Jedro

Na toženi stranki, ki se uveljavljanju materialne avtorske pravice upira s trditvijo, da je avtorska dela predvajala v okviru preizkušanja tehničnih naprav, je dokazno breme, da gre za uporabo avtorskih del, ki jo ZASP opredeljuje kot prosto uporabo, torej uporabo brez materialne odmene.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.5.2009 vzdržan v veljavi glede plačila glavnice v višini 185,38 € in izvršilnih stroškov v višini 36,00 €, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 1. točke izreka). Glede plačila zneska 107,12 € z obrestmi je sklep o izvršbi razveljavljen in v tem delu zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 1. točke izreka). Glede stroškov je odločeno, da krije vsaka stranka svoje (2. točka izreka) Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo sklep o izvršbi v celoti vzdržan v veljavi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bila z leta 2006 sprejetim pravilnikom izvršena valorizacija tarif iz Pravilnika 1998. Ta pravilnik je z zakonsko spremembo dobil moč skupnega sporazuma. Ta pravilnik je prestal tudi preizkus ustavnosti in zakonitosti. Problem tako določenega sporazuma je v tem, da v določenih primerih ne obstaja nikakršna možnost njegove spremembe, kar je problem pri inflaciji. Avtorjev premoženjski položaj varuje 11. čl. Pravilnika 1998, ki določa valorizacijo tarife in s tem ohranja realno vrednost avtorskih honorarjev. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče, ko je presojalo ustavnost in zakonitost pravilnika 1998 oz. skupnega sporazuma. Višje sodišče je v zadevi I Cp 3329/2010 že zavzelo stališče, da pravilnik in tarifa sestavljata organsko celoto. Preobrat sodne prakse predstavljajo tudi sodbe v zadevah P 1520/2009-II, I Cp 4292/2009 in I Cp 2472/2010. Avtorska pravica je človekova pravica in kot taka varovana v notranjem in mednarodnem pravu. Zakon lahko predpiše samo način uresničevanja ustavnih pravic, ki pa mora biti skladen z namenom. Namen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) pa je zaščita avtorja.

Tožena stranka je na pritožbo dogovorila. Glede uporabe materialnega prava pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Obenem pa opozarja, da je v podobni zadevi sodišče zahtevek v celoti zavrnilo. Prilaga sodbo P 3352/2009-II, v kateri je sodišče ob identičnem dejanskem stanju sprejelo stališče, da prodajalec avdio-vizualnih naprav ni dolžan plačevati avtorskega honorarja.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni – ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da tožeča stranka ni dokazala, skladbe katerih avtorjev in izvajalcev naj bi tožena stranka predvajala. Tega ni niti zatrjevala, zato je tožba nesklepčna. Ker ni izkazano, da so se avtorske vsebine predvajale, ni potrebno nadaljnje ugotavljanje, ali so bile avtorske vsebine predvajane v obsegu, ki ga dovoljuje 57. čl. ZASP ali v večjem obsegu. Sodišče je nekritično verjelo priči K. S. in nekritično upoštevalo vsebino zapisnikov. Iz zapisnikov ne izhajajo dejstva, ki jih ugotavlja sodišče, torej, naj bi bile naprave stalno prižgane in naj bi stalno proizvajale zvok in naj bi bile s tem predvajane avtorsko varovane vsebine. Citira vsebino zapisnikov z dne 8.5.2008, 25.8.2008, 12.3.2009 in ugotavlja, da iz teh zapisnikov in videoposnetkov ni razvidna uporaba avtorskih vsebin. Tako iz teh zapisnikov kot iz izpovedi K. S. izhaja, da je bila vir zvoka samo ena naprava. Trditve sodišča v 2. odstavku na 11. strani so v nasprotju z izpovedjo te priče. Tudi izpovedi priče M. in zakonitega zastopnika D. O. je sodišče narobe povzelo, ko jima je pripisalo izjavo, da je bilo naenkrat delujočih več naprav. Sodišče ne loči med delujočimi napravami in napravami, ki proizvajajo zvok. Zgolj delujoče naprave, ne da bi proizvajale zvok, je potrdil tudi inšpektor v zapisniku z dne 15.9.2008. Dejansko stanje je torej nepravilno ugotovljeno. Po mnenju pritožbe se je v dokaznem postopku izkazalo, da so se naprave, ki so proizvajale zvok, preizkušale. Prodajalec mora naprave preizkušati, uigravati in tudi ogrevati, da so v primerni temperaturi za predvajanje zvoka. To bi potrdil predlagani izvedenec, ki ga sodišče ni angažiralo, niti argumentirano zavrnilo tega dokaznega predloga. Graja uporabo 46. čl. ZASP. Opozarja, da ime, ki ga tožeča stranka uporablja, ni registrirano in ni ime, ki je navedeno v