Jedro

V obravnavani zadevi gre za naknadno preverjanje carinskih deklaracij po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v prost promet v smislu 78. člena CZS, katere namen je tudi pregled pravilne uvrstitve blaga v tarifno oznako KN in Taric kodo. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik nepravilno uvrščal določene tehnične aparate v oznako Taric. S tem se je izognil dokazovanju njihovega porekla in s tem posledično dosegel neobračunavanje protidampingških dajatev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožeči stranki naloži doplačilo dajatev v skupnem znesku 39.165,20 EUR: od tega iz naslova carine 22.456,73 EUR, protidampinške dajatve 10.180,94 EUR ter davek na dodano vrednost (DDV) 6.527,53 EUR za blago, ocarinjeno z v odločbi navedenimi carinskimi deklaracijami: in sicer pod točko 1 izreka za barvne televizijske aparate s katodno cevjo (v nadaljevanju: BTV) iz oznake kombinirane nomenklature (v nadaljevanju: oznaka KN) 85 28 1252 in podštevilke Taric 11, oznake KN 85 28 1254 in podštevilke Taric 10, oznake KN 85 28 1256 in podštevilke Taric 10, s stopnjo protidampinške dajatve 18,2 %; pod točko 2 izreka DVD/CD aparate, to je aparate za snemanje in reprodukcijo slike iz oznake KN 85 21 9000 in podštevilke Taric 90, s stopnjo carine 14 %; pod točko 3 izreka komplete imenovane „hišni kino“ iz oznake KN 85 21 9000 in podštevilke Taric 90, s stopnjo carine 14 % in pod točko 4 izreka radijske sprejemnike z ojačevalcem iz oznake KN 85 27 3980 in podštevilke Taric 00, s stopnjo carine 9 %.

V obrazložitvi pove, da je bil pri tožeči stranki v obdobju od 5. 4. 2006 do 16. 10. 2006 na podlagi sklepa direktorja Carinskega urada Ljubljana z dne 2. 2. 2006 in 78. člena Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 UL Carinskega zakonika skupnosti L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) izveden inšpekcijski nadzor v smislu 21. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04, v nadaljevanju ZCS). Med inšpekcijskim nadzorom je bilo opravljeno naknadno preverjanje carinskih deklaracij, ki so natančno navedene v odločbi. Ugotovitve le-tega so zajete v zapisniku z dne 18. 10. 2006, ki je bil tožeči stranki vročen dne 24. 11. 2006. Tožeča stranka je podala pripombe na zapisnik. Doplačilo dajatev v izpodbijani odločbi je namreč posledica ugotovitev carinskega organa, da pod točko 1 izreka so bili barvni televizijski aparati napačno uvrščeni v carinsko tarifo, in sicer iz tarifne oznake 85 28 12 52 nepravilno v Taric s št. 19, namesto pravilno 11, iz tarifne oznake 85 28 1254 nepravilno v Taric s št. 90, namesto pravilno 10 ter iz tarifne oznake 85 28 1256 nepravilno v Taric s št. 90, namesto pravilno 10, ter zanje obračunal protidampinško dajatev, predpisano z Uredbo Sveta (ES) št. 1531/2002 z dne 14. 8. 2002 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve pri uvozu barvnih televizijskih sprejemnikov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Republike Koreje, Malezije in Tajske ter o prenehanju postopka glede uvoza barvnih televizijskih sprejemnikov s poreklom iz Singapurja; pod točko 2 izreka so bili DVD in CD aparati napačno uvrščeni v tarifno oznako 85 43 8995 KN in pod št. Taric 99, s carinsko stopnjo 3,7 % namesto pravilno tarifno oznako 85 21 9000 kombinirane nomenklature in pod št. Taric 90 s carinsko stopnjo 14 %; pod točko 3 izreka so bili kompleti imenovani hišni kino napačno uvrščeni v tarifno oznako 85 43 89 95 KN in pod št. Taric 99 s carinsko stopnjo 3,7 %, namesto pravilno tarifno oznako 85 21 9000 KN in pod št. Taric 90 s carinsko stopnjo 14 %; in pod 4 so bili radijski sprejemniki z vgrajenim ojačevalnikom napačno uvrščeni v tarifno oznako 85 43 8995 in pod št. Taric 99 s carinsko stopnjo 3,7 %, namesto pravilno tarifno oznako 85 27 3980 KN in pod št. Taric 00 s carinsko stopnjo 9 %.

