Jedro

Ker je sodišče prve stopnje z izdajo dopolnilne sodbe dopolnilo sodbo, tako da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper takšno sodbo. Iz tega razloga se pritožba kot nedovoljena zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 16. 7. 2010 in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo, ampak je trajalo do 15. 12. 2010. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku do vključno 15. 12. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga za ta čas prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, od bruto plač zanj obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca, v roku osem dni pod izvršbo. Zavrnilo je tožnikov zahtevek na poziv na nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 16. 12. 2010 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 760,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka.

Tožnik je vložil pravočasni predlog za izdajo dopolnilne sodbe, podrejeno pa pritožbo zoper sodbo. Navaja, da je dne 15. 12. 2010 postavil zahtevek za plačilo odškodnine za primer, če bi sodišče odločilo o prenehanju delovnega razmerja po 1. in 2. odstavku 118. člena ZDR. Ker sodišče o postavljenem odškodninskem zahtevku ni odločilo, čeprav je s sodbo odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je tožnik predlagal, da sodišče v skladu s 325. členom ZPP v tem delu izda dopolnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe namreč navedlo, da je tožniku na podlagi določbe 118. člena ZDR prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR (4. in 5. stran sodbe), vendar v izreku sodbe o tem ni odločilo. V nadaljevanju predlaga, da v kolikor sodišče prve stopnje meni, da predlog za dopolnitev sodbe ni utemeljen, naj šteje to vlogo za pritožbo zoper sodbo. S pritožbo tožnik tako izpodbija sodbo v delu, kjer sodišče prve stopnje ni odločilo o njenem odškodninskem zahtevku in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odpravi kršitev iz izpodbijane sodbe in uskladi njeno obrazložitev in sicer tako, da tožeči stranki prisodi odškodnino v višini 1.000,00 EUR, hkrati pa naj toženi stranki naloži povračilo njenih stroškov pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je po prejemu predloga za izdajo dopolnilne sodbe izdalo dopolnilno sodbo z dne 24. 1. 2011 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Pri tem je obrazložilo, da je s sodbo z dne 15. 12. 2010 med drugim odločalo tudi o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama in s tem povezano možnostjo odmere odškodnine za primer, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Pri tem mu je upoštevaje vse okoliščine primera prisodilo odškodnino v višin 1.000,00 EUR, vendar je iz izreka sodbe ta del izpadel. Zaradi tega je s predmetno dopolnilno sodbo na pravočasen tožnikov predlog na podlagi 325. člena ZPP odločilo še o tem delu zahtevka.

Zoper navedeno dopolnilno sodbo tožnik ni vložil pritožbe. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu, da je predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ugodilo, pritožbo tožnika posredovalo pritožbenemu sodišču. Pritožba tožnika ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožba nedovoljena, če je vloži oseba, ki nima pravnega interesa za pritožbo. Pritožnik ima lahko pravni interes samo zoper sodno odločbo, ki je zanj neugodna. Ker je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo v celoti ugodilo predlogu tožnika in mu prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR (kar je obrazložilo