Jedro

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Slaba ekonomska situacija mora biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

I.Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe tožene stranke št. 2142-4207/2024/6 (1222-15) z dne 12. 12. 2024, zavrne.

II.Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke po 18., 25., 22. in 21. členu Ustave RS, zavrže.

III.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

IV.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je povedal, da v izvorni državi nima problemov.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka podrobneje povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, željo po boljšem življenju in zadolženostjo. Njegovo prošnjo je šteti za očitno neutemeljeno, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi njegovih izjav tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje s slabimi ekonomskimi razmerami in željo po boljšem življenju ter zadolženostjo oziroma nezmožnostjo vračanja izposojenega denarja. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz njegovih izjav ne gre razbrati, da mu je bil v Alžiriji onemogočen dostop do socialnih storitev in do izvajanja osnovnih pravic, prav tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tožnik je v Alžiriji de facto delal kot avtomehanik, vendar po lastni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Omenil je tudi bančni kredit, ki bi ga moral začel odplačevati po petih letih, a je v tem času odšel iz države in se na ta način vračanju izognil. Sam je dejal, da se lahko vrne v izvorno državo, ko bo zaslužil sredstva za povračilo dolga. Poleg tega je zatrjeval, da se mu v Alžiriji nič konkretnega sploh ni zgodilo, ampak ga je gnala želja po boljšem življenju. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da so ekonomske oziroma finančne težave in zadolženost sicer lahko razlog, da je odšel iz Alžirije, vendar pa jih ne gre povezovati s preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5.Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tam ni imel težav zaradi svoje rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Nemogoče je skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Sam je zatrdil, da drugih težav v Alžiriji ni imel. Tožena stranka sicer lahko zaključi, da ima tožnik zaradi dolga lahko razlog za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Izvorno državo je zapustil že leta 2019, vedel pa je, da mora svoj dolg začeti vračati po petih letih, torej bi lahko živel normalno življenje, ne da bi bil izpostavljen morebitnim dejanjem preganjanja ali resne škode, vendar po njegovih navedbah v Alžiriji ni želel ostati. Moral bi vedeti, da bo moral kredit vrniti. Po prodaji opreme za restavracijo tega ni storil, ampak je državo zapustil, kar nakazuje na to, da dolga ali vsaj dela dolga niti ni bil pripravljen vrniti. Razlogov za občutek ogroženosti tožnik v izvorni državi nima. Prošnja za mednarodno zaščito je bila zato zavrnjena tudi iz razloga po 2. alineji 52. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi navaja, da je imel v izvorni državi ekonomske težave, v državi pa so tudi nemiri oziroma demonstracije. Bal se je, da bo prišlo do uničenja in da bo še huje, zato je odšel iz izvorne države. Izvorna država je bila povsem zaprta, bali so se terorizma. Nadalje citira članek MMC z naslovom "Revolucionarni ogenj tli tudi drugod - se bo res prižgal?", iz katerega izhaja, da je Alžirija izmed vseh držav severne Afrike najbolj povezana s Tunizijo, zato je svet najbolj na preži, ali se lahko tunizijska zgodba ponovi tudi znotraj njenih meja. Nadalje se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. V Republiki Sloveniji je bil tožnik obravnavan zakonito ter v skladu s temeljnimi človekovimi pravicami. Nadalje tožnik navaja, da v azilnih postopkih glede pravila o dokaznem bremenu velja, da mora toženec v primeru zatrjevanja sistemskih pomanjkljivosti s strani tožeče stranke sam opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja in šele nato odločiti o predaji. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2018, iz katere izhaja, da je možno v azilnih postopkih upoštevati pritožbene novote, ki so se pojavile ex nunc po izdaji odločbe upravnega organa. Zaradi omenjenih ravnanj izpodbijana odločba predstavlja akt, s katerim tožena stranka posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, zato tožeča stranka podaja tudi zahtevek zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugem odstavku 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 4. členom ZUS-1 in 66. členom ZUS-1. Tožnik ima pravni interes za ugotovitev, da je bilo z dejanji in izpodbijanim aktom tožene stranke poseženo v njegove pravice iz 18., 25., 22., in 21. člena Ustave RS.

7.Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari oziroma naj odloči, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Ugotovi naj se, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 25., 22. in 21. členu Ustave RS, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi zoper to odločbo. Če se tožniku ne prizna status begunca in če se bo moral vrniti v izvorno državo, bo utrpel resno škodo, saj so tam nemiri oziroma demonstracije, tožnik pa se je bal, da bo prišlo do uničenja in da bo še huje. Izvorna država je povsem zaprta, tožeča stranka se boji tudi terorizma. Tudi iz ekonomskih razlogov se ne želi vrniti v matično državo. Tekom potovanj iz izvorne države so bile tožeči stranki tudi kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, ob vrnitvi tožnika v izvorno državo bo utrpel težko popravljivo škodo in zato predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe. Taka odločitev bi bila sorazmerna, ker bi preprečila nastanek nadaljnje škode tožniku, obenem pa nikakor ne bi prizadela javne koristi oziroma koristi tožene stranke.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru dajal izjave o tem, zakaj je zapustil izvorno državo, ki so izključno ekonomske narave, v povezavi z željo po boljšem življenju in pa zaradi zadolženosti. Mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa ni nikoli navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1 in drugih relevantnih mednarodnih aktov s področja mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za zapustitev izvorne države je navedel, da bi izboljšal svojo situacijo. Sam je navedel, da razlogov, kot so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, nima. Tožnik v postopku ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati,da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Tožnik ima zaradi dolga lahko razlog za občutek ogroženosti v svoji državi, a je tožena stranka mnenja, da tožnik ni dovolj utemeljil, zakaj meni, da bi bil dejansko izpostavljen ogrožajočim dejanjem v primeru vrnitve. V svojih izjavah oziroma razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, nikoli ni uveljavljal kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin med potjo. Ni razvidno, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, zato tožena stranka sodišču predlaga, naj navedeno obravnava kot tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10.Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je imel v izvorni državi ekonomske težave in da so tam nemiri oziroma demonstracije. Bal se je, da bo prišlo do uničenja in da bo še huje. Med potjo so mu bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine.