Drugostopenjski organ je pritožbi tožnika delno ugodil. V 1. odstavku 221. člena CZS je določeno, da se mora znesek dajatev dolžniku takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki sporočiti carinskemu dolžniku. Sporočilo v smislu 221. člena CZS je vročena upravna odločba. V 3. odstavku tega člena pa je določeno, da se po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, dolžniku obvestilo ne pošlje. Ker je pri carinskih deklaracijah št.: 100230 z dne 2. 6. 2004, 101031, 101032 in 101049, vse z dne 5. 7. 2004 ter 101753 in 101754, obe z dne 4. 8. 2004, vse Izpostava Jarše Carinskega urada Ljubljana, od dneva nastanka carinskega dolga pa do njegove sporočitve dolžniku, to je vročitve izpodbijane odločbe, ki je bila glede na vročilnico, ki se nahaja med spisi zadeve, opravljena dne 11. 8. 2007, nedvomno poteklo že več kot tri leta, zato ni obstajala podlaga za sporočitev carinskega dolga v smislu 3. odstavka 221. člena CZS. Drugostopenjski organ je zato izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na omenjene carinske deklaracije oziroma na naknadni obračun carine v znesku 2.739,22 EUR, antidampinških dajatev v znesku 1.253,51 EUR ter DDV v znesku 798,55 EUR, skupaj 4.791,28 EUR, odpravil. Prav tako je drugostopenjski organ ugodil tožeči stranki v delu, ki se nanaša na deklaracijo št. 740 z dne 14. 2. 2005, v kateri je tudi 147 kosov artikla „Davio 55 T55-4201 TOP“ v vrednosti 3.595,056,99 SIT iz vhodne pošiljke (knjigovodskega vpisa) KV—223 z dne 30. 12. 2005, kljub navedbam inšpektorja v isti odločbi, da blago BTV aparati iz vhodne pošiljke, evidentirane pod knjigovodskim vpisom št. 223 z dne 30. 12. 2004, ni zajeta v odločbi. V tem delu je namreč v izpodbijani odločbi prišlo do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, zato je drugostopenjski organ v tem delu, ki se nanaša na obračun protidampinške dajatve v znesku 654.300,18 SIT oziroma 2.730,35 EUR in DDV v znesku 546,07 EUR, odpravil. Nadalje je bilo v primeru carinskih deklaracij št. 1508 z dne 31. 3. 2005 (postavka 02), št. 2158 z dne 5. 5. 2005 (postavka 3) ter št. 2575 z dne 27. 5. 2005 (postavka 02) po pregledu priloge k izpodbijani odločbi ugotovljeno, da carina dejansko ni bila obračunana po pravilni stopnji. S tarifno oznako 85 21 9000 KN s Taric 90, kamor je bilo blago z izpodbijano odločbo uvrščeno, je namreč predpisana stopnja 14 %, carina pa je bila obračunana po stopnji 9 %. Tako je bila od carinske vrednosti, če je v vseh treh prej navedenih primerih znašala 97.128,60 SIT, nepravilno obračunana carina v znesku 8.471,57 SIT, namesto pravilno 13.598,00 SIT, torej 4.856,43 SIT premalo obračunane carine ter zaradi povečane davčne osnove 971,29 SIT premalo DDV. Za vse tri citirane deklaracije bi bilo torej potrebno pravilno obračunati 60,80 EUR več carine oziroma 12,16 EUR DDV. Za ta znesek se zmanjša skupna vrednost odpravljenega dela izpodbijane odločbe, ki tako znaša 2.678,42 EUR carine, 1.253,51 EUR protidampinške dajatve ter 798,55 EUR DDV.

Drugostopenjski organ pa se je strinjal z odločitvijo prvostopenjskega organa glede dela, ko je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka BTV aparate napačno uvrščala v carinsko tarifo, in sicer iz tarifne oznake 85 28 1252 KN nepravilno v Taric 19 namesto pravilno 11, iz tarifne oznake 85 28 1254 KN nepravilno v Taric 90 namesto pravilno 10 ter iz tarifne oznake 85 28 1256 KN nepravilno v Taric 90 namesto pravilno 10. Tožeča stranka uvrstitvi BTV aparatov, kot je razvidno iz vsebine pritožbe, ne nasprotuje, kot tudi ne obračunu protidampinških dajatev za blago po carinski deklaraciji št. 30 z dne 6. 1. 2005, nasprotuje pa obračunu le-teh po carinskih deklaracijah št. 100230 z dne 2. 6. 2004 (za katere je bilo že predhodno ugotovljeno, da je obračun carinskega dolga zastaral in je bila izpodbijana odločba v tem delu, kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, odpravljena) ter št. 121 z dne 7. 1. 2005 in št. 740 z dne 14. 2. 2005 (obračun je bil v tem delu že delno, kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, odpravljen).

