Jedro

Zavarovanec, ki je vložil tožbo, je tekom sodnega postopka umrl, zato je sodišče prve stopnje kot tožečo stranko pravilno upoštevalo dediče po pokojnem zavarovancu. Smrt stranke med pravdo povzroči konec njene pravdne sposobnosti. Kadar pa ima stranka pravdnega pooblaščenca in umre, pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha, temveč namesto nje v pravdo vstopijo v trenutku smrti po sili zakona njeni dediči. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj, ker dediči niso pravdna stranka le od vstopa, ampak že od smrti prednika dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2012 in št. ... z dne 5. 10. 2012 (I. točka izreka). V II. in III. točki izreka je odločilo, da je imel pokojni tožnik pravico do zdravljenja v tujini, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna v roku 30 dni, dedičem po pokojnem tožniku izdati ustrezno listino in odločiti o vseh vprašanjih za uveljavitev priznanega zdravljenja v tujini. Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna dedičem povrniti stroške postopka v višini 568,20 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-1303/11-21 z dne 21. 3. 2014 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v korist pokojnega tožnika, s čimer je po mnenju tožene stranke zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi z 80. in 81. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.), vse v povezavi z 19. členom ZDSS-1, saj je sodišče odločilo o zahtevku umrle osebe, torej zahtevku osebe, ki ne more biti več pravdna stranka. Če sodišče ugotovi, da tožnik ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, mora postopati po določbi 81. člena ZPP. V tem sporu gre prav za takšen primer, saj je tožnik v času vložitve tožbe še živel, a je pred zaključkom glavne obravnave umrl, zaradi česar bi morali namesto njega v pravdo vstopiti njegovi dediči. Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju, ta sposobnost pa ustreza pravni sposobnosti materialnega prava. Ta sposobnost je procesna predpostavka in od njenega (ne)obstoja je odvisna dopustnost tožbe. Od smrti dalje fizične osebe ni več in zato tudi ne more biti več subjekt procesnih pravic. V pravni položaj tožeče stranke vstopijo eventualni dediči. Smrt stranke do zaključka obravnave povzroči nezakonitost sodbe, ki se glasi na ime osebe, ki je umrla do zaključka glavne obravnave, saj bi se morala sodba glasiti na njene dediče. Res je, da v sporni zadevi niso bili izkazani razlogi za prekinitev postopka zaradi smrti tožnika, kajti slednji je imel pooblaščenca, kar pa ne pomeni, da je imelo sodišče podlago za izdajo sodbe v imenu neobstoječe osebe. Neobstoječa fizična oseba, za kar gre v obravnavanem primeru, nikakor ne more biti nosilec koristi, ki bi ji po sodbi sicer lahko pripadale. Tovrstno lastnost bi lahko kvečjemu imeli njeni dediči, v kolikor bi v pravdo vstopili. Ob smrti stranke namreč pride do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Dediči zato vstopajo v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja (tako izhaja tudi iz sodne prakse, kot na primer Cpg 905/2000, Cp 745/2009 in Cp 2022/2009). Dedič postane v trenutku zapustnikove smrti stranka v postopku po sili zakona in sicer pod resulutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. V trenutku smrti tožnika so tako postale pravdne stranke tega postopka zapustnikovi dediči, na kar bi moralo sodišče paziti in pozvati pooblaščenca, da sporoči dediče oziroma bi moralo sodišče samo ugotoviti to dejstvo. Ker gre za nasledstvo, se dediči prevzemu pravde niti ne morejo upirati, temveč postanejo stranke postopka po sili zakona. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe glede dedičev celo brez, da bi katera od stranka karkoli zatrjevala. Ker je sodišče v uvodu sodbe kot tudi v izreku toženi stranki naložilo, da izvede postopek ugotavljanja dedičev (kar je storilo skozi prizmo naložitve obveznosti toženi stranki, da dedičem prizna ustrezne stroške zdravljenja v tujini), brez da bi imelo zakonsko podlago za tovrstno preložitev obveznosti po 81. členu ZPP, je s tem bistveno kršilo določbo 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Niti z določbami ZPP niti z določbo 236. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, toženi stranki ni naložena dolžnost ugotavljanja dedičev po pokojnem tožniku, ampak je to dolžnost sodišča, izvirajoča iz 81. in 80. člena ZPP. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje tudi na sodno prakso. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba pokojnega A.A., vložena zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 5. 10. 2012. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da pokojni A.A. ni upravičen do zdravljenja v tujini.

6. Sodišče prve stopnje je razčiščevalo dejansko stanje ter ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev tožene stranke temeljila na 135. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) glede katere je Ustavno sodišče RS z odločbama Up-1303/11 in U-I-25/14 z dne 21. 3. 2014 z učinkom razveljavitve odločilo, da je bil prvi odstavek 135. člena POZZ (dokler ni bil nadomeščen z novelo ZZVZZ-M) v neskladju z Ustavo RS, izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja zgolj določba 2. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami), zato je odločilo, da je pokojni tožnik imel pravico do zdravljenja v tujini in sicer na Onkološkem oddelku v B..

7. Glede na pritožbene navedbe omenjeno v zadevi ni sporno. Sporno je zgolj vprašanje, ali se je postopka udeleževal tožnik, ki ne more biti pravdna stranka. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da je A.A., ki je vložil tožbo, dne 14. 7. 2014 umrl. V sporu je imel pooblaščenca, zato sodišče postopka ni prekinilo, temveč je postopek nadaljevalo in izdalo izpodbijano sodbo.

8. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer v uvodu nepravilno kot tožečo stranko označilo pokojnega A.A.. Sodna odločba bi se pravilno morala glasiti na dediče (poimensko ali pa na še nedoločene dediče, po pokojnem A.A.)(1). Vendar pa po vpogledu v sodbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je do omenjene pomanjkljivosti prišlo zgolj v uvodu sodbe, medtem pa ko iz izreka povsem jasno izhaja, da je sodišče kot aktivno stranko, torej kot tožečo stranko upoštevalo dediče po pokojnem A.A.. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse(2) , smrt stranke med pravdo res povzroči konec njene pravdne sposobnosti. Kadar pa ima stranka pravdnega pooblaščenca in umre, pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha, temveč namesto nje v pravdo vstopijo v trenutku smrti po sili zakona njeni dediči. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj, ker dediči niso pravdna stranka le od vstopa, ampak že od smrti prednika dalje. To pa pomeni, da kljub temu, da v uvodu sodbe niso bili navedeni dediči, ne gre za bistveno kršitev določb postopka, kajti iz izreka povsem jasno izhaja, da je sodišče toženi stranki naložilo, da dedičem tožeče stranke izda ustrezno listino in odloči o vseh vprašanjih za uveljavitev priznanja zdravljenja v tujini. Da ne gre za bistveno kršitev določb postopka izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v podobnem primeru(3).

9. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še opozarja na naravo socialnih sporov, ko se presoja dokončna odločba v zvezi z priznanjem pravice iz socialnega zavarovanja. Odločilen je namreč čas, ko je bila ta odločba izdana, torej se presoja, ali so bili tedaj izpolnjeni pogoji za priznanje določene pravice. V sporni zadevi je bilo ugotovljeno, da odločbe niso bile zakonite in da bi morala tožena stranka že v predsodnem postopku zavarovancu priznati pravico do zdravljenja v tujini. Sodišče torej v točki II izreka ne priznava neke nove pravice, ki bi šla pokojnemu, temveč s svojo odločitvijo nadomešča odločitev, ki bi jo morala sprejeti tožena stranka v zvezi z vlogo, ki je bila podana za zdravljenje v tujini. Ker je bilo zdravljenje v tujini že opravljeno, je odprto le še vprašanje povrnitve stroškov tega zdravljenja. Odločitev o tem pa je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki.

10. Ker v sporni zadevi ni prišlo do kršitve 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Prof. dr. A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, stran 324 in 414. (2) Npr.: sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 655/2011 z dne 17. 10. 2002

(3) Glej: opr. št. II Ips 145/1999 z dne 7. 10. 1999.