dovoljenju Urada RS za intelektualno lastnino. Sodišče navaja drugo ime, kot ga je navedla tožeča stranka. Prilaga dva izpisa AJPES-a. Opozarja na svoj ugovor, da zahtevek ni bil substanciran. Nikoli ni bila ugotovljena kvadratura prostorov. Tožeča stranka je ni navedla in ni pojasnila, na podlagi česa je S. ugotovil površino 116 m2. Tožeča stranka je na pritožbo dogovorila. Vztraja pri svojih stališčih, podanih pred sodiščem prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke Sodna praksa glede uporabe Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS 29/1998; v nadaljevanju Pravilnik 98) oz. v njem vsebovane tarife kot skupnega sporazuma v preteklosti res ni bila enotna. Ko pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011 pritrdilo večinskemu stališču, o neenotnosti sodne prakse ni mogoče več govoriti. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) določa, da se tarife za plačilo avtorskega honorarja določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov (2. odstavek 156. čl. ZASP). S 26. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B; Ur. list RS 43/2004) je bila kot skupni sporazum priznana tarifa iz Pravilnika 98. Gre izključno za tarifo in ne tudi normativni del Pravilnika 98, katerega sestavni del je 11. čl., ki ureja usklajevanje tarifnih postavk. Tožeča stranka je imela in ima s 157. čl. in 157.a. čl. ZASP predvidenim postopkom možnost skupni sporazum o tarifi spremeniti (1). S Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. list RS 138/2006; v nadaljevanju Pravilnik 06) pa to ni bilo storjeno, ker pri njegovem sprejemanju z zgoraj navedenima določiloma predviden postopek ni bil spoštovan. Nujna posledica nezakonitosti pri sprejemanju akta je nezakonitost njegove vsebine. Nezakonitega podzakonskega akta sodišče ne sme uporabiti (exceptio illegalis). V spornem obdobju (marec 2008 do marec 2009) se je torej kot skupni sporazum uporabljal tarifni del Pravilnika 98, ki ga je prvostopenjsko sodišče uporabilo. Ravnalo je pravilno, ker v Pravilniku 06 vsebovane tarife zaradi njene nezakonitosti ni smelo uporabiti. Materialno pravo je torej pravilno uporabljeno. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke Svoje ime je tožeča stranka popravila s pripravljalno vlogo z dne 24.10.2010. Pritožbeno sodišče v uvodu te sodbe tožečo stranko označuje s popravljenim, v sodnem registru vpisanim imenom. V postopku je tožeča stranka uporabljala ime, pod katerim naj bi bila splošno znana, kar je nesprejemljivo - z Zakonom o gospodarskih družbah sankcionirano nespoštovanje določbe o uporabi firme. V tem pravdnem postopku način označevanja tožeče stranke ni vzbudil dvoma, da gre za stranko, kateri je Urad RS za intelektualno lastnino – URSIL podelil pooblastilo za kolektivno uveljavljanje pravic avtorjev glasbenih del; ne glede na to, da tudi v dovoljenju URSIL (dokaz A2) tožeča stranka ni označena niti z imenom, s katerim je nastopala v tem postopku, niti z imenom, ki je sedaj vpisano v sodnem registru. Glede na to, da je bilo dovoljenje izdano v marcu 1998, ime pravne osebe pa je spremenljivo, tudi ta okoliščina ne vzbuja pomislekov v legitimacijo tožeče stranke za kolektivno uveljavljanje pravic avtorjev glasbenih del. S pritožbenim stališčem, da tožeča stranka ni zmogla dokazati kdaj, kje, kako in katera avtorska dela so se izvajala, pritožbeno sodišče ne soglaša. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je ugotovilo, da je tožena stranka v svojem 116 m2 velikem poslovnem prostoru na naslovu C. javno predvajala (priobčevala) glasbena dela. Ali je glasbena dela posredovala s pomočjo video ali avdio naprav in katerih, ni bistveno. V dokaznem postopku se je izkazalo, da se je glasba v poslovnem prostoru predvajala. Nenazadnje tega, pravno odločilnega dejstva, tožeči stranki niti dokazovati ni treba, saj je tožena stranka v vlogi z dne 11.5.2010 (list. št. 32) potrdila, da je v poslovnem prostoru običajno delujoč eden od aparatov, na katerem je predvajana glasba ene od radijskih postaj (1. odstavek 214. čl. ZPP). Ker radijski program poleg govornega dela vsebuje tudi glasbo, je že s predvajanjem radijskega programa izkazana uporaba avtorskih del in posledično pravica avtorjev do plačila (materialna avtorska pravica). Za katera dela gre, ni bistveno, saj je tožeča stranka pooblaščena za uveljavljanje pravic na vseh delih s področja glasbe.

