Jedro

Finančna sredstva, vložena za zagotovitev in ureditev poslovnih prostorov, ki so zakonski pogoj za opravljanje samostojne zdravstvene dejavnosti in s tem tudi pogoj za podelitev koncesije, ne morejo predstavljati hujših škodljivih posledic v smislu določbe 2. odstavka 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1989/2002-2 z dne 30.10.2002.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožnik izpodbija odločbo tožene stranke z dne 30.9.2002, s katero je tožena stranka v zvezi s sodbo upravnega sodišča, št. U 1936/2001-9 z dne 5.6.2002, ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila odločbo Mestne občine L. z dne 22.8.2001 ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS), s katero je tožnik zahteval, da se mu podeli koncesija za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na področju zobozdravstvenega varstva otrok in mladine za čas do pravnomočne rešitve tožbe v tem upravnem sporu.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, niso takšni razlogi, ki bi jih sodišče moralo upoštevati v smislu hujših škodljivih posledic. Kot izhaja iz podatkov v spisu, se je tožnik odločil, da bo investiral znatna finančna sredstva v lastno ordinacijo, iz takšne njegove odločitve pa izhajajo tudi vsi morebitni poslovni riziki. Po 4. alinei 4. odstavka 35. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, ZZDej) se kot pogoj zahteva, da ima zasebni zdravstveni delavec zagotovljene tudi ustrezne prostore, opremo, če zahteva narava dela pa tudi ustrezne kadre. Vendar se po 2. odstavku 35. člena ZZDej šteje, da ima zasebni zdravstveni delavec zagotovljene ustrezne prostore in opremo tudi, če sklene pogodbo o najemu oziroma uporabi le-teh z ustreznim zavodom oziroma drugo pravno ali fizično osebo. Pogoji po 35. členu ZZDej morajo biti izpolnjeni v času, ko se odloča o podelitvi koncesije (razen pogoja iz 2. alinee 35. člena ZZDej). Izpolnitev pogojev, ki jih za podelitev koncesije določa zakon, po oceni sodišče, ne predstavljajo nenadomestljive škode, ki bi jo bilo mogoče odvrniti z izdajo začasne odredbe o podelitvi koncesije. Po določbi 1. odstavka 42. člena ZZDej koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo s soglasjem ministra pristojnega za zdravstvo. Glede na navedeno odloča o podelitvi ali nepodelitvi koncesije o opravljanju javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti pristojen organ v upravnem postopku po prostem preudarku. Glede tožnikovih navedb, da mu v ponovljenem postopku koncesija ne bo podeljena, pa sodišče meni, da takšnih navedb tožnik ni dokazal in tudi ne izhaja iz priloženih listin.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne razlage materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep upravnega sodišča. Navaja, da Zdravstveni dom L. ne daje svojih prostorov v najem. Mestni organi si po svoje razlagajo zakone, da bi obdržali sedanji status zdravstvenih domov. Ni imel nobene možnosti skleniti najemne pogodbe s katerokoli pravno osebo za zobozdravstveno ordinacijo za mladino in otroke. Gre za posebno vrsto opreme za otroke, ki omogoča popolnoma neboleče odstranjevanje kariesa z aparati, ki jih, kot mu je znano, nima še nihče v Sloveniji. Edina možnost je bila, da si sam zagotovi ustrezne prostore, ker je to tudi zakonski pogoj za pridobitev koncesije (35. člen ZZDej). Zato ni logično sklepanje sodišča, da bi tožnik ustrezne prostore lahko tudi najel. Meni, da je pristojni mestni organ kršil z Ustavo Republike Slovenije zajamčeno pravico enakosti pred zakonom. Do leta 2001 je pristojni organ podelil koncesije vsem prosilcem, ki so izpolnjevali zakonske pogoje. Na seji sveta javne zdravstvene službe MOL dne 12.7.2001 pa je svet odločil, da se koncesija ne podeli nobenemu prosilcu. Vendar za to ni bilo nobene pravne podlage. Če mu ne bi obljubili, da mu bo koncesija zagotovo podeljena, ne bi investiral v izgradnjo lastne ordinacije. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa citira 1. odstavek 42. člena ZZDej ter zaključuje, da odloča o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti pristojni organ v upravnem postopku po prostem preudarku. V kateri besedi je videlo sodišče pooblastilo upravnemu organu, da odloča po prostem preudarku, ni jasno. V zakonu mora biti dokaj jasno opredeljeno pooblastilo upravnemu organu, da je upravičen odločati po prostem preudarku. Niti v 41. niti v 42. ali v kateremkoli drugem členu ZZDej ni dano za odločanje po prostem preudarku pooblastilo upravnemu organu skladno z 2. odstavkom 6. člena ZUP. Neposredna podlaga za odločanje po prostem preudarku mora biti v materialnem predpisu. Vložil je predlog za izdajo začasne odredbe, da se zaradi dolgotrajnih upravnih in sodnih postopkov, že pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, izboljšajo zobozdravstvene storitve za otroke. Dela kot otroški zdravnik v ZD B., kjer je delo organizirano v nasprotju s predpisi. Ordinacijo si delita dva zobozdravnika (eden dopoldan in eden popoldan). To pa pomeni, da nobeden od njiju ne izpolnjuje kriterija (6,5 ur dnevno), kolikor je normativ zavarovalnice. Če bi torej pričel s prakso v svoji ambulanti, bi bilo s tem omogočeno, da bi drugi zobozdravnik delal normalen delovni čas. Delovni čas za otroke bi se torej podvojil. Javil se je na razpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za pogodbeno leto 2002. Če mu bo začasno podeljena koncesija, bo zavod z njim nemudoma sklenil pogodbo o koncesiji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na odločbo tožene stranke z dne 30.9.2002 tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v obravnavani zadevi ni izkazal potrebe za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS. Po tej določbi ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Samo ob verjetno izkazanih navedenih pogojih je mogoča začasna ureditev stanja. Ob tem, da je bilo tožnikovi pritožbi zoper odločbo mestne uprave z dne 22.8.2001 o zavrnitvi podelitve koncesije, z odločbo tožene stranke ugodeno in se bo o tem ponovno odločalo, bi izdaja takšne začasne odredbe, kot je bila predlagana, pomenila prejudic o glavni stvari. Tožnik prav tako ni izkazal nastanka hujših škodljivih posledic. Ne samo, da vsaka škoda ne pomeni hujših škodljivih posledic, tudi sicer finančna sredstva, vložena za zagotovitev in ureditev poslovnih prostorov, ki so zakonski pogoj za opravljanje samostojne zdravstvene dejavnosti (35. člen ZZDej) in s tem tudi pogoj za podelitev koncesije, ne morejo predstavljati hujših škodljivih posledic v smislu določbe 2. odstavka 69. člena ZUS. To pa je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Presoja o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije, pa je predmet spora pri odločanju o glavni stvari in ne o začasni odredbi. Zato pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, v tem postopku pritožbeno sodišče ni presojalo. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati ugovori, ki se nanašajo na tožnikove sedanje pogoje dela v ZD B. Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. in 69. členom ZUS.