Jedro

Kadar tožnik s tožbo uveljavlja ničnost pogodbe med tožencem in tretjo osebo, je njegov interes pravno utemeljen, če izkaže, da bi mu uspeh v pravdi odprl možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico (in ne le ekonomsko nadejo) ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon.

Če ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v zemljiški knjigi, še ne pomeni, da zahtevek ni izvršljiv, saj vpisa ni mogoče dovoliti le v primeru obstoja dvoma o identiteti nepremičnine

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se v tem delu tožba zavrže, v 5. točki pa spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožeči stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, toženima strankama pa morata v 15 dneh povrniti 1.420,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče dovolilo spremembo tožbe, s sodbo pa razsodilo, da darilna pogodba z dne 1.9.2008 in aneks z dne 24.2.2009, sklenjena med M.Č. kot darovalko in J.B. kot obdarjencem ne učinkujeta in sta nična (1. in 2. točka izreka), dovolilo vzpostavitev stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice, dovoljene na podlagi darilne pogodbe in aneksa (3. in 4. točka izreka) in tožencema naložilo, da tožnicama v 15 dneh povrneta njune pravdne stroške v znesku 2.513,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (5. točka izreka).

2. Proti navedeni odločbi sta se pravočasno pritožila toženca iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Najprej uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku in po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že med postopkom sta opozarjala, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, pomanjkljiv in neizvršljiv v zemljiški knjigi, tožnici pa kljub pravočasnim opozorilom tega nista odpravili niti na zadnji glavni obravnavi. Delno sta to storili po zaključku glavne obravnave, toda šele po pozivu sodišča. Sodišče je prekoračilo pooblastilo, ki ga ima v okviru procesno materialnega vodstva, saj je s svojim ravnanjem oziroma z navodili tožnicama vplivalo na izid pravde oziroma najmanj na izvršljivost tožbenega zahtevka v zemljiški knjigi. Sprememba je zato nezakonita. Toženca še menita, da bi bila za spremembo tožbe nujno potrebna njuna privolitev, saj ni šlo za okoliščine, ki so nastale po vložitvi tožbe, niti sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ni res, da je bil že pred popravo zahtevek določljiv, po popravi pa le nekoliko bolj jasen. Zahtevek pred spremembo prav gotovo ni bil izvršljiv v zemljiški knjigi, kar še vedno ni, ker ne vsebuje identifikacijskih znakov nepremičnin.

4. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče samo v obrazložitvi navaja, da je pri ugotovitvenih tožbah, s katerimi se uveljavlja ničnost pogodbe, pravni interes posebna procesna predpostavka. Kljub temu pa je napačno priznalo tožnicama pravni interes v delu, kjer nista solastnici nepremičnin in ne spadata v prvo kategorijo predkupnih upravičencev niti v katerokoli drugo skupino predkupnih upravičencev, medtem ko je imel drugi toženec priznani status kmeta in se tudi poklicno ukvarja s kmetijstvom. Tožnici tudi nimata pravnega interesa glede stavbnega zemljišča oziroma stanovanjske hiše, ki je bila predmet darilne pogodbe. Da hiša ni v okviru zaščitene kmetije je razvidno iz sklepa o dedovanju. Tudi glede nepremičnin, katerih solastnici sta, nimata pravnega interesa, saj jima zakon zagotavlja prednostno mesto v primeru nakupa nepremičnin v smislu zakonite predkupne pravice. Iz zaslišanja tožnic ni razvidno, da sta tožnici nameravali kupiti kmetijo. Tožnici nista izkazali interesa za odkup nepremičnine, ker nista tega zahtevali niti s tožbo in niti nista kasneje pravočasno zatrjevali, da si želita kupiti nepremičnine, ki so predmet darilne pogodbe in aneksa k darilni pogodbi. Poleg tega je povsem jasno, da za odkup zemljišča po aneksu nimata niti sredstev. Vse to pomeni, da tožnicama ni bila kršena obligacijska pravica, kar pomeni, da tudi ni podan pogoj za ugotavljanje ničnosti darilne pogodbe in aneksa. Pritožnika še menita, da bi tožnici lahko varovali svoje koristi le z vložitvijo tožbe na razveljavitev darilne pogodbe, ker pa tega nista storili, sta izgubili povračilni zahtevek, s tem pa je prenehala tudi pravna korist za uveljavljanje ničnosti pogodbe in se sklicujeta na odločbo VSL II Cp 287/2010. 5. Sodišče tudi neutemeljeno navaja, da toženca v darilni pogodbi in aneksu nista zasledovali kavze darila. Darilna pogodba je bila sklenjena za zavarovanje posojila, ki ga je toženec dal tožnici v znesku 180.000,00 EUR. Oba toženca sta na zaslišanju izjavila, da sta to storila zato, ker je hipotekarni postopek drag, dolgotrajen in nepredvidljiv, kljub nižjim izklicnim cenam od izhodiščne, pa javna dražba za prodajo nepremičnin neuspešna. Posojilna pogodba ni vsebovala dogovora o prehodu lastninske pravice, ampak določala, da ima do vrnitve posojila toženec pravico brezplačno uporabljati in obdelovati nepremičnino, nosi pa tudi stroške vzdrževanja nepremičnin, nepremičnino pa je toženka izročila tožencu v zavarovanje svojega posojila. Posojilna pogodba je vsebovala tudi dogovor o uporabi nepremičnine, zato ni mogoče govoriti o prepovedi iz 132. člena ZPZ. Sodišče ne bi smelo upoštevati napak pooblaščenca in toženca, ki sta bili izrečeni v dveh različnih pravdah, pa sta jih še v istem hipu popravila.

6. V odgovoru na pritožbo tožnici prerekata pritožbene navedbe tožencev, trdita, da je bil zahtevek tožečih strank že pred popravo določljiv in izvršljiv in da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo o navedenem dejanskem stanju. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz prej navedenih razlogov, višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve navedlo le rezervne razloge za sicer pravilno odločitev.

7. Pritožba je delno utemeljena.

O (spornem) pravnem interesu za tožbo za ugotovitev ničnosti

8. Iz določbe drugega odstavka 181. člena ZPP izhaja, da je pravni interes tožnika posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. V obravnavanem primeru tožnici zahtevata ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in aneksa, sklenjenih med toženko in tožencem. Trdita, da gre za navidezna pravna posla, s katerima sta toženca prikrivala prodajno pogodbo, vse z namenom, da bi oškodovala tožnici, ki imata na nepremičninah predkupno pravico, tako na podlagi Stvarnopravnega zakonika (SPZ) kot Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Kadar tožnik s tožbo uveljavlja ničnost pogodbe med tožencem in tretjo osebo, je njegov interes pravno utemeljen, če izkaže, da bi mu uspeh v pravdi odprl možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico (in ne le ekonomsko nadejo) ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon (1) Povedano drugače, če nasprotna stranka, tudi če bi se izkazalo, da je pogodba s tretjo osebo nična, nima pravne obveznosti, da sklene enako pogodbo s tožnikom, tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe med tožencem in tretjo osebo (2).

9. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je ugotovilo, da tožnici nimata pravnega interesa za predmetno tožbo v tistem delu, ki se nanaša na nepremičnine, na katerih nimata solastninske pravice (3), ker ne spadata v prvo kategorijo predkupnih upravičencev iz 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (4). Kljub temu je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, kar predstavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da lahko na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP to kršitev samo odpravi.

10. Ni sporno, da je toženka z darilno pogodbo z dne 1. 9. 2008 tožencu podarila nepremičnine, ki jih je podedovala s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju D 679/93 z dne 24.8.1999 in da je toženka te nepremičnine podedovala po svojemu očetu (bratu tožnic) kot edina zakonita dedinja in da tožnici nista solastnici teh nepremičnin, ki sicer predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča (5). Svoj pravni interes glede teh nepremičnin sta utemeljevali s trditvami, da kmetija, ki je predmet darilne pogodbe iz družine tožnic in je bila v lasti njune družine vse do 24.8.1999, ko jih je podedovala toženka. S simulirano darilno pogodbo naj bi ju toženka „oropala“ možnosti nakupa družinske kmetije.

