Jedro

Prvostopenjski organ je napačno ugotovil dejansko stanje (saj tožnica v času, ki se ji je štel v zavarovalno dobo, ni bila v delovnem razmerju, ampak je opravljala vajeništvo), kar pa ne more biti razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 11. 2009. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz dejanskega stanja, ugotovljenega v predsodnem postopku pred prvostopenjskim organom tožene stranke izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 12. 7. 1972 do 31. 8. 1975 vajenka. Omenjeno je razvidno iz mikrofilmske fotokopije osebnega lista z dne 11. 2. 2009. Obdobje zaključka šolanja pri M. je tudi vpisana v delovni knjižici, ki je bila priložena k zahtevi tožnice z dne 19. 2. 2009 za priznanje zavarovalne dobe. Z odločbo prvostopenjskega organa št. ... z dne 19. 3. 2009 je bilo odločeno, da se tožnici obdobje vajeništva od 12. 7. 1972 do 31. 8. 1975 všteje v zavarovalno dobo po določbi 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ, Ur. l. SFRJ, št. 51/64) kot obdobje zaposlitve. Ob upokojitvi tožnice pa se je ugotovilo, da je bilo očitno nepravilno odločeno, da se tožnici čas vajeniškega razmerja všteje v zavarovalno dobo. Zato je bila z odločbo drugostopenjskega organa št. ... z dne 23. 11. 2009 po uradni dolžnosti zakonito razveljavljena prvostopenjskega odločba tožene stranke z dne 19. 3. 2009 in sicer po določbi 2. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Drugostopenjski organ je odločil, da gre za očitno kršitev 126. člena TZPZ. Po navedeni določbi se namreč v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan, ne pa čas vajeništva. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno razumelo razloge drugostopenjskega organa, saj je nepravilno interpretiralo pomen besedne zveze „prezrto dejstvo, da je bila tožnica vajenka“ kot nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni ugotavljalo, katero dejansko stanje je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku z odločbo prvostopenjskega organa tožene stranke. S tem je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in je zato tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je pustilo v veljavi odločbo prvostopenjskega organa tožene stranke z dne 19. 3. 2009. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na bistvene kršitve določb postopka. Po preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 11. 2009, s katero je bilo odločeno, da se odločba prvostopenjskega organa (Območne enote ...) št. ... z dne 19. 3. 2009 razveljavi in se zadeva vrne Območni enoti ... v ponoven postopek in odločanje. Tožena stranka je navedeno odločbo izdala na podlagi 2. odstavka 274. člena ZUP, kjer je določeno, da izdano odločbo lahko pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon.

V zadevi je sporno, ali gre v primeru izdaje prvostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 3. 2009 za očitno kršitev materialnega zakona, kajti le v tem primeru ima skladno z že citirano določbo 2. odstavka 274. člena ZUP drugostopenjski organ podlago v zakonu za razveljavitev prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica dne 19. 2. 2009 pri toženi stranki vložila zahtevo za priznanje zavarovalne dobe za obdobje od 12. 7. 1972 do 31. 8. 1975. K zahtevi je priložila listino Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 11. 2. 2009. Gre za mikrofilmsko fotokopijo osebnega lista z dne 11. 2. 2009, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Prvostopenjski organ tožene stranke je odločil, da se tožnici v zavarovalno dobo všteje čas zaposlitve pri M. od 12. 7. 1972 do 31. 8. 1975. Skupna pokojninska doba znaša 3 leta, 1 mesec in 19 dni. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da iz podatkov v pokojninskem dosjeju ugotavlja, da je bila tožnica v obdobju od 12. 7. 1972 do 31. 8. 1975 v delovnem razmerju pri M. in sicer s polnim delovnim časom 7 ur dnevno v skupnem trajanju 3 leta, 1 mesec in 19 dni. Podatek je razviden iz prepisa osebnega lista na mikrofilmu št. MF-15. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za priznanje zavarovalne dobe v skladu z določbo 187. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v zvezi z določbo 126. člena TZPZ.

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe povsem jasno izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi dokaza (podatek iz prepisa osebnega lista na mikrofilmu št. MF-15) ugotovil, da je bila tožnica v času od 12. 7. 1972 do 31. 8. 1975 v delovnem razmerju pri M. s polnim delovnim časom 7 ur dnevno in da so izpolnjeni pogoji po 187. členu ZPIZ-1 v zvezi s 126. členom TZPZ za priznanje (vštetje) te dobe v zavarovalno dobo. V obrazložitvi ni nikjer niti omenjena vajeniška doba, kot to sedaj v pritožbi navaja tožena stranka. Prvostopenjski organ je napačno ugotovil dejansko stanje. To pa nikakor ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po določbi 2. odstavka 274. člena ZUP. Da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje, nenazadnje izhaja tudi iz drugostopenjske odločbe tožene stranke, ki v obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ prezrl dejstvo, da je bila tožnica v že citiranem obdobju v vajeniškem razmerju. Glede na obrazložitev prvostopenjske in tudi drugostopenjske odločbe so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče nepravilno interpretiralo besedno zvezo „prezrto dejstvo“ kot napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja očitne kršitve materialnega prava, zato to ne more biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 274. člena ZUP, kot to izhaja tudi iz sodne prakse kot na primer zadeva I Up 629/2002 z dne 10. 2. 2005. Tudi v navedeni zadevi Vrhovno sodišče poudarja, da tudi če je organ pri svoji odločitvi izhajal iz napačne ocene odločbe (v spornem primeru mikrofilmske fotokopije osebnega lista) gre še vedno za okoliščine, ki se nanašajo na dejansko stanje, ne glede na to, da zaradi takšnega dejanskega stanja lahko pride do kršitve materialnega zakona.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.