Jedro

V predloženi zdravstveni dokumentaciji (v letu 2007 je bila tožniku postavljena diagnoza: „sindrom odvisnosti od alkohola in nikotina“) in izvedenskem mnenju sodnega izvedenca psihiatra, je sodišče imelo zadostno podlago za zaključek, da je bil tožnik pri sklepanju kupoprodajne pogodbe 16. 11. 2010 omejeno poslovno sposoben.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 1.154,88 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 16. 11. 2010, ki sta jo sklenila tožnik kot prodajalec in toženka kot kupovalka (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev te pogodbe, ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na toženko neveljavna in zemljiški knjigi odredilo, da vzpostavi prejšnje stanje vpisov (II. točka izreka). Hkrati je toženki naložilo, da povrne tožeči stranki 2.639,16 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (II. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. S sodbo ni v celoti odločeno o vseh v tožbi postavljenih zahtevkih tožnika. Sodba spregleda drugi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 40.000,00 EUR, ki bi ga glede na siceršnjo odločitev moralo zavrniti. Zgolj iz previdnosti v zakonitem roku podaja tudi predlog za izdajo dopolnilne sodbe v tem delu. Z zavrnitvijo predloga toženka za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, sodba nepravilno uporabi pravila o dokazovanju z izvedenci, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP, dejansko stanje pa je tudi nepravilno ugotovljeno. Na izvedensko mnenje je toženka podala obširne pripombe, na katere izvedenec tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja niti ob zaslišanju ni odgovoril. Ni logično pojasnil vseh pomislekov oziroma se je odgovorom na določena vprašanja izogibal. Utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja kaže tudi dejstvo, da se je več prič (notarja N. Č. in M. K., M. Ž., Z. P.) izreklo, da je bil tožnik ob kontaktih povsem priseben in normalen. Izvedenec sam je napisal, da ni nujno, da so se duševne motnje pojavile šele po 15. 11. 2010, ampak je zelo verjetno, da so obstajale že prej. Večino zaključkov izvaja iz zaslišanja tožnika in z njegove strani zaslišanih prič, ki pa so pristranske. Toženka je zato predlagala angažiranje drugega izvedenca psihiatrične stroke in bila zanj pripravljena tudi založiti stroške, kar je sodišče prve stopnje le pavšalno zavrnilo. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, saj sodba sledi sicer nekonsistentnemu izvedenskemu mnenju. Vsa relevantna dokumentacija, na katero se v mnenju izvedenec sklicuje, izhaja iz leta 2011 in nadaljnjih. Ni nobenih dokazov, da je tožnik neposredno pred ali ob sklepanju pogodbe sploh užival alkohol, kar izvedenec jemlje kot dejstvo. Izvedenec prezre opažanja ostalih prič, ki so prav gotovo nepristranska in v primeru notarjev celo osebe javnega zaupanja. Notarka, pri kateri se je tožnik večkrat oglasil in mu je bilo pojasnjeno vse v zvezi s pogodbo, res ni strokovno usposobljena za zaznavanje in ugotavljanje eventuelnih duševnih motenj, je pa glede na njene dolgoletne izkušnje in vsakodnevno delo z ljudmi pri sklepanju pravnih poslov, prav gotovo sposobna ugotoviti, ali je nekdo v takem psihofizičnem stanje, da je sposoben razumeti svoje ravnanje. Še posebej to velja zato, ker ni šlo le overitev podpisa, temveč za usklajevanje in sestavo pogodbe, pri čemer je bil potreben daljši kontakt. Priča zadaha po alkoholu ali karkoli drugo, kar bi kazalo na zloraba alkohola, ni zaznala. Splošno znano je, da oseba, ki dnevno zlorablja alkohol tega ne more prikriti tako, da en da pred tem abstinira. Ni res, da je prodaja hiše iracionalna in je lahko motiv za prodajo hiše tudi maščevanje ženi, da ne bi mogla izterjati preživnine oziroma deleža na skupnem premoženju. Logično je, da sedaj pritožnik ne priznava, da je kupnino prejel oziroma je ni položil na račun. Povsem mogoče je, da je odšel k bratu v Nemčijo in ga tam na skrivaj skril. Neutemeljeno je razlogovanje sodbe, da bi v primeru, če bi kupnino res dobil, poravnal vse dolgove, česar ni storil. Realna je višina dogovorjene kupnine, ki je sicer nekoliko nižja od povprečne cene primerljivih prodaj, vendar je treba upoštevati služnost, ki nepremičnini prav gotovo zmanjšuje vrednost. Racionalno je mogoče pojasniti tudi dogajanje pri nepremičninski posrednici v Trebnjem, ko naj bi se pogovarjali o prenosu nepremičnine z darilno pogodbo, kar naj bi bilo nenavadno. Glede na dejstvo, da je šlo v delu za kmetijsko zemljišče, so se skušali izogniti oglasni deski. Neresnična je navedba tožnika, da ni dobil dokumentov in ne izvoda pogodbe, kar ima izvedenec za enega od poglavitnih simptomov za to, da v času sklepanja sporne pogodbe tožnik ni bil sposoben razumeti svojega dejanja. Iz dopisa CSD Grosuplje z dne 15. 4. 2011 jasno izhaja, da je tožnik 24. 1. 2011 prinesel na vpogled ZK izpisek in kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenil konec novembra 2010. Tožnik je na pritožbo odgovoril, se opredelil do v pritožbi izpostavljenih odločilnih dejstev in priglasil stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je predmet pritožbenega preizkusa le odločitev o (prvem) podrejenem zahtevku (tožbeni zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe), zoper katerega se je pritožil toženec. Sodba zavrne primarni tožbeni zahtevek (tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe), zoper odločitev pa se tožnik ni pritožil. Neutemeljen je toženčev očitek, da sodišče ni odločalo o drugem podrejenem tožbenem zahtevku (zahtevku za plačilo kupnine v znesku 40.000,00 EUR). Postopanje sodišča je bilo skladno z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP (1), zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana. S sodbo je bilo ugodeno prvemu podrednemu zahtevku, zato sodišče o naslednjem zahtevku (drugem podrejenem) ni smelo odločati.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka, ki je potrditvi toženca v tem, da sodba nepravilno uporabi pravila o dokazovanju z izvedenci (tretji odstavek 254. člena ZPP (2)), ker ni sledilo dokaznemu predlogu toženke za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Po izrecni določbi 286.b člena ZPP mora namreč stranka bistveno kršitev pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno o pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Predlagani dokaz je sodišče prve stopnje (obrazloženo) zavrnilo na naroku 23. 10. 2012, na katerem je bil toženec prisoten in bistvene kršitve ni uveljavljal. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Pritožbene trditve v njeno pravilnost ne vzbujajo dvomov. V predloženi zdravstveni dokumentaciji in izvedenskem mnenju sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. D. Ž. je imelo zadostno podlago za zaključek, da je bil tožnik pri sklepanju kupoprodajne pogodbe 16. 11. 2010 omejeno poslovno sposoben. Toženka s pripombami na izvedensko mnenje, na katere je izvedenec odgovoril v dopolnilnem mnenju in ob zaslišanju, ni vzbudila dvoma v pravilnost podanega mnenja, zato ga sodba upravičeno upošteva.