11. S takimi trditvami svojega pravnega interesa nista izkazali. Nista namreč dokazali, da imata položaj prednostnih (predkupnih) upravičenk iz 23. člena ZKZ (6), zato tudi v primeru resničnosti njunih trditev o simuliranem in prikritem poslu in posledične ugotovitve ničnosti, toženka s tožnicama v nobenem primeru ne bila dolžna skleniti prodajne pogodbe. Tudi če bi se sporna kmetijska zemljišča pravilno prodajala po določbah ZKZ in bi tožnici podali izjavo o sprejemu ponudbe, toženka z njima ne bi bila dolžna skleniti pogodbe, ker nista predkupni upravičenki (7). Pri takih osebah gre namreč za nedoločen krog oseb, ponudbo, naslovljeno na nedoločen krog oseb pa OZ v tretjem odstavku 22. člena opredeljuje le kot vabilo k dajanju ponudb. V takem primeru pa sme prodajalec sklenitev pogodbe tudi odkloniti.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih razlogov pritožbi tožencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 1. 9. 2008 (1. točka izreka) in s tem povezane vzpostavitve zemljiškoknjižnih vpisov (3. točka izreka ) in tožbo v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. Drugačen je pravni položaj tožnic glede nepremičnin, ki so bile podarjene z aneksom k darilni pogodbi, sklenjenim dne 24. 2. 2009. Predmet aneksa so bile nepremičnine, ki jih je toženka podedovala s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. D 628/2007 z dne 30.12.2008 skupaj z tožnicama (8). Del nepremičnin, ki so predmet aneksa, je tako postal solastnina prve tožnice in toženke, del pa solastnina druge tožnice in toženke. V skladu s 23. členom ZKZ so solastniki predkupni upravičenci, zato imata tožnici za tisti del tožbe, kjer zahtevata ugotovitev ničnosti aneksa pravni interes (9). Zmotno je stališče tožencev, da bi tožnice (tudi glede nepremičnin, katerih solastnici sta) lahko varovale svoje koristi le z vložitvijo tožbe na razveljavitev darilne pogodbe, ker pa tega nista storili, sta izgubili povračilni zahtevek, s tem pa je prenehala pravna korist za uveljavljanje ničnosti pogodbe (10). Tožnici sta trdili, da darilna pogodba in aneks prikrivata prodajno pogodbo, s takim ravnanjem pa se je toženka izognila postopku iz 20. člena ZKZ, ki bi tožnicama na podlagi 1. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ omogočil uveljavljanje predkupno pravico. Če je šlo za navidezno pogodbo tožnici nista imeli niti možnosti, da bi dali pisno izjavo o sprejemu ponudbe iz 21. člena ZKZ zato so nelogične pritožbene navedbe, da toženka od tožnic ni nikoli prejela „ne pisnega ne ustnega zahtevka ali ponudbe po odkupu nepremičnin“. Če je bil posel med tožencema simuliran, je toženka obšla kogentne predpise ZKZ, s tem pa tožnicama preprečila uveljavljanje pravic, ki jih imata po zakonu. Izkazan je torej pravni interes tožnic za tisti del tožbe, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti aneksa.

O navideznosti darilne pogodbe in aneksa

14. Glede tega spornega vprašanja pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna stališča v pritožbi. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje „neutemeljeno in pretirano“ upoštevalo „napaki“ (11) toženca in njegovega pooblaščenca, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze skupaj (v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP) in zaključka o prikriti prodajni pogodbi ni oprlo le na omenjeni izjavi. Na tem mestu je treba omeniti še neprerekano (drugi odstavek 214. člena ZPP) trditev tožnic, da je toženka oglaševala ponudbo za prodajo kmetije na lokalnih radijskih postajah. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi navideznosti darilne pogodbe in aneksa presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost prikrite prodajne pogodbe (drugi odstavek 50. člena OZ) in pravilno zaključilo, da je bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami ZKZ in je nična (prvi odstavek 86. člena OZ).

