 2566, 2567, 2572, 2583, vse vl. št. 992 k.o. I. ter parcel št. 2573, 2574, 2581, 2582, 2584, 2589, 2590, 2591, 2592 in 2594, vse vl. št. 993 k.o...;

2./ Izločilo parcele, navedene pod tč. 1./, iz stečajne mase tožene stranke ter pri njih odredilo vknjižbo lastninske pravica v korist tožeče stranke;

3./ Zavrnilo tožbeni zahtevek za odločitev kot pod tč. 1./ in 2./ glede parcel št. 2570, 2571 in 2524, vse vl. št. 992. k.o...;

4./ Odločilo o stroških postopka.

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v odločitvah pod tč. 1./ in 2./, pri čemer je odločilo tudi o stroških vsega postopka.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je v odgovoru nanjo predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

V čem sodišče ni odločalo v mejah tožbenega zahtevka, kar uveljavlja v reviziji kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tožeča stranka ni pojasnila. Revizijsko sodišče takšnega odločanja ni ugotovilo. Če pa pritožbeno sodišče za svojo odločitev ni upoštevalo vseh dejstev, na katere je tožeča stranka oprla tožbeni zahtevek, je to posledica njegovega materialnopravnega pristopa k rešitvi sporne situacije, ne pa bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zato ni.

Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo prvo dejanje v nizu dejanj, ki so privedla do sedanje sporne situacije, razlastitvena odločba Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine I. z dne 30.9.1969 št... v korist družbene lastnine in za potrebe Turističnega podjetja S. K.. Sedanjih strank spora tedaj in tudi pozneje še ni bilo, ampak so kot akterji dejanj, ki so pomembna za odločitev, nastopali njuni pravni predniki. Ker na revizijski stopnji o tem ni spora, bo revizijsko sodišče za tožečo stranko in njene pravne prednike uporabljalo izraz "tožeča stranka", za toženo stranko in njene pravne prednike pa "tožena stranka".

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo temeljilo na istem dejanskem stanju, na katerem je svojo sodbo temeljilo tudi sodišče prve stopnje. To pa je ugotovilo sledeče dejansko stanje.

1./ Z zgoraj navedeno razlastitveno odločbo je bilo v korist družbene lastnine in za potrebe tožene stranke razlaščeno več parcel v skupni izmeri 35.500 m2. Med njimi je bila tudi parcela 1402 k.o... v izmeri 4.305 m2. Tožena stranka je 28.10.1969 dokupila še zemljišče v izmeri 6.927 m2. Na vsem tem zemljišču je bila v zemljiški knjigi vknjižena družbena lastnina v uporabi tožene stranke.

2./ Stranki spora sta 7.11.1973 sklenili pogodbo in jo 9.9.1974 dopolnili z dodatkom. V njej sta ugotovili, da je tožena stranka z akti, navedenimi zgoraj pod 1./, pridobila 42.427 m2 zemljišča, poseduje pa samo 19.151 m2 zemljišča, od katerega odpade 16.129 m2 na parcelo št. 1402/1 k.o... Zato je 23.276 m2 proti v pogodbi določeni odmeni odstopila tožeči stranki. Zemljiškoknjižni prenos pravice uporabe na tožečo stranko ni bil izveden.

3./ Po vknjižbi družbene lastnine v uporabi tožene stranke pri parceli 1402 k.o... v izmeri (v času razlastitve) 4308 m2 se je zaradi sprememb parcelnih mej in združevanja parcel izmera parcele 1402 izredno povečala z zemljišči, ki z akti pod točko 1./ zgoraj, niti s kakšnimi drugimi akti, niso bila nikoli dodeljena toženi stranki. Pozneje je prišlo do razparceliranja povečane parcele 1402 k.o... in končno še do preoštevilčenja z razparceliranjem nastalih novih parcel. 4./ Tožbeni zahtevek se ne nanaša na nobeno od tistih parcel, ki so po pogodbi pod točko 2./ zgoraj ostale v uporabi tožene stranke.

Z začetkom stečajnega postopka zoper toženo stranko še v času veljavnosti ZPPSL 1989 (Ur. list SFRJ št. 84/89) je prišlo v stečajno maso vse (kar naj bi bilo) premoženje stečajnega dolžnika (drugi odstavek 95. člena ZPPSL 1989). Vanjo so torej prišle tudi sporne parcele, ker je bila glede njih vknjižena družbena lastnina v uporabi tožene stranke.

Tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je lastnica spornih parcel, poleg tega pa tudi njihovo izločitev iz stečajne mase tožene stranke. Tudi sodišči prve in druge stopnje sta zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na spornih parcelah obravnavali kot pravilen (vprašanje njegove utemeljenosti trenutno ni pomembno), čeprav so prišla sporna zemljišča v stečajno maso kot družbena lastnina v uporabi tožene stranke. Na kakšni pravni podlagi naj bi postala lastnica spornega zemljišča, tožeča stranka ni povedala, pa tudi nobeno sodišče ni povedalo, katera pravna podlaga je upravičila razpravljanje (in odločanje) o lastninski pravici. Dokler so (bile) sporne parcele v družbeni lastnini, za razreševanje pravnih razmerij v zvezi z njimi ni mogoče uporabiti predpisov, ki urejajo lastninska razmerja. Družbenoekonomske spremembe niso namreč same po sebi pravice uporabe na stvareh v družbeni lastnini spremenile v lastninsko pravico, niti upravičenj, temelječih na pravici uporabe na stvareh v družbeni lastnini, v lastninskopravna upravičenja.

Čeprav uveljavljanje izločitvene pravice na spornem zemljišču na lastninskopravni podlagi, po podatkih v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ni utemeljeno, to ne pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati izločitve spornih parcel iz stečajne mase tožene stranke na podlagi pravice uporabe na družbeni lastnini. Če je namreč ona imela na spornih parcelah pravico uporabe, parcele niso mogle priti v stečajno maso tožene stranke, ker niso spadale v njeno premoženje (drugi odstavek 95. člena ZPPSL 1989).

Pritožbeno sodišče je menilo, da je sodišče prve stopnje neupravičeno oprlo svojo odločitev tudi na določbe Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, čeprav se tožeča stranka nanj ni sklicevala. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje naj bi bilo nedovoljen poseg v tožbeni temelj. Takšno stališče pa je pravno zmotno. Tretji odstavek 180. člena ZPP določa, da sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo je navedla tožeča stranka. To pa pomeni, da utemelji sodišče svojo odločitev na tisti pravni podlagi, za katero meni, da jo mora uporabiti, da bo, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialnopravno pravilno odločilo.

Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je treba odločiti o dveh različnih pravnih situacijah. Prva se nanaša na parcele, ki so bile predmet pogodbe, navedene zgoraj pod točko 2./, druga pa na parcele, ki so nastale iz parcele št. 1402 k.o... na način, naveden zgoraj pod točko 3./.

Po mnenju revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje za parcele, ki so bile predmet pogodbe, navedene pod točko 2./, svojo odločitev pravilno oprlo na Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur.l. SRS št. 27/72 - v nadaljevanju: ZRNSZ).

Po prvem odstavku 3. člena ZRNSZ je z dnem uveljavitve zakona prešla na občino - tožečo stranko - po zakonu samem pravica uporabe na tistem nezazidanem stavbnem zemljišču (dotlej) v uporabi tožene stranke, katerega ta ni uporabljala za opravljanje svoje dovoljene dejavnosti, oziroma na katerem ni izvršila gradbenih del do tretje gradbene faze v roku treh let od vročitve odločbe, s katero ji je bilo zemljišče dano v uporabo, oziroma od dneva sklenitve ustrezne pogodbe. Katero zemljišče je prešlo po 3. členu ZRNSZ na občino - tožečo stranko, naj bi z odločbo ugotovil pristojni upravni organ občine (prvi odstavek 8. člena ZRNSZ).

Ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 8. člena ZRNSZ sicer ni (njene izdaje ni nihče zatrjeval). Sta pa stranki spora s pogodbo ugotovili, katero zemljišče preide v uporabo tožeče stranke (pogodba zgoraj pod točko 3./). Ni razloga, da stranki ne bi mogli s pogodbo nadomestiti odločbe iz prvega odstavka 8. člena ZRNSZ, zlasti še, ker sta se istočasno dogovorili tudi za "odškodnino" za prenešeno zemljišče, brez intervencije sodišča (primerjaj: 10. člen ZRNSZ).