Za BTV aparate iz podštevilk Taric 11 oziroma 10 zgoraj navedenih tarifnih oznak KN s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Republike Koreje, Malezije in Tajske je bila z Uredbo Sveta (ES) št. 1531/2002 z dne 14. 8. 2002 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve pri uvozu barvnih televizijskih sprejemnikov s poreklom iz LR Kitajske, Republike Koreje, Malezije in Tajske ter o prenehanju postopka glede uvoza barvnih televizijskih sprejemnikov s poreklom iz Singapurja (Uradni list L št. 231) uvedena protidampinška dajatev. V skladu z 2. členom navedene Uredbe je namreč potrebno ob predložitvi carinske deklaracije za sprostitev v prost promet carinskim organom države članice deklarirati poreklo katodne cevi, ki je vgrajena v BTV. V primerih, da je katodna cev s poreklom iz Malezije, Tajske, LR Kitajske ali Republike Koreje in BTV s poreklom iz države, ki ni država porekla katodne cevi, je potrebno predložiti tudi izjavo o poreklu, ki jo je izdal končni proizvajalec BTV v skladu z zahtevami iz priloge 3 navedene Uredbe. Ker so bili v obravnavanih primerih BTV aparati ob sprostitvi v prost promet prijavljeni v napačno podštevilko Taric, obveznosti iz 2. člena prej citirane Uredbe glede deklariranja porekla, niso bile izpolnjene. Zaradi tega dejstva je carinski organ pristopil k natančni preiskavi v skladu s členom 2 navedene Uredbe. Od tožnika je zahteval, da priskrbi dokazila o dejanskem poreklu katodnih cevi in drugih delov BTV aparatov ter o dejanskem poreklu BTV aparatov, sestavljenih v Turčiji, v družbi A., ki so bili uvoženi preko družbe B. Poreklo blaga za potrebe protidampinških ukrepov se ugotavlja (pojasnjeno tudi v 38. točki navedene Uredbe v skladu z 22. členom v povezavi z 20. členom CZS ter 39. členom Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02 s spremembami, v nadaljevanju UICZ) in Prilogo 11 k UICZ. Tožnik tega dokaznega standarda ni izpolnil. Tožeča stranka prvostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na tarifno uvrstitev kompletov, pripravljenih za prodajo na drobno imenovanih „hišni kino“, z oznakami DHC-X100E ter HT 3374 (Daewoo) in AVJ-X33 (Aiwa), ne izpodbija, izpodbija pa ju v delu, ki se nanaša na tarifno uvrstitev video/avdio predvajalnikov (DVD/CD aparati) ter radijskih sprejemnikov z vgrajenim ojačevalnikom in avdiofrekvenčno napravo. Drugostopenjski organ nadalje pojasni, da je bila KN uvedena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter carinski tarifi (Uradni list L, št. 256), v letu 2004 je veljala različica, uvedena z Uredbo Komisije (ES) št. 1789/2003 o spremembi Priloge 1 k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (Uradni list L, št. 281/2003), v letu 2005 pa različica, uvedena z Uredbo Komisije (ES) št. 1800/2004 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter carinski tarifi (Uradni list L, št. 327). Drugostopenjski organ uporabi pri utemeljitvi uvrstitve spornega blaga v ustrezne skupine KN in Taric kodo Splošna pravila za razlago KN in pojasni način razlage KN. Blago, ki je bilo vpisano kot video/avdio predvajalniki (DVD/CD aparati), uvoženo kot samostojne enote, je prvostopenjski organ pravilno uvrstil v skupino avdio/video predvajalnikov, z vgrajenim radio aparatom ali brez njega, ki se v skladu s Splošnimi pravili o uvrščanju 1, 3b in 6 uvrščajo v tarifno oznako 8521 90 00 KN in pod številko Taric 90 s stopnjo carine za tretje države 14 % in ne v skupino „Električni stroji in aparati s posebnimi funkcijami, ki niso navedeni in ne zajeti na drugem mestu v tem poglavju /– Drugi stroji in aparati /– Drugo /– Drugo /– Drugi /– Drugi – Drugi“, iz tarifne oznake 8543 89 95 s podštevilko Taric 99. Splošno pravilo 3 (a) namreč določa, da ima tarifna številka, v kateri je najbolj natančno poimenovanje za blago, prednost pred tarifnimi številkami, v katerih je poimenovanje splošnejše. Če se tega pravila ne da uporabiti, je potrebno iti na splošno pravilo 3 (b), ki določa, da se mešanice ali sestavljeni izdelki, ki sestojijo iz različnih materialov ali so izdelani iz različnih komponent oziroma sestavin, ter izdelki pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno, ki se ne morejo uvrstiti pod pravilo 3 (a), uvrstijo, kot da so iz materiala ali sestavine, ki jim daje bistven značaj, če je to merilo uporabno. V navedenem sestavu je