Jedro

Varščina mora zadoščati za poplačilo pravdnih stroškov v celoti. Sodišče mora zato oceniti, kateri stroški in v kakšni višini bodo verjetno nastali tekom konkretnega pravdnega postopka.

Kadar slovenski davčni zavezanec opravlja odvetniške storitve zavezancu s sedežem izven Slovenije, je kraj obdavčitve storitev izven Slovenije. Zato sporne odvetniške storitve niso predmet DDV v Sloveniji.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v I. točki izreka tako, da znaša varščina za toženca 35.118,10 EUR; - v drugem stavku III. točke izreka pa tako, da je tožnica dolžna plačati preostalo varščino za toženca v višini 28.286,10 EUR na račun sodišča št. SI56 0110 0000 sklic 000 v 15 dneh po pravnomočnosti odločitve o pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi, sicer bo sodišče štelo, da je tožnica tožbo in predlog za zavarovanje zoper toženca umaknila.

V preostalem delu se pritožba toženca zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem delu III. točke izreka potrdi.

II. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v II. točki izreka tako, da znaša varščina za toženko 29.465,00 EUR; - v drugem stavku IV. točke izreka pa tako, da je tožnica dolžna plačati preostalo varščino za toženko v višini 23.865,00 EUR na račun sodišča št. SI56 0110 0000, sklic 000 v 15 dneh po pravnomočnosti odločitve o pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi, sicer bo sodišče štelo, da je tožnica tožbo in predlog za zavarovanje zoper toženko umaknila.

V preostalem delu se pritožba toženke zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem delu IV. točke izreka potrdi.

III. Pritožbeni stroški pravdnih strank se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Tožeča stranka, ki ima sedež na Britanskih Deviških otokih, je proti tožencu (prva tožena stranka), za katerega je navedla, da ima prebivališče v Ljubljani, in proti toženki (druga tožena stranka), prav tako s sedežem na Britanskih Deviških otokih, vložila tožbo zaradi neupravičeno pridobljenega premoženja. Navedla je, da vrednost spornega predmeta znaša 1.221.317,75 EUR. Toženca sta tekom postopka zahtevala, naj tožeča stranka založi varščino za njune pravdne stroške in za stroške zavarovanja. Tako je toženec zahteval varščino za pravdne stroške v višini 29.758,00 EUR ter varščino za stroške postopka zavarovanja v višini 8.100,20 EUR, toženka pa za pravdne stroške v višini 29.368,15 EUR in za stroške zavarovanja v višini 7.200,20 EUR. Tožeča stranka meni, da je zahtevek za plačilo varščine pretiran.

**Izpodbijani sklep**

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da: - znaša varščina za toženca 29.208,10 EUR (I. točka izreka); - znaša varščina za toženko 24.325,00 EUR (II. točka izreka); - je tožnica dolžna v roku 15 dni na račun sodišča št. SI56 0110 0000, sklic 000, plačati varščino za toženca v višini 6.832,00 EUR, sicer bo sodišče štelo, da je tožnica tožbo in predlog za zavarovanje zoper toženca umaknila. Plačilne pogoje za plačilo preostale varščine za toženca bo sodišče določilo po pravnomočnosti odločitve o pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi (III. točka izreka); - je tožnica dolžna v roku 15 dni na račun sodišča št. SI56 0110 0000, sklic 000, plačati varščino za toženko v višini 5.600,00 EUR, sicer bo sodišče štelo, da je tožnica tožbo in predlog za zavarovanje zoper toženko umaknila. Plačilne pogoje za plačilo preostale varščine za toženko bo sodišče določilo po pravnomočnosti odločitve o pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi (IV. točka izreka).

**Pritožbi tožencev**

3. Proti temu sklepu sta se pravočasno pritožila toženec in toženka. Oba sta uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec je predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče določi varščino za njegove stroške v znesku 35.118,10 EUR ter pod pretnjo fikcije umika tožbe tožnici v roku 15 dni naloži plačilo varščine v višini 8.407,00 EUR, preostalo varščino pa po pravnomočnosti sklepa, s katerim bo ugotovljena pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi. Toženka pa je predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče določi varščino za njene stroške v znesku 33.228,10 EUR ter pod pretnjo fikcije umika tožbe tožnici v roku 15 dni naloži plačilo varščine v višini 6.832,00 EUR, preostalo varščino pa po pravnomočnosti sklepa, s katerim bo ugotovljena pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi. Podredno sta oba toženca predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vsak od tožencev je zahteval tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

**O utemeljenosti pritožb**

5. Pritožbi sta delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz prvega odstavka I. točke in prvega odstavka II. točke izreka tega sklepa. V preostalem delu je pritožbi toženca in toženke zavrnilo ter izpodbijani sklep v nespremenjenem delu, torej v prvem stavku III. in IV. točke izreka, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