Po določbi 94. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pogodba med drugim izpodbojna, če jo sklene oseba, ki je poslovno omejeno sposobna.

Očitek „nekonsistentnosti“ izvedenskega mnenja pritožba utemeljuje s tem, da je vsa relevantna zdravstvena dokumentacija iz leta 2011, kar ne drži. Izvedenec je upošteval zdravstveno dokumentacijo iz leta 2007, ko je bila tožniku prvič postavljena diagnoza: „sindrom odvisnosti od alkohola in nikotina“. Tožnik se pred tem sicer ni zdravil, je pa po mnenju izvedenca kazal znake sindroma odvisnosti od alkohola več kot 20 let. V času sklenitve pogodbe je imel tožnik znake okvarjenosti možgan zaradi kroničnega pitja alkohola, prišlo je že do osebnostnih sprememb in sprememb vedenja. Bil je nekritičen, impulziven, čustveno labilen, sugestibilen, zaletav v odločitvah ter lahkomiseln v določenem ravnanju. Izvedenec je pojasnil, da je bilo v času abstinenčne krize ali ob ponovnem pitju možno tudi psihotično doživljanje in nerazumno ravnanje. Sicer pa je bil tožnik kmalu po sklenitvi pogodbe (februar 2011) hospitaliziran na psihiatrični kliniki, in kot pojasni pooblaščenec tožnika v odgovoru na pritožbo, ga je tožnikov brat obvestil, da je tožnik ponovno hospitaliziran. Vse to govori v prid pravilnosti stališča sodbe, da je bil tudi v času sklepanja izpodbijane kupoprodajne pogodbe (16. 11. 2010), tožnik omejeno sposoben razumeti pomen in posledice sklenjene pogodbe.

Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo (pritožba ne ponuja trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost dokazne ocene sodbe), da je tudi v času sklepanja sporne pogodbe užival alkohol. Nenazadnje je to razvidno iz poročila CSD, ki se je s težavami tožnika seznanil 2. 11. 2010 (pred sklenitvijo sporne pogodbe), ko se je zaradi tožnikovega nasilja in alkoholizma njegova žena umaknila v varno hišo. To je potrdila tudi toženčeva žena M. E. ob zaslišanju. Po njenem odhodu je tožnik, po neprerekanih trditvah v tožbi, odšel v romsko naselje, kjer je živel pri toženki in njenem partnerju, ki sta ga tudi odpeljala k notarki mag. N. Č. v K., ki je sestavila in overila sporno kupoprodajno pogodbo. Sodišče notarki ni očitalo neresnično izpoved, kot prikazuje pritožba. Nasprotno, notarki priznava, da je „izkušena oseba in zazna morebitne motnje“, da pa ne more mimo zdravstvenih izvidov (3) in iz strokovnega mnenja sodnega izvedenca. Odveč je zato pritožbeno prikazovanje, da je glede na dolgoletne izkušnje in vsakodnevno delo z ljudmi notarka usposobljena ugotoviti, da je nekdo v takem psihofizičnem stanju, da je sposoben razumeti svoje ravnanje. Tudi če bi držala pritožbena trditev, da tožnik ne bi mogel zlorabe alkohola pred notarko prikriti, zdravstvena dokumentacija dokazuje drugačno stanje glede tožnikove sposobnosti razumevanja.