komponenta, ki daje izdelku bistven značaj, nedvomno DVD/CD predvajalnik, zato se sporno blago z uporabo Splošnega pravila 3 (b) uvrsti v tarifno številko 8521 KN ter nadalje z uporabo Splošnega pravila 6, v tarifno podšteviko 90 00 KN in podšteviko Taric 90 s poimenovanjem „Aparati za snemanje in reprodukcijo slike, ki imajo vgrajen videotuner (TV-sprejemno enoto) ali ne /– Drugi /– Drugo“. Prav tako se drugostopenjski organ strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa glede uvrstitve radijskih sprejemnikov z vgrajenim ojačevalnikom. Drugostopenjski organ je zato odločil, da prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na obračun carine v znesku 19.778,31 EUR, protidampinške dajatve v znesku 6.197,08 EUR ter DDV v znesku 5.195,07 EUR, skupaj 31.170,46 EUR, na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper zavrnilni del prvostopenjske odločbe, saj je po njenih navedbah tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, kršila je pravila postopka, zmotno in nepopolno je ugotovila dejansko stanje in kršila predpise, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen ter zaradi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Nadalje tožeča stranka obrazloži in v celoti povzema navedbe iz pritožbe glede posameznih aparatov, zakaj je bila carina oziroma protidampinške terjatve nepravilno obračunane. Tožeča stranka tudi nasprotuje načinu uvrščanja spornih aparatov v posamezne skupine KN oziroma v posamezne podskupine le-te. Sklicuje se na tehnično dokumentacijo teh aparatov. Poudarja tudi dejstvo, da je naknaden obračun carinskega dolga mogoč v treh letih po nastanku carinskega dolga. Tožeča stranka navede deklaracije, pri katerih je ta rok potekel. Poudari da ZUP vsebuje minimalna pravila za zaščito šibkejše strani v postopku, saj je izdajatelj konkretnega upravnega akta država – močnejša stran v postopku. Na podlagi tega državni organ ne more improvizirati pravila upravnega postopka na način, da preprosto preimenuje izvedensko mnenje s pojmom, katerega ZUP ne pozna. Toženi organ namreč izvedensko mnenje carinskega laboratorija imenuje strokovno mnenje in na podlagi tega odreka pravico stranki do glavne obravnave. Ustna obravnava v konkretnem primeru je po mnenju tožeče stranke obligatorna, ker bi bilo v zadevi treba opraviti ogled ali pa zaslišanje prič ali izvedencev. Organ v konkretnem primeru ne bi smel ravnati samovoljno, saj Ustava RS v 22. členu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 39/95 z dne 16. 1. 1997, ki določa, da mora biti stranki omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se izjasni tako glede na dejanska kot glede na pravna vprašanja. Mora ji biti zagotovljena pravica, da navaja dejstva in dokaze, imeti mora možnost, da se izreče o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja. Tej pravici stranke na drugi strani ustreza obveznost sodišča in drugega državnega organa, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Načelo kontradiktornosti mora biti spoštovano v vseh upravnih postopkih. Opozarja na dejstvo, da je o odločbi odločala pooblaščenka ministra C.C., kateremu je mandat ministra prenehal. Tožeča stranka bo glede tega vložila ustavno pritožbo in predlagala presojo interpretativnih stališč Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na razlago 28. člena ZUP. Oseba brez lastne legitimacije namreč ne more odločati v imenu ministrstva, zaradi česar je odločitev nepristojnega uradnika treba šteti za ničnostni dogodek. Legitimacija se mora namreč nanašati na konkretno funkcijo ali položaj in ne na individualnega nosilca uradne funkcije. Tožeča stranka se sklicuje tudi na Schumanovo formulo oziroma na neustavnost razlage 78. člena CZS v povezavi z 220. členom tega zakona, saj ni moč spreminjati pravnomočne carinske deklaracije zaradi nepravilno uporabljenega materialnega predpisa. S tem, ko je tožena stranka spremenila tarifo, to ne spada v pojem netočnih in nepopolnih podatkov, saj gre za pravila, ki so objavljena v Uradnem listu, kar pomeni, da gre za nepravilno uporabljen materialni predpis. Po Schumannovi formuli bi carinski urad moral odgovori na naslednje vprašanje, in sicer ali se lahko na podlagi 78. člena CZS v povezavi z 220. členom istega zakona spreminja nepravilno uporabljen materialni predpis v pravnomočnih carinskih deklaracijah. Praksa