Jedro

Odločba Ustavnega sodišča (U-I 32/2002 - Ur. l. RS, št. 73/2003), s katero je bil razveljavljen 1. odst. 8. čl. Zakona o sodnih taksah, ne vpliva na uporabo določbe 4. odst. 180. čl. ZPP, ker ZST prvenstveno ureja področje sodnih taks, domneva umika tožbe pa je procesno vprašanje, ki ga ureja ZPP. ZPP v 4. odst. 180. čl. postopek glede plačila sodne takse za tožbo ureja posebej in strožje, kot to velja za ostale vloge po ZST (ko je dovolj, da se stranki pošlje le opomin). Sklep o popravi vloge nadomešča opomin, zato stranki le-tega ni treba posebej pošiljati. Sodišče prve stopnje ravna pravilno, če potem, ko zavrne predlog za oprostitev plačila sodnih taks, pozove tožnika k predložitvi dokazila o plačilu sodne takse (v sklepu takso tudi odmeri), mu določi rok in ga opozori na posledice. Ker tožnik dokazila v roku ni predložil, je sodišče utemeljeno štelo del tožbe za umaknjen in je postopek ustavilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izplačilo odškodnine zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja v znesku 1.000.000,00 SIT, na izplačilo jubilejne nagrade za 10 let dela pri toženi stranki v znesku 101.616,00 SIT, za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 v znesku 174.516,00 SIT in za izplačilo razlike v plači za februar, april in maj 2003 v znesku 138.970,00 SIT.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v navedenem delu tožbo nepravilno štelo za umaknjeno. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I 32/2002 (Ur.l. RS št. 73/2003), s katero je bil razveljavljen 1. odstavek 8. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur.l. RS št. 30/78 do 93/2001). Meni, da je ZST specialni zakon s področja sodnih taks in ker neplačila sodnih taks ne šteje za domnevo umika tožbe, tudi sodišče prve stopnje ne bi smelo, kljub 180. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002), tožbe šteti za umaknjeno, ampak bi moralo tožniku določiti nov rok za plačilo in mu poslati opomin. Šele, če po opominu takse ne bi plačal, bi tožbo lahko štelo za umaknjeno. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje oz. spremembo sklepa in ugotovitev, da tožba ni umaknjena. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je po vložitvi tožbe z dne 12.9.2003 zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks s sklepom z dne 16.10.2003. Po pravnomočnosti sklepa je s sklepom z dne 13.11.2003 pozvalo tožnika, da v roku 8 dni predloži dokazilo o plačilu sodne takse za tožbo v delu, ki se ne nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi in ga opozorilo, da bo tožbo štelo za umaknjeno, če se ne bo ravnal po tem sklepu. Tožniku je bil sklep vročen 19.11.2003, ker njegov pooblaščenec izrecno nima pooblastila za sprejem naloga, opomina ali odločbe po ZST. Ker tožnik v naloženem roku ni predložil dokazila o plačilu sodne takse, je sodišče tožbo v navedenem delu štelo za umaknjeno in je postopek ustavilo.

Pritožbene navedbe o pomenu ZST kot specialnega zakona so neutemeljene. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki jo citira pritožba, je bil razveljavljen 1. odstavek 8. člena ZST iz razloga nejasnosti. Jasno pa je, da ZST prvenstveno ureja področje sodnih taks. Domneva umika je procesno vprašanje, ki ga ureja ZPP. Prav zaradi tega je bil tudi sprožen ustavni spor, saj so predlagatelji menili, da ZST mimo določb ZPP veže odločanje o pravnem sredstvu na predloženo dokazilo o plačilu sodne takse. Zato ni mogoče slediti razlogom pritožbe, da zaradi razveljavitve določbe ZST tudi procesne določbe iz 4. odstavka 180. člena ZPP ni mogoče uporabiti.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja. Po 4. odstavku 180. člena ZPP ravna sodišče s tožbo, kateri ni predloženo dokazilo o plačilu sodne takse, ki mora biti plačana po predpisih o sodnih taksah, in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, kot z nepopolno vlogo. V tem primeru ZPP postopek glede plačila sodne takse za tožbo ureja posebej in strožje, kot to velja za ostale vloge po ZST (ko je dovolj, da se stranki pošlje le opomin). Sklep o popravi vloge nadomešča opomin, zato stranki le-tega ni treba posebej pošiljati. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je odločilo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in ga zavrnilo, ravnalo natanko tako, kot mu narekuje citirana določba. Kot v primeru nepopolne vloge je tožnika pozvalo k predložitvi dokazila o plačilu sodne takse (v sklepu je takso tudi odmerilo), mu določilo rok in ga opozorilo na posledice, če pozivu ne bo sledil. Rok za predložitev dokazila se je iztekel 27.11.2003. Do izdaje sklepa o ustavitvi postopka (v januarju 2004) dokazilo o plačilu sodne takse ni bilo predloženo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo del tožbe za umaknjen in je postopek ustavilo.

Ker se tožba šteje za umaknjeno velja, kot da nikoli ni bila vložena. Tožnik bo lahko vložil novo tožbo, ki jo bo sodišče obravnavalo le, če bo takso zanjo plačal. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v povezavi s 365. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.