20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Republike Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 218/2004 z dne 23. 2. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2021/2000 z dne 14. 11. 2001, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-25/00 z dne 1. 9. 2000 in z odločbo Upravne enote Kočevje št. 32101-63/92-516 z dne 9. 12. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota v Kočevju je zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila mati ustavnih pritožnic. Ta je zahtevala vrnitev premoženja, ki je bilo po vojni zaplenjeno njenemu očetu. Zavrnitev zahteve je upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da vlagateljica zahteve, kljub pozivu k dopolnitvi, v odrejenem ji času te ni dopolnila s potrdilom o vpisu očeta v evidenco o državljanstvu. Pritožba zoper tako odločitev je bila zavrnjena, mati pritožnic pa ni uspela niti v upravnem sporu.

2.Pritožnici zatrjujeta kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave. Navajata, da je njuna mati uveljavljala položaj upravičenca po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen), ker je bilo od vsega začetka jasno, da njen oče ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja. Pravica iz 22. člena Ustave naj bi bila kršena, ker upravni organ ni razpisal glavne obravnave in s tem omogočil materi, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Upravnemu organu druge stopnje in obema sodiščema pritožnici pri utemeljevanju kršitve te pravice očitata tudi, da niso odgovorili na pritožbene in tožbene navedbe, da bi upravni organ prve stopnje na podlagi 63. člena ZDen in Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91 in nasl. – v nadaljevanju Navodilo) moral sam zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu osebe, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Smiselno zatrjujeta tudi, da v postopku ni bilo odgovorjeno na trditev, da bi potrdilo o vpisu očeta v evidenco o državljanstvu moral zahtevati po uradni dolžnosti upravni organ prve stopnje sam, pri čemer se sklicujeta na določbo drugega odstavka 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nasl. – v nadaljevanju ZUP/86). Pritožnici zatrjujeta tudi, da v postopku (skupaj z materjo) niso dobile odgovora na trditev, da je v denacionalizacijskem postopku izdano Poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Poročilo) njuni materi priznalo položaj denacionalizacijske upravičenke. Zaradi takega materinega položaja naj bi kršitev te pravice predstavljalo tudi stališče upravnega organa druge stopnje in obeh sodišč, da je v zadevi odločilnega pomena dejstvo, da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo ni, v odrejenem ji roku, upravnemu organu predložila potrdila o očetovem državljanstvu. Upravnemu organu prve stopnje očitata kršitev 22. člena Ustave z navedbo, da je mati bila v neenakopravnem položaju z upravnim organom, saj ta štiri leta po sprejetju Poročila ni storil nič, njej pa ni bilo dovoljeno zamuditi 15 dnevnega roka za predložitev potrdila, za katerega sicer menijo, da ga ji glede na priznan status denacionalizacijske upravičenke ne bi bilo treba predložiti.

B.

3.Očitka, da je upravni organ prve stopnje kršil 22. člen Ustave, ker ni razpisal javne obravnave, zaradi česar naj bi bilo materi pritožnic onemogočeno, da se izjavi o vseh pomembnih okoliščinah in dejstvih, pritožnici oziroma njuna pravna prednica niso uveljavljale v okviru vloženih pravnih sredstev. To pa pomeni, da v tem delu pravnih sredstev niso izčrpale po vsebini, kar je po določbi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe. Zaradi tega teh navedb ob preizkusu ustavne pritožbe ni bilo mogoče upoštevati. Enako velja za očitek pritožnic, da v upravnem postopku in upravnem sporu ni bilo odgovorjeno na trditev, da bi upravni organ prve stopnje na podlagi Navodila moral sam priskrbeti listino (odločbo) o državljanstvu osebe, kateri je bilo zaplenjeno premoženje. Ta očitek sta pritožnici navedli šele v dopolnitvi pritožbe na sodbo Upravnega sodišča. Dopolnitev sta pritožnici sodišču poslali skoraj tri mesece po vložitvi pritožbe.

4.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben zlasti očitek pritožnic, da sodišči nista odgovorili na trditve iz vloženih pravnih sredstev, da bi moral ugotovitveno odločbo o državljanstvu pravnega prednika pridobiti upravni organ prve stopnje sam. Te trditve so utemeljevale z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen, na podlagi katere upravni organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, zahteva od upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu.

5.Dolžnost upravnega organa, ki vodi denacionalizacijski postopek, da zahteva izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca po tretjem odstavku 63. člena ZDen, nastopi, če organ ugotovi, da upravičenec ni vpisan v evidenco o državljanstvu. To lahko ugotovi na podlagi potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu, ki je po točki b) drugega odstavka 62. člena ZDen obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo. Šele v primeru, da iz potrdila izhaja, da upravičenec ni vpisan v evidenco o državljanstvu, je upravni organ dolžan zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe. Potrdilo, ki je obvezna sestavina upravne vloge, mora organu predložiti stranka, v primeru, da tega ne stori, jo je upravni organ dolžan pozvati k predložitvi ter opozoriti na posledice. V konkretnem primeru je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je vloga nepopolna in je stranko pozval k predložitvi navedenega potrdila ter jo opozoril na posledice, če tega ne bo storila. Pooblaščenec stranke potrdila, čeprav ga je imel sam, organu ni posredoval. Upravni organ prve stopnje torej ni razpolagal s potrdilom, ki bi izkazovalo dejstvo, da pravni prednik vlagateljice denacionalizacijske zahteve ni bil vpisan v evidenco o državljanstvu, zaradi česar še ni nastopila njegova obveznost, da na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen zahteva izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu. To pomeni, da denacionalizacijski postopek še ni prišel do tiste faze, ko bi upravni organ moral zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe.

6.Obe sodišči in upravni organ druge stopnje so strinjanje z negativno odločitvijo upravnega organa prve stopnje utemeljili z ugotovitvijo, da stranka (kljub večkratnim pozivom) ni priložila ene od obveznih listin – potrdila o vpisu v evidenco o državljanstvu. Zaradi tega jim ni bilo potrebno posebej odgovarjati na trditve pritožnic, povezane z uporabo določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen, saj niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da bi do njene uporabe sploh prišlo. Smiselno je na to opozorilo tudi Vrhovno sodišče, ki je povedalo, da v konkretnem denacionalizacijskem postopku ni sporno vprašanje ugotovitvene odločbe, pač pa dejstvo, da zahtevi za denacionalizacijo ni bila priložena ena od zakonsko določenih obveznih sestavin vloge. Ker je Vrhovno sodišče v obrazložitvi izrecno navedlo, da bi bilo treba zahtevo zaradi nepopolne vloge na podlagi drugega odstavka 68. člena ZUP/86 zavreči, je s tem odgovorilo tudi na očitek pritožnic, ki se nanaša na zatrjevano neupoštevanje določbe drugega odstavka 137. člena ZUP/86 glede pridobivanja dokazov v upravnem postopku. Glede na navedeno je bilo treba kot neutemeljen zavrniti očitek o kršitvi 22. člena Ustave tudi v delu, kjer pritožnici očitata sodiščema in upravnemu organu druge stopnje, da niso odgovorili na trditve, da bi upravni organ prve stopnje moral sam zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu oziroma pridobiti potrdilo o vpisu v evidenco o državljanstvu.

7.Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi 22. člena Ustave, v delu, ki ga pritožnici utemeljujeta z navedbo, da upravni organ druge stopnje in obe sodišči niso odgovorili na njune navedbe, da je bil materi že priznan status denacionalizacijske upravičenke na podlagi 12. člena ZDen. Tako upravni organ druge stopnje, kot obe sodišči (Vrhovno sodišče s sklicevanjem na nižje sodišče, za kar ima zakonsko podlago), so se opredelili do te trditve. Pojasnili so, da je treba tudi v primeru, ko gre za vračanje premoženja ob upoštevanju 12. člena ZDen, predhodno ugotoviti državljanstvo osebe, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Upravni organ druge stopnje in obe sodišči so s tem odgovorili na ugovore pritožnic oziroma njune matere, hkrati pa so materialnopravno utemeljili odločitev. Takemu stališču ni mogoče očitati, da pomeni kršitev 22. člena Ustave. Kršitve te pravice pa ni mogoče utemeljevati niti s trditvijo, da je upravni organ prve stopnje od stranke zahteval listino o državljanstvu v 15 dneh, sam pa je o stvari odločil šele štiri leta po sprejemu Poročila. Dejstvo, kdaj je organ odločil, samo po sebi nima nobene povezave z njegovo odločitvijo o zahtevku. Zato s sklicevanjem na tako ravnanje ni mogoče utemeljiti kršitve o neenakopravnem obravnavanju, kot jo zatrjujeta pritožnici. Tudi sicer sta položaja upravnega organa in strank v upravnem postopku različna.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan