Up-182/00

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 425/99 z dne 17. 2. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 683/98 z dne 21. 4. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 8/95-23 z dne 27. 1. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik od tožene stranke Republike Slovenije zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v Ljubljani. Zoper tako sodbo se je pritožnik pritožil, sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča in zatrjuje, da so bile z njo kršene pravice iz 14., 33. in 78. člena Ustave ter določba 67. člena Ustave.

2.V ustavni pritožbi pritožnik, bivši lastnik stanovanja v Beogradu, navaja, da se je z bivšim imetnikom stanovanjske pravice na spornem stanovanju v Ljubljani dogovoril za zamenjavo stanovanj. Od Komisije za stanovanjske zadeve pri Ministrstvu za obrambo naj bi pridobil tudi soglasje k zamenjavi stanovanja.

Pritožnik navaja še, da je prejšnji imetnik spornega stanovanja stanovanjsko pravico pridobil na podlagi zakonite odločbe, izdane pred 6. 1. 1991. Stanovanje naj bi bilo tudi na seznamu za odkup, vendar tega kljub obstoju pravice še ni bilo možno realizirati.

Pritožnik navaja, da je dne 6. 2. 1993 vložil zahtevo za prodajo stanovanja in jo z dopisom z dne 12. 2. 1994 izrecno potrdil.

Ministrstvo za obrambo je njegovo zahtevo z dopisom z dne 10. 6. 1994 zavrnilo, ker ima na stanovanju zgolj status najemnika in ne stanovanjske pravice. Pritožnik meni, da mu je bila s tem vzeta možnost odkupa, čeprav je ta pravica na stanovanju obstajala.

Sklicuje se tudi na Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92 - v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6. 1.1991, privatizirajo, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Trdi, da je bila zamenjava opravljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. Navaja še, da je Ministrstvo za obrambo opravilo številne zamenjave po 6. 1. 1991 in dovolilo odkupe.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanj, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže in tudi Ustavno sodišče jih ob preizkusu izpodbijanih sklepov ni ugotovilo.

4.Pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v sodnih postopkih, bi bila pritožniku lahko kršena, če sodišča svojih odločitev ne bi obrazložila (arbitrarnost), če bi v pritožnikovem primeru samovoljno odločila drugače, kot odločajo sicer, ali če bi ob uporabi zakona zavzela stališče, ki ne bi bilo v skladu z Ustavo. Takih kršitev pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je svojo odločitev razumno utemeljilo, zato je ni mogoče označiti kot arbitrarno. V zvezi z enako uporabo prava pritožnik navaja le ravnanje tožene stranke v podobnih primerih, ki pa ni relevantno, ker ne gre za sodno odločbo. Da bi sodišča v enakih primerih odločala drugače, pritožnik ne zatrjuje.

5.Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, tako kot tudi v drugih svojih odločitvah, stoji na stališču, da so bili upravičenci do odkupa stanovanj po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ) le tisti, ki so bili dne 19. 10. 1991 imetniki stanovanjske pravice na določenem stanovanju. To stališče ni v nasprotju z Ustavo, saj je bil s tem trenutkom uveljavljen SZ, s katerim je bil na stanovanjskem področju uveljavljen sistem zasebne lastnine, zato se lastninjenje nanaša na ta trenutek. Ustavno skladno je tudi stališče Vrhovnega sodišča, da pritožnik v letu 1992 po uveljavitvi SZ ni mogel postati imetnik stanovanjske pravice. SZ namreč take pravice ne pozna, kar je v skladu z novo ureditvijo stanovanjskih razmerij. Z izpodbijano sodbo pritožniku torej ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

6.Za izkazanost kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), določbe 67. člena Ustave in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave) ne zadošča, tudi če bi bila utemeljena, trditev, da je izpodbijana sodba napačna. Za kršitev bi šlo praviloma le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika teh pravic nesprejemljivo. Tega pa, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, sodiščem ni mogoče očitati.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senatadr. Lojze Ude