Jedro

Tožnik, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Takšne stroškovne posledice pa ne nastopijo samo pri izrečnem umiku tožbe, ampak tudi vselej, kadar velja tožba po samem zakonu za umaknjeno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe razveljavilo izdani sklep o izvršbi (v prvi točki), istočasno pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 3.700,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (v 8 dneh).

Zoper odločitev o pravnih stroških se je pritožila tožeča stranka.

Predlagala je, da drugostopno sodišče v tem pogledu razveljavi sklep prvega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odst. 158. člena Zakona o pravdnem postopku mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Te stroškovne posledice pa ne nastopijo samo pri izrečnem umiku, ampak tudi vselej, kadar velja tožba po samem zakonu za umaknjeno. Tako tudi v konkretnem primeru, ko je tožba štela za umaknjeno na podlagi 1. odst. 465. člena ZPP. Zato je sodišče na podlagi 2. točke 380. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

Sodišče pa na podlagi 155. člena ZPP stranki povrne samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožeča stranka v izvršilnem predlogu oziroma tožbi ni popolno označila firme tožene stranke in ker tudi ni navedla njenega pravilnega žiro računa, je tožena stranka utemeljeno vložila ugovor. Zato je tudi upravičena do stroškov tega ugovora.

Tožeča stranka je sicer pravilno označila ime podjetja, ki ga je tožila (glej 1. odst. 153. člena ZP in podatke sodnega registra ljubljanskega sodišča), zato pa ni navedla vrste in obsega odgovornosti toženega podjetja (glej 4. odst. 153. člena ZP). Pri označbi vrste in obsega odgovornosti podjetja gre namreč za obligatorno sestavino firme, ki je potrebna zaradi individualizacije podjetja glede na tip podjetja (torej tožene stranke ni označila tako, kot je vpisana v sodni register).

Tako se pokaže, da pri toženi stranki ni šlo za neobstoječo, ampak za nepopolno označeno pravno osebo.

Prav tako pa tožeča stranka ni navedla pravilne številke dolžnikovega oziroma toženkinega žiro računa (198. člen Zakona o izvršilnem postopku). Tožeča stranka je namreč v izvršilnem predlogu navedla žiro račun T. p.o. Ljubljana, ki je sicer ustanovitelj tožene stranke (T. d.o.o. Ljubljana).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.

V predmetni odločbi navedene zvezne predpise je drugostopno sodišče na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.