Da je glasbena dela predvajala oz. javno priobčevala v okviru preizkušanja avdio in video naprav, trdi tožena stranka. Ker je vsaka stranka dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze za svoje trditve, je na njej dokazno breme, da je bilo posredovanje avtorskih del javnosti take vrste oziroma, da je šlo za tak način priobčevanja avtorskih del, ki ga ZASP opredeljuje kot prosto uporabo, torej uporabo brez materialne odmene. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Pritožbena trditev o tem, da je tehnične naprave za oddajo zvoka treba uigrati, je nesprejemljiva, saj se tovrstne naprave običajno prodajajo zapakirane, razstavljeni eksponati pa praviloma s popustom, ravno zaradi uporabljenosti oz uigranosti, kot to imenuje pritožba. Tožena stranka ne zatrjuje, da se je posamezni razstavljen eksponat aktiviral oz. zvok predvajal pri predstavljanju prodajnega artikla kupcu, po tej predstavitvi pa zvok utišal. Niti tega, da je prodajalec zaradi lastnega izobraževanja posamezno tehnično napravo preizkusil, primerjal z drugo in potem izklopil oz. utišal. Tožena stranka v svojih trditvah potrjuje, da je bil radijski program posredovan kontinuirano, ne glede na to, ali so bili kupci oz. koliko kupcev je bilo v poslovnem prostoru. Tak način predvajanja potrjujejo tudi dokazi – zapisniki o kontroli, inšpekcijski zapisnik (vključeni glasbeni stolpi) in priča S.. Vsi izkazujejo stanje ob naključnem, nenajavljenem pregledu, in nobeden ne omenja kupca ali prodajalca, katerega ravnanje bi kazalo, da preizkuša tehnično napravo. Zakoniti zastopnik tožene stranke in priča M. kontinuiranega predvajanja radijskega sporeda ali glasbe sicer nista potrdila, vendar tudi zanikala ne. Ker mora pri preverjanju zatrjevanih dejstev sodišče upoštevati in kritično presoditi vse dokaze, ni nobenega dvoma v pravilnost ugotovitve, da glasba ni bila predvajana izključno pri preizkušanju tehničnih naprav, ampak je tožena stranka vsaj del časa radijski program predvajala oz. posredovala javnosti. Tega zaključka ne more omajati niti ugotovitev, ki naj bi jo potrdil izvedenec, da je potrebno stalno izpopolnjevanje oseb, ki avdio-video naprave prodajajo. Pritožbeno zavzemanje za ugotovitev, da ni bilo uporabljanih več tehničnih naprav naenkrat, je nepotrebno, saj za predvajane glasbe zadošča ena naprava. Tudi pritožbeno opozarjanje na naprave, ki so vklopljene, pa ne oddajajo zvoka, je nepotrebno, saj prvostopenjsko sodišče tovrstni uporabi naprav ne pripisuje pravnih posledic.

Tudi višina prisojenega zneska je ustrezna. Pri argumentiranju temelja in višine zahtevka se je tožeča stranka sklicevala na zapisnike o kontroli, v katerih je pod rubriko kvadratura vpisana številka 116. S sklicevanjem na točko III-C/1 pravilnika, ki velikost avtorskega honorarja veže na velikost poslovnega prostora in tudi izrecno v vlogi z dne 3.5.2010, je tožeča stranka velikost poslovnega prostora izpostavila kot eno od okoliščin, ki vplivajo na višino avtorskega honorarja oz. zahtevka. Tožena stranka je pomembnost tega pravno pomembnega dejstva zaznala in se očitno s podatkom iz zapisnikov o kontroli seznanila, pa velikosti poslovnega prostora ni zanikala. V postopku na prvi stopnji tožena stranka označbe kvadrature brez merske enote (m2) ni problematizirala kot nejasnost. Tudi v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi površine lokala, opozarja le na nesubstanciranost tožbe v tem delu. Pritožbeno opozorilo ni brez osnove, saj mora stranka tudi za višino zahtevka pomembna dejstva navesti in površina poslovnega prostora vpliva na višino prisojenega zenska. Ker pa je bila v teku postopka na prvi stopnji tožena stranka v vlogah tožeče stranke na pomen kvadrature poslovnega prostora opozorjena in je ta podatek vsebovan v predloženih dokazih (gre za podatek, ki ga je tožena stranka lahko preverila - površina njenega poslovnega prostora), pritožbeno sodišče ocenjuje kot sprejemljivo, da je tožeča stranka podatek o velikosti poslovnega prostora posredovala s sklicevanjem na predložene dokaze.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Za nekatere vrste uporabe avtorskih del ji je to tudi že uspelo – Skupni sporazumi, objavljeni v Ur. listu 30/2011, 63/2011, 10/2011, 4/2011, odločba Sveta za avtorsko pravo, objavljena v Ur. listu 19/2010