Jedro

Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno, enako kot pred njim že prvostopenjsko sodišče, glede dela tožbe, ki se nanaša na plačilo stroškov zdravljenja v tujini v znesku 92.015,00 SIT s pp, uporabilo določbe 85. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. V tem členu je določeno, da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja zakon o splošnem upravnem postopku. Ker je obravnavano zavarovanje za primer poškodb izven dela kot del obveznega zavarovanja, velja, da se pravice iz tega zavarovanja priznavajo z odločbo v upravnem postopku. Ko je upravni postopek končan, pa je možno zoper dokončno odločbo vložiti tožbo v tridesetih dneh od vročitve dokončne odločbe. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica tožbo vložila po poteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka, je zamudila rok za sodno varstvo in je že sodišče prve stopnje pravilno njeno tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 13.593,00 za čas od 7.6.1995 do 25.2.1996, zavrže kot nedovoljena.

V ostalem se revizija kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se je nanašal na plačilo zneska 92.015,00 SIT zaradi stroškov zdravljenja v tujini, skupaj z zamudnimi obrestmi, ker je bila prepozno vložena. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zneska 13.593,00 SIT za čas od 7.6.1995 do 25.2.1996. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočna sklep in sodbo drugostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da gre v tožničinem primeru za denarno terjatev, katere priznanje ni vezano na predhodno odločbo tožene stranke in zanjo veljajo samo splošni zastaralni roki, določeni v ZOR. Zato odločitev sodišča, da tožba ni vložena znotraj zastaralnega roka, ni v skladu z veljavnimi predpisi. Tožnica je upravičena tudi do zamudnih obresti, ki jih zahteva od sicer plačanega zneska stroškov zdravljenja v tujini. Tožena stranka je šele na zahtevo odvetnika tožnice znesek nakazala na odvetnikov žiro račun, prej pa je zavračala možnost plačila zneska na tožničin račun, ampak je vztrajala pri gotovinskem dvigu zneska. Zaradi takega zavlačevanja je bila v plačilni zamudi, zato je tožnici dolžna plačati zamudne obresti. Ker so pravna stališča v izpodbijanem sklepu in sodbi povsem zmotna, je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni sklep in sodbo drugostopenjskega sodišča in zahtevku tožnice v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija v delu, ki se nanaša na zamudne obresti ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Tožničinega zahtevka za plačilo zamudnih obresti od zneska 13.593,00 SIT ni mogoče obravnavati kot del zahtevka o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ampak kot premoženjski zahtevek, zato ta del zahtevka ni vezan na predhodno odločitev v upravnem postopku in tudi ne na rok za vložitev tožbe, kot to velja za socialne spore.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) je zoper pravnomočno sodno odločbo delovnega in socialnega sodišča, izdano na drugi stopnji, v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko je dopuščena z ZPP. Po določbi 2. odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. V obravnavanem primeru se z revizijo izpodbijata sklep in sodba, s katerima je odločano enkrat o plačilu stroškov zdravljenja v tujini in drugič o zamudnih obrestih od plačanega zneska. Pri tem je treba upoštevati določbe 37. člena ZPP, s katerimi je določeno, da se kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek samo v primeru, če se zneski nanašajo na isto dejansko in pravno podlago, drugače pa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka zase. Ker zahtevki v spornem primeru nimajo enake pravne podlage, je revizijsko sodišče moralo vsak del zahtevka obravnavati posebej in je zato glede revizije za zamudne obresti, kjer vrednost spornega predmeta ni označena (pa tudi sicer je manjša od zahtevane) sklenilo, da se v tem delu v skladu z določbo 392. člena ZPP revizija zavrže kot nedovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge procesne kršitve pa revizija formalno sicer zatrjuje, vendar jih vsebinsko ne opredeli. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno, enako kot pred njim že prvostopenjsko sodišče, glede dela tožbe, ki se nanaša na plačilo stroškov zdravljenja v tujini v znesku 92.015,00 SIT s pp, uporabilo določbe 85. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96 in 28/98). V tem členu je določeno, da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja zakon o splošnem upravnem postopku. Ker je obravnavano zavarovanje za primer poškodb izven dela kot del obveznega zavarovanja, velja, da se pravice iz tega zavarovanja priznavajo z odločbo v upravnem postopku. Ko je upravni postopek končan, pa je možno zoper dokončno odločbo vložiti tožbo v tridesetih dneh od vročitve dokončne odločbe (določba 31. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94). Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica tožbo vložila po poteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka, je zamudila rok za sodno varstvo in je že sodišče prve stopnje pravilno njeno tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila odločitev pravilna, zato je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo, v delu, v katerem je bila sicer dovoljena, kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).