Ne glede na to, da kot način pogodbenega prehoda pravice uporabe nepremičnine v družbeni lastnini z ene na drugo družbenopravno osebo ni (bila) predpisana vknjižba v zemljiško knjigo, je v obravnavanem primeru prišlo do prehoda pravice uporabe v pogodbi navedenih parcel na tožečo stranko po zakonu samem. S pogodbo je bilo namreč samo ugotovljeno, katero je tisto zemljišče, ki je prešlo na tožečo stranko. Dodatno k temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo še realizacijo pogodbe. Glede na navedeno samo zaradi vknjižene pravice uporabe na parcelah, ki so bile predmet pogodbe pod točko 2./ zgoraj, na toženo stranko, tožeči stranki glede njih ni mogoče odreči izločitvenega upravičenja.

Glede zemljišča, navedenega pod točko 3./, je situacija nekoliko drugačna. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da tožena stranka ni dokazala pravnega naslova za pridobitev pravice uporabe na njem. Tožena stranka in sodišče druge stopnje menita, da tožena stranka tega ni bila dolžna dokazovati, ampak da bi morala tožeča stranka dokazati pravni naslov, ki ji daje pravico izločevanja zemljišča iz stečajne mase. Načeloma je takšno stališče sicer pravilno, ni pa pravilno v obravnavanem primeru.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila pri tem zemljišču tožeča stranka tista, ki je bila vknjižena kot imetnica pravice uporabe na njem do tedaj, ko je bilo zaradi sprememb parcelnih mej in združevanj parcel vključeno v parcelo št 1402 k.o... Pravni naslov za pridobitev ali prenehanje pravice uporabe pa niso katastrske spremembe mej ali katastrsko združevanje parcel. Čeprav je bilo zemljišče iz točke 3./ zgoraj vključeno v parcelo 1402 k.o..., tožena stranka ni pridobila na njem pravice uporabe, ker spreminjanje mej in združevanje parcel samo iz katastrskih razlogov ni naslov za pridobitev pravice uporabe. Zato je tožeča stranka utemeljeno zahtevala predložitev dokazov, na podlagi kakšnega pravnega naslova je tožena stranka pridobila na omenjanih parcelah pravico uporabe.

Ne glede na navedeno (oziroma celo prvenstveno) tožeči stranki ni bilo treba izkazovati pravnega naslova, ki jo upravičuje k izločevanju parcel iz stečajne mase, glede na določbo drugega odstavka 3. člena ZRNSZ. Po tej določbi je tožeča stranka postala imetnica pravice uporabe na parcelah iz točke 3./ zgoraj že na podlagi zakona, če je (če bi) tožena stranka uporabljala parcele brez pravnega naslova. Zahteva tožeče stranke, naj tožena stranka izkaže pravni naslov, na podlagi katerega uporablja parcele, je bila torej v skladu z zakonom. Ker, kot je obrazloženo zgoraj, tožena stranka pravnega naslova ni izkazala, je tožeča stranka že na podlagi zakona upravičena parcele izločati iz stečajne mase. Pri tem pa revizijsko sodišče še opozarja na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka teh parcel sploh ne uporablja (ni uporabljala).

Iz zgoraj navedenega sledi, da je pritožbeno sodišče materialno pravo za svojo odločitev zmotno uporabilo. Sprememba izpodbijane sodbe po prvem odstavku 380. člena ZPP pa ni možna. Pritožbeno sodišče je odločilo, izhajajoč iz predpostavke, da tožba ni sklepčna. To pa, kot izhaja iz gornje obrazložitve, gotovo ni glede izločitvenega dela tožbenega zahtevka. Zaradi takšnega svojega stališča pritožbeno sodišče ni presodilo (ne)utemeljenosti vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala predvsem z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Ali so ti pritožbeni očitki utemeljeni, bo treba na pritožbeni stopnji še presoditi. To bo treba še storiti tudi glede smiselnega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožena stranka namreč očita sodišču prve stopnje, da je njegova sodba protislovna sama sebi (tretja točka pritožbe). Ponovno pa bo treba na pritožbeni stopnji preizkusiti tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka lastnica spornih parcel. Na podlagi ZRNSZ je tožeča stranka lahko imela na njih samo pravico uporabe. Vendar zaradi tega ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka še ni mogoče zavrniti. Po osamosvojitvi je namreč Republika Slovenija sprejela nekaj zakonov, po katerih so imetniki pravice uporabe postali lastniki nepremičnin, na katerih so imeli pravico uporabe. Morda velja to tudi za tožečo stranko glede spornih parcel. Če velja, zahtevka za ugotovitev lastninske pravice ni mogoče zavrniti. Vprašanje pa je, če je takšna tožba sploh potrebna, saj je tožeča stranka v takšnem primeru postala njihova lastnica že po zakonu samem.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.