Jedro

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek proti tožencu zaradi plačila zneska 4.246.768 SIT obresti in stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta se pravdni stranki v 3. členu pogodbe o potrošniškem posojilu res dogovorili, da zapade celotna kreditna terjatev v takojšnje plačilo, ko se ugotovi, da posojilojemalec ni plačal dveh zaporednih obrokov. Vendar je ta kasatorična klavzula po 551. členu ZOR nična, ker je za kupca po pogodbi o prodajni na obroke z dne 8.12.1993 manj ugodna od zakonskih določb, ki urejajo tako pogodbo. Tožeča stranka zaradi ničnosti ni mogla uveljavljati pogodbeno dogovorjene pravice iz prvega odstavka 3. člena pogodbe. Določbe ZOR o prodaji na obroke so kogentne norme in jih pogodbene stranke s svojimi dogovori ne morejo izključiti. Ob upoštevanju slednjega pa je napačen zaključek sodišča prve in sodišča druge stopnje, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Posojilo je enotna obveznost, ki je v celoti zapadla v plačilo na dan 31.12.1996, to je na dan zapadlosti zadnjega obroka. Tožeča stranka je tožbo vložila 6.12.2000, torej znotraj petletnega zastaralnega roka.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravna prednica tožeče stranke in toženec sta dne 8.12.1993 sklenila pogodbo o potrošniškem posojilu za nakup določenega osebnega avtomobila v znesku 1.300.000 SIT, kar naj bi toženec odplačal v 36 mesečnih obrokih. V revizijskem postopku ni sporno, da je šlo za pogodbo o potrošniškem posojilu, za katero se poleg pogodbenih določb na podlagi drugega odstavka 550. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) uporabljajo določbe ZOR o prodaji na obroke. V taki pogodbi so na podlagi 551. člena ZOR nične tiste določbe, ki so za kupca manj ugodne od določb ZOR, ki urejajo prodajo na obroke, razen določb o pridržku pravice razpolaganja oziroma lastninske pravice.

Glede na revizijske trditve je v tej zadevi sporno le še vprašanje, ali je zaradi toženčeve zamude pri plačilu dveh zaporednih mesečnih obrokov celotna terjatev iz posojilne pogodbe zapadla takoj ali šele z zamudo zadnjega 36 obroka. Sporno je torej, kdaj je začel teči splošni petletni zastaralni rok. Revizijsko sodišče ugotavlja, da si tožeča stranka zmotno predstavlja pravne učinke, ki jih ima 3. člen obravnavane pogodbe. Res ta pogodbena določba ne upošteva zakonskih določb iz 2. in 4. odstavka 546. člena ZOR o kvalificirani zamudi, v okviru katere morata dva zamujena zaporedna obroka pomeniti najmanj osmino kupnine. Izbiro med upravičenjem razdreti pogodbo po drugem odstavku 546. člena ZOR in upravičenjem zahtevati plačilo vsega ostanka kupnine po četrtem odstavku tega člena je tožeča stranka opravila že ob sklenitvi pogodbe. V 3. členu pogodbe je namreč določeno, da v primeru zamude dveh zaporednih obrokov zapade celotna terjatev v takojšnje plačilo. Taka pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena ZOR nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, dogovor o takojšnji zapadlosti kupnine velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine. To velja tudi na podlagi 18. člena pogodbe, v katerem so pogodbene stranke zapisale, da za vse, kar ni dogovorjeno s pogodbo, veljajo predpisi ZOR in drugi kogentni predpisi. Tožeča stranka sama poudarja, da kogentnih zakonskih določb pogodbene stranke ne morejo izključiti. Izključiti jih ne morejo niti na tak način, kot si predstavlja tožeča stranka, da zapiše v formularno pogodbo določbo, ki je v nasprotju s kogentno zakonsko določbo, potem pa se sklicuje na ničnost te pogodbene določbe.

Zato je v obravnavani zadevi zapadel ves neplačani del dolga v takojšnje plačilo, ko so zaporedni neplačani obroki dosegli osmino kupnine. Takrat je imela tožnica pravico terjati izpolnitev obveznosti in takrat je v skladu s prvim odstavkom 361. člena ZOR začel teči zastaralni rok.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je znašal posojeni znesek 1.300.000 SIT, osmina tega zneska pa 162.500 SIT. Dva zamujena obroka po 48.241 SIT iz 1. člena pogodbe z dne 8.12.1993 nista predstavljala osmine kupnine. Po ugotovitvah nižjih sodišč pa bi osmino posojenega zneska pokril četrti obrok po zadnjem toženčevem plačilu z dne 31.5.1994. Celotna terjatev proti tožencu je tako zapadla 30. septembra 1994 in takrat je tožeča stranka pridobila pravico terjati izpolnitev celotne obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR). Tožeča stranka je tožbo vložila dne 6.12.2000 in s tem zamudila petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zato sta obe sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke materialnopravno pravilno odločili. Revizijske trditve so zato zmotne in uveljavljani revizijski razlog neutemeljen, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.