Jedro

Priglasitev stroškov za odvetniške storitve v višini 5.000,00 SIT, ne da bi stranka navedla, na katera dejanja pooblaščenca se znesek nanaša, ni zadosti opredeljena in je sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (2. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik tožbe z dne 11.8.1993 in postopek ustavilo (1. točka izreka sklepa). Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

Zoper izrek v 2. točki sklepa se pritožuje tožnica, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem obsegu, tako da se toženi stranki naloži plačilo priglašenih stroškov postopka. Navaja, da je določbo 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) potrebno razlagati v povezavi s 156. in 154. čl. ZPP. Tožnica je upravičena do povračila vseh stroškov, ki so ji nastali za izpolnitev tožbenega zahtevka, tožena stranka pa bi bila upravičena do stroškov, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka zaradi tega, ker tožnica neposredno po izpolnitvi zahtevka ni umaknila tožbe. Takšno je tudi stališče Višjega sodišča v Ljubljani. Tožba je bila sicer potrebna, saj je tožena stranka šele po njeni vložitvi poravnala dolgovani znesek. S poravnavo dolgovane razlike v plači je tožena stranka dejansko pripoznala zahtevek tožnice, torej tudi v stroškovnem delu (v zvezi s stroški za vložitev tožbe, ki jih je tožnica tudi priglasila).

Pritožba ni utemeljena.

1. odst. 158. čl. ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretni zadevi je tožnica umaknila tožbo z vlogo z dne 27.8.1999, v kateri je navedla, da je tožena stranka že dne 25.4.1996 (torej več kot pred tremi leti) poravnala svoje obveznosti do nje. Očitno je torej, da tožbe ni umaknila takoj za tem, ali vsaj v razumnem roku po tem, ko je tožena stranka svoj zahtevek izpolnila, zato že iz tega razloga ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo 2. odst. 163. čl. ZPP, ki določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

Tožnica je s tem v zvezi navedla samo to, da priglaša stroške za odvetniške storitve v višini 5.000,00 tolarjev in sodne takse po odmeri sodišča. Takšna priglasitev ni zadosti opredeljena, saj tudi onemogoča preizkus pravilne priglasitve stroškov za posamezna dejanja pooblaščenca stranke. Glede na čas vložitve tožbe (oz. takrat še predloga za sodno varstvo) in zaključek postopka tožnica tudi ni imela stroškov s sodnimi taksami (razen pritožbe, kar pa ni pomembno za samo odločitev).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, trpi tudi sama svoje stroške pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).