Z očitkom, da je izvedenec upošteval le tožnikovo izpoved in izpovedbo njegovih prič (te so po stališču pritožbe pristranske), ne toženkinih prič (predvsem notarke) pritožba pravilnosti odločitve ne more izpodbiti. Ocena verodostojnosti prič ni v pristojnosti izvedenca, temveč sodišča. Sicer pa je izvedenec v dopolnilnem mnenju 21. 9. 2012 prepričljivo pojasnil, da je tožnik „navzven lahko izgledal povsem normalen, vendar ni bil“. O nenavadnem obnašanju tožnika, zaradi katerega je odklonila sodelovanje in toženko napotila k notarju je izpovedovala tudi priča A. Ž. (nepremičninska posrednica v družbi F.), ki jo je toženka večkrat obiskovala, ker je želela kupiti nepremičnino. Priča je sicer izpovedovala, da je imela občutek, da je tožnik pogodbo razumel. Nenazadnje pa je tudi priča M. K. (notar v G., ki je odklonil sklenitev pogodbe) povedal, da se mu je pogodba, s katero sta stranki prišli k njemu in je bila že podpisana, zdela čudna (v njej ni bilo zapisano, kje bo tožnik stanoval, če bo hišo prodal, tožnik je omenjal, da 40.000,00 EUR ni dobil, čeprav je bilo to v pogodbi zapisano).

Izvedensko mnenje, ki ga sodba kritično oceni, temelji na pregledu tožnika 8. 3. 2011. Izvedenec je s testi ocenil, da gre pri tožniku za blago demenco, pri čemer je pojasnil, da se pri odvisnikih po vzpostavitvi abstinence stanje včasih izboljša. Mnenja je bil, da bi bil test, če bi ga delal 15. 11. 2010, še slabši (toženec se je takrat vdajal alkoholu).

Protispisen je pritožničin očitek neresničnosti tožnikove izpovedi, da ni dobil dokumentacije in da mu tudi izvod kupoprodajne pogodbe ni bil izročen. Kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, je iz izvedenih dokazov (izpovedbe tožnikovega brata J. E., pa tudi dopisa CSD z dne 15. 4. 2011 – A7, na katerega se pritožba sklicuje) razvidno, da se je tožnik 30. 11. 2010 zglasil na CSD, povedal, da nima dokumentacije in pogodbe in so ga napotili na Policijsko postajo Grosuplje (4) in zemljiško knjigo (5).

Vprašanje, ali je tožnik prejel kupnino (pritožbeno izvajanje toženke temelji na predpostavki, da jo je tožnik prejel) ali ne (tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje prejem kupnine zanikal in pri tem vztraja v pritožbi), za zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ne predstavlja odločilnega dejstva. O zahtevku za plačilo kupnine (zahtevek za plačilo 40.000,00 EUR), ki ga je tožnik uveljavljal kot drugi podrejen zahtevek, pa, kot je bilo že obrazloženo, sodišče prve stopnje ni smelo odločati.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu (II. točka izreka) pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 365. člena ZPP). Tožnik pa je uspel ovreči pritožbene trditve in mu je pritožbeno sodišče po priglašenem stroškovniku priznalo pritožbene stroške. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) je tožniku priznalo 1.154,88 EUR pritožbenih stroškov (po tarifni št. 3210 ZodvT nagrada za postopek s pravnim sredstvom 942,40 EUR, pavšalni materialni stroški po tar. št. 6001 20,00 EUR, 20% DDV), ki jih je naložilo v plačilo toženki.

Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka tega zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS 13. 12. 2006. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.

(2) Po tretjem odstavku 254. člena ZPP mora sodišče zahtevati mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa ni mogoče odpraviti z novim zaslišanjem.

(3) Diagnoza sindrom odvisnosti od alkohola in nikotina je bila tožniku postavljena ob klinični hospitalizaciji 5. 11. 2007. (4) Sprožen je bil kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije, ki sicer do zaključka predmetne zadeve še ni bil končan, je pa sodišče prve stopnje po zaključku obravnave pritožbenemu sodišču posredovalo sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 44882/2011 z dne 23. 11. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 4482/2011, s katero je bila toženka spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije in ji je bila izrečena pogojna obsodba.

(5) Tožnik je pridobil zemljiškoknjižni izpisek in pogodbo, kar je 24. 1. 2011 prinesel na vpogled na CSD Grosuplje.