11.Sodišče je v navedeni zadevi dne 3. 1. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. Sodišče je dne 13. 1. 2025 ponovno odprlo glavno obravnavo, ker je šele po zaključku glavne obravnave dne 3. 1. 2025 prejelo pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki pa je bila poslana že dne 30. 12. 2024. Tožnik se tudi naroka dne 13. 1. 2025 ni udeležil.

K točki I izreka:

12.Tožba v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijane odločbe, ni utemeljena.

13.ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

14.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

15.Tožnik v tožbi kot enega izmed razlogov za zapustitev izvorne države ponovno izpostavlja ekonomske razloge. Smiselno s tem uveljavlja nevarnost resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki določa, da resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. V zvezi s temi tožbenimi navedbami sodišče pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnje za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

16.Nadalje se tožnik v tožbi sklicuje na to, da so v njegovi izvorni državi bili nemiri oziroma demonstracije in da se je bal, da bo prišlo do uničenja in je tudi zato odšel iz izvorne države. V povezavi s tem se sklicuje na članek z naslovom "Revolucionarni ogenj tli tudi drugod - se bo prižgal?". Po presoji sodišča so tudi te tožbene navedbe neutemeljene. Tožnik je na zaslišanju pri toženi stranki sicer omenjal nemire, ki so bili takrat, ko je predsednik Butaflika bil na zdravljenju v Švici. Vendar pa je na vprašanje, ali je imel zaradi tega kakšne težave z oblastmi pred odhodom, odgovoril, da ne in ravno tako je zanikal, da bi imel težave pri odhodu iz države (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru). Nadalje je hkrati povedal, da če bi dobil denar za vrnitev kredita, bi se lahko vrnil. Iz tega pa je mogoče logično sklepati, da nemiri niso poglavitni razlog za tožnikovo zapustitev izvorne države.

17.Nadalje se tožnik v tožbi sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, ki se nanaša na sklep, izdan na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), ko je šlo za odločanje o tem, ali bo Republika Hrvaška obravnavala tožnikovo prošnjo za meddržavno zaščito. Po mnenju sodišča navedena zadeva nima povezave z obravnavano zadevo, saj iz obravnavane zadeve ni razvidno, da bi se tožena stranka ukvarjala z morebitno vrnitvijo tožnika Republiki Hrvaški. Nadalje se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS Up 276/2014 in I Up 253/2024, od katerih nobena ni primerljiva z obravnavano zadevo. V obeh zadevah je šlo za odločanje na podlagi Dublinske uredbe o tem, katera država bo pristojna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

18.Tožnik v tožbi izrecno poudarja, da izpodbija tudi tč. 2, 3, 4 in 5 izreka izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na tožnikovo obveznost vrnitve in na to, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku. V zvezi z obveznostjo vrnitve v tožbi ni konkretizirano, iz katerih razlogov se ti deli odločbe izpodbijajo, zato se do teh tožbenih navedb sodišče ne more opredeliti. Glede stroškov postopka pa sodišče pojasnjuje, da v tem upravnem sporu za samega tožnika niso nastali nobeni stroški, pooblaščenka tožnika pa bo v skladu z prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 lahko uveljavljala svoje stroške za zastopanje pri toženi stranki.

19.Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

20.Sodišče je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke posežene v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke po 18., 25., 22. in 21. Ustave RS zavrglo iz naslednjih razlogov:

21.Z navedenim delom tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva ugotovitev kršitve ustavnih pravic, tovrstne zahtevke pa je možno uveljavljati le v subsidiarnem upravnem sporu, kjer pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZUS-1. V skladu s citiranim določilom odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi pa pogoji iz 4. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, ker je zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo. Sodišče mora tudi v rednem upravnem sporu v vsakem primeru presojati, ali tožena stranka pri odločanju ni kršila z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker pogoji za obravnavo tožbenega zahtevka po 4. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrglo. Navajanje tožnika, da so mu bile med potjo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, pa je brezpredmetno, saj med potjo tožnik ni bil pod jurisdikcijo slovenskih državnih organov.

K točki III izreka:

22.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

23.Sodišče v skladu 32. členom ZUS-1 na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

24.V skladu s tretjem odstavkom 70. člena ZMZ-1 tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe. Iz navedenega razloga je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, saj že na podlagi samega zakona vložitev tožbe zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in je iz tega razloga sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K točki IV izreka:

25.Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrglo, saj je tožnikova pooblaščenka svetovalka za begunce, svetovalci za begunce pa imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2<br> Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 4, 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.