Ustavnega sodišča je enotna, da to ni mogoče. Pri naknadnem obračunu je potrebna istovetnost prejšnje in nove upravne stvari oziroma pravice ali obveznosti. Opozarja tudi na dejstvo, da v zakonskem jeziku ne sme biti nejasnosti in nedoločnosti, ki ostajajo nerazrešene in nepojasnjene. Če te nejasnosti in nedoločnosti so, je razlagalčeva dolžnost, da jih razreši in vnese vanje določnost, ki se lahko izteče v upravno odločitev. Bistveno je, da morajo razlagalčeve odločitve končno temeljiti na enopomenskih zbornih premisah. Ugotoviti je, da carinski urad ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno. Zato tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter da odloči o stroških postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in vztrajala pri razlogih iz obrazložitve odločb obeh stopenj.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba v neodpravljenem delu pravilna in zakonita. Sodišče se v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUS-1).

Ugovor tožnika, da uradna oseba, ki je podpisala odločbo na drugi stopnji nima veljavnega pooblastila, ni utemeljen. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 s spremembami, v nadaljevanju ZDU-1) minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom, in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene odločbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. Na podlagi 1. odstavka 28. člena ZUP o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena ZUP predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V danem primeru je državna sekretarka razpolagala z veljavnim pooblastilom Ministra za finance. Ugovor tožnika, da državna sekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance, tako ni utemeljen. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 6/2008).

V obravnavani zadevi (glede potrjenega dela izpodbijane odločbe) gre za naknadno preverjanje carinskih deklaracij po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v prost promet v smislu 78. člena CZS, katere namen je tudi pregled pravilne uvrstitve blaga v tarifno oznako KN in Taric kodo. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik nepravilno uvrščal določene tehnične aparate v oznako Taric. S tem se je izognil dokazovanju njihovega porekla in s tem posledično dosegel neobračunavanje protidampingških dajatev. Dokazovanje dejanskega porekla blag je tudi pri naknadnih preiskavah na strani deklaranta oziroma tožnika. (enako tudi sodba Sodišča EU št. C-293/2004). Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno obrazložila uvrstitve blaga v Taric kodo in nato obračunala protidampinške dajatve v skladu s členom 1 Uredbe Sveta (ES) št. 1531/2002. Prav tako je tožena stranka pravilno in natančno obrazložila uporabo KN ter Splošnih pravil za njeno razlago in na tej podlagi ugotovila drugačno uvrstitev v Taric kodo in posledično višjo stopnjo carinskih dajatev, ki jih je pravočasno obračunala tožeči stranki. Tožnik v tožbi ne pojasnjuje načina in uporabe Splošnih pravil za razlago KN, ki bi pripeljale do drugačnega rezultata oziroma uvrščanja v Taric kodo, kot je to storila tožena stranka. Carinski dolg je nastal s sprostitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v prost promet. Po 3. odstavku 201. člena CZS je dolžnik deklarant. V obravnavanem primeru je bil tožnik deklarant in prejemnik blaga hkrati. Sodišče v zvezi z sklicevanjem tožnika na Uredbo Komisije (EGS) št. 955/1998 (UL EGS št. L 133/1998) in (ES) št. 129/2005 (UL ES št. L 25/2005) potrjuje stališče tožene stranke, da ne obravnavajo enakega blaga in zato nista uporabni za konkreten primer.

Sodišče zavrača očitke tožnika glede kršitve pravil postopka in kršitve načela zaslišanja stranke v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo. Tožnik je v postopku sodeloval, zapisnik mu je bil vročen in je bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so vplivale na odločitev. Tožnik je podal pripombe, ki so bile delno upoštevane in je bilo nanje odgovorjeno.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne ničnostnih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je v zadevi sodišče lahko odločilo po preučitvi izvedenih dokazov iz upravnega postopka ter na podlagi spisne dokumentacije, se za izvedbo glavne obravnave ni odločilo (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.