**Dosedanji postopek**

6. Sodišče prve stopnje je o zahtevah tožencev za varščino prvič odločilo s sklepom VIII Pg 1909/2014-69 z dne 8. 6. 2016. Takrat je tožnici naložilo, da v petnajstih dneh na račun sodišča položi varščino za pravdne stroške obeh tožencev v skupni višini 19.540,00 EUR ter odločilo, da bo sodišče, če tožnica v danem roku te varščine ne bo založila, tožbo in predlog za zavarovanje štelo za umaknjen. Pritožbeno sodišče je ta sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s sklepom I Cpg 971/2016 z dne 28. 9. 2016 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pojasnilo je, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku sklepa ločeno za toženca in za toženko odločiti, koliko znaša varščina za vse predvidene pravdne in izvršilne stroške. Nato pa bi kvečjemu lahko plačilo pologa tožnici naložilo v dveh fazah: v prvi fazi bi morala tožnica plačati varščino za vse predvidene stroške, nastale do določitve o slovenski jurisdikciji, v drugi fazi pa preostanek varščine.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje določilo varščino ločeno za toženca in toženko. Tožnici je naložilo plačilo varščine "za prvo fazo" v roku 15 dni, sicer bo štelo, da je tožnica tožbo in predlog za zavarovanje umaknila. Obenem je odločilo, da bo plačilne pogoje za plačilo preostale varščine (torej "za drugo fazo") določilo po pravnomočnosti odločitve o pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi.

**K odločitvi o pritožbah**

8. Pritožbi toženca in toženke sta po vsebini v bistvenem enaki. Pomembno se razlikujeta le v tem, da toženka navaja še razloge, ki se nanašajo na zavrnitev stroška DDV na odvetniške storitve. Pritožbeno sodišče je zato s tem, ko je odgovorilo na eno pritožbo, smiselno odgovorilo na pritožbo vsakega od tožencev.

9. Varščina mora zadoščati za poplačilo pravdnih stroškov v celoti (prim. sklep VSL I Cp 1630/2016). Sodišče mora zato oceniti, kateri stroški in v kakšni višini bodo verjetno nastali tekom konkretnega pravdnega postopka. Pritožnika vztrajata, da je sodišče prve stopnje predlagano višino varščine neutemeljeno znižalo.

_Glede stroška DDV na storitve zastopanja_

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni dolžna plačati DDV na odvetniške storitve. Zato ji tega stroška v okviru predlagane varščine ni priznalo. Obrazložilo je, da je toženka po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) davčna zavezanka. Kadar slovenski davčni zavezanec opravlja odvetniške storitve zavezancu s sedežem izven Slovenije, ki je v tem primeru na Britanskih Deviških otokih, je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDDV-1 kraj obdavčitve storitev izven Slovenije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sporne odvetniške storitve niso predmet DDV v Sloveniji.

11. Toženka v pritožbi uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP ter po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank ter neobrazloženo odločilo, da je toženka davčna zavezanka. Navaja, da toženka ne opravlja nobene dejavnosti, prav tako pa ni izkazano, da bi delovala neodvisno.

12. "Davčni zavezanec" je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti (prvi odstavek 5. člena ZDDV-1). "Ekonomska dejavnost" obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka (drugi odstavek 5. člena ZDDV-1). Toženka je pravna oseba, ki nastopa z oznako "Ltd"1. Gre za obliko družbe z omejeno odgovornostjo. Že zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženka izpolnjuje vse pogoje za davčnega zavezanca iz prvega odstavka 5. člena ZDDV-1. Pritožnik namreč ne izpodbija prvostopenjske ugotovitve, da je toženka gospodarska družba. Gospodarska družba pa je pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost; pridobitna pa je vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička (prim. prvi in drugi odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah). To torej pomeni, da neodvisno opravlja ekonomsko dejavnost. Če bi toženka želela uspeti s pritožbenimi navedbami, da ne opravlja nobene dejavnosti, bi morala, upoštevajoč njeno organizacijsko obliko, to tudi dokazati. Tega pa ni storila. Zato pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene.

_Glede stroškov pristopa na narok za glavno obravnavo_

13. Sodišče prve stopnje je tako tožencu kot toženki priznalo le stroške za enkratni pristop na narok za glavno obravnavo. Pojasnilo je, da sta oba zastopana po pooblaščencih ter da je v večini primerov zaslišanje stranke opravljeno na enem naroku. Pritožnika utemeljeno navajata, da je prvostopenjsko sodišče s tem poseglo v pravico tožencev do prisotnosti na obravnavi. V pravdnem postopku je ustna obravnava načeloma obligatorna (prim. 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Stranka pa ima kljub temu, da je zastopana po pooblaščencu, pravico do prisotnosti na vseh narokih za glavno obravnavo. Zato v zahtevni zadevi, kot je obravnavana, varščina utemeljeno obsega stroške za tri pristope na narok, kot sta to predlagala toženec in toženka.

_Glede stroškov prevodov_

14. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja konkretizacije listin v predlogu za določitev varščine ocenilo, da je verjetno, da bo vsak od tožencev v tem postopku predložil po 50 strani prevodov v slovenski jezik. Pritožnika utemeljeno očitata, da takšno znižanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je obseg prevodov nemogoče oceniti vnaprej, ker konkretna zadeva sploh še ni v fazi obravnave odgovora na tožbo. Prav iz tega razloga pa je od tožencev že v tej fazi postopka neustrezno zahtevati natančnejšo opredelitev, katere listine bo v nadaljevanju postopka predložila. Zadostuje okvirna ocena v podobnih sporih. Po presoji pritožbenega sodišča je ocena tožencev glede na običajen obseg dokaznih listin v podobno zahtevnih in obsežnih zadevah povsem realna (toženec je zahteval stroške za 100 prevajalskih strani v pravdnem postopku in za 33 prevajalskih strani v postopku zavarovanja, toženka pa za 100 prevajalskih strani v pravdnem postopku in za 22 prevajalskih strani v postopku zavarovanja)2. To še posebej velja zato, kot poudarja pritožnik, ker je toženec do sedaj že predložil listine v obsegu približno 35 prevajalskih strani ter 41 neprevedenih strani v angleškem jeziku. Predlagani stroški prevodov so zato v celoti utemeljeni.

_Glede stroškov izvedenca_

15. Utemeljena je tudi pritožbena graja prvostopenjske zavrnitve stroškov izvedenca. Drži, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, da se v okviru varščine prizna le stroške, ki jih je pričakovati, ne pa vse možne pravdne stroške. Vendar je treba upoštevati, da lahko skladno z določbo 286. člena ZPP stranka še na prvem naroku za glavno obravnavo predlaga dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Zato dejstvo, da toženca do sedaj še nista predlagala dokaza z izvedencem, niti nista v zadostni meri pojasnila, v zvezi s čim naj bi bil potreben, ni zadosten razlog za zavrnitev predlaganega stroška. Glede na vsebino tožbe in običajen tek postopka v podobnih zadevah je po oceni pritožbenega sodišča namreč povsem predvidljivo, da bo strošek izvedenca v zvezi z višino tožbenega zahtevka tudi nastal. _Sklepno glede višine varščine_

16. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče višini varščine toženca v znesku 29.208,10 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, prištelo še: stroške prevodov v znesku 3.750,00 EUR, potne stroške v višini 1.160,00 EUR ter stroške izvedenca v višini 1.000,00 EUR, kar znaša skupaj 35.118,10 EUR. Višini varščine za toženko, s strani sodišča prve stopnje odmerjeno na znesek 24.325,00 EUR, pa je prištelo še: 3.240,00 EUR za stroške prevodov, 900,00 EUR potnih stroškov ter stroške izvedenca v višini 1.000,00 EUR, kar znaša skupaj 29.465,00 EUR. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče spremenilo I. in II. točko izreka izpodbijanega sklepa, in sicer zaradi jasnosti odločitve v celoti.

_Glede pogojev za plačilo preostanka varščine_

17. Pravilno je pritožbeno stališče, da odločitev sodišča prve stopnje, da bo plačilne pogoje za plačilo preostale varščine sodišče določilo po pravnomočnosti odločitve o pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi (drugi stavek III. in IV. točke izreka), tožencema ne nudi učinkovitega pravnega varstva. S takšno odločitvijo sodišče prve stopnje ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, da plačilo pologa tožnici naloži v dveh fazah: v prvi fazi varščino za vse predvidene stroške, nastale do odločitve o slovenski jurisdikciji, v drugi fazi pa preostanek varščine. Toženca po pravnomočnosti sklepa o varščini namreč ne bosta mogla uveljavljati nobenih zahtevkov v zvezi z varščino (prim. 90. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP). Zato mora biti tudi odločitev o plačilu preostanka varščine po pravnomočnosti odločitve o slovenski jurisdikciji izvršljiva. To pa skladno s prvim odstavkom 92. člena ZMZPP pomeni, da mora odločitev vsebovati znesek varščine, rok za plačilo ter opozorilo na zakonske posledice v primeru nepravočasnega plačila. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da ustreza navedeni zakonski določbi.

_Glede višine varščine v prvi fazi plačila_

18. Pritožnika pa neutemeljeno navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s stroški, ki bodo nastali do pravnomočne odločitve o pristojnosti slovenskega sodišča, upoštevati tudi pritožbene stroške zoper sklepe o varščini in sklep o pristojnosti slovenskega sodišča. Varščina se skladno s predlogom toženk nanaša zlasti na stroške, ki bodo nastali v zvezi z glavnim postopkom, če se bo ta nadaljeval pred slovenskim sodiščem po pravnomočni odločitvi o pristojnosti. Ker toženec v pritožbi ni pojasnil, da bi bile listine, ki jih je do sedaj predložil, relevantne za odločanje o varščini oziroma o pristojnosti, je neutemeljen tudi predlog za priznanje stroškov teh prevodov v prvi fazi plačila varščine. Toženka pa v pritožbi neutemeljeno vztraja pri priznanju stroška DDV na odvetniške storitve v prvi fazi plačila varščine, saj je ta strošek sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, pravilno zavrnilo.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep v prvem stavku III. in IV. točke izreka potrdilo.

**Pritožbeni stroški**

20. Vsak od tožencev je zahteval tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o teh stroških je odvisna od uspeha ene ali druge stranke v pravdnem postopku. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz III. točke izreka tega sklepa.

1 Okrajšava za "Limited". 2 Prevajalska stran obsega 1500 znakov brez presledkov.