O določenosti tožbenega zahtevka in o spremembi tožbe

15. Tožnici sta zahtevali tudi vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice toženca na podlagi ničnih pogodb. Tožbeni zahtevek sta v tem delu oblikovali tako, da naj se nepremičninah „ki so predmet aneksa k darilni pogodbi“ na toženko dovoli ponovna vknjižba lastninske pravice „v deležih, kot izhajajo iz aneksa k darilni pogodbi. Tožnici sta na poziv sodišča prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo naknadno (12) s pisno vlogo popravili tožbo tako, da sta v tožbeni zahtevek vnesli vse nepremičnine, ki so bile predmet spornih pogodb. Poprava je bila vročena tožencema, ki sta odgovorila, da se s spremembo tožbenega zahtevka ne strinjata, da sta pravočasno opozorila na nesklepčnost tožbenega zahtevka in da je sodišče prve stopnje s svojim pozivom na popravo tožbe vplivalo na izid pravde, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka. V pritožbi ponavljata navedena stališča. 16. Toženca, očitno pa tudi sodišče prve stopnje, zmotno menijo, da sta tožnici s konkretizacijo posameznih nepremičnin spremenili tožbo v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Tožba je bila v spornem delu le popravljena, kar je (smiselno) ugotovilo že sodišče prve stopnje (13), pa kljub temu dovolilo spremembo tožbe na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da zahtevek tudi po popravi tožbe ni izvršljiv, ker ne vsebuje identifikacijskih znakov nepremičnin. Drži, da mora biti v skladu s prvim odstavkom 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Če ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v zemljiški knjigi, pa še ne pomeni, da zahtevek ni izvršljiv, saj vpisa ni mogoče dovoliti le v primeru obstoja dvoma o identiteti nepremičnine (14). Po povedanem tudi v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

17. Zaradi navedenih razlogov in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče pritožbo tožencev v preostalem delu zavrnilo ter sklep (2. točka 365. člena ZPP) in sodbo v nerazveljavljenem delu (2. in 4. točka) izreka potrdilo (353. člen ZPP).

18. Sprememba odločitve je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (5. točka izreka). Tožnici sta zahtevali ugotovitev ničnosti za dva pravna posla, uspela pa le glede enega, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženca sta deloma uspela s pritožbo, zato jima morata tožnici povrniti sorazmeren del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tudi uspeh tožencev s pritožbo je polovičen, zato jima morata tožnici povrniti polovico potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je priznalo 1.019,20 EUR nagrade za postopek, 475,75 EUR za zastopanje več strank, oboje povečano za 22% DDV, ter 939,00 EUR stroškov za takso za pritožbo, kar skupaj znaša 2.840,68 EUR. Tožnici morata tožencema torej povrniti 1.420,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, sami pa krijeta stroške odgovora na pritožbo, ki glede na okoliščine primera in vsebino odgovora na tožbo, ni bilo potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 151 in 152. (2) Prav tam.

(3) Nepremičnine, ki so predmet darilne pogodbe.

(4) V postopku nista dokazali, da imata status kmeta, drugega položaja iz 23. člena ZKZ pa nista zatrjevali.

(5) Razen nepremičnine parc. št. 231, 251/1 in 251/2, ki so stavbna zemljišča, na katerih stojijo stanovanjska hiša in gospodarska poslopja za potrebe kmetije.

(6) Pritožbeno sodišče je mnenja, da je ureditev predkupnih pravic po ZKZ specialnejša od ureditve v SPZ.

(7) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 308/2010 z dne 25.7.2013. (8) Tožnici sta bili oporočni dedinji, toženka pa je uveljavljala nujni delež.

(9) S tožbenim zahtevkom sicer obe zahtevata ugotovitev ničnosti aneksa za vse nepremičnine, vendar pritožbeno sodišče meni, da je tožbeni zahtevek ustrezen.

(10) Pritožba se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 287/2010 z dne 9. 6. 2010, ker je šlo za drugačno dejansko stanje.

(11) V drugi pravdi je toženec med zaslišanjem izjavil:“...dve leti preden sem na Š. kupil...“, pooblaščenec (ki zastopa toženko v obeh postopkih) pa je predlagal za zaslišanje „J.B., kateremu je toženka (M.Č.) nepremičnine prodala.“

(12) Izdajo sodbe je sodišče prve stopnje zato pridržalo.

(13) V 5. točki obrazložitve, je zapisalo:“...da je bil že pred tem sicer zahtevek določljiv, sedaj po popravi pa je le nekoliko bolj jasen.“

(14) Prim. npr. sklep VSK CDn 8000000133/2011 z dne 14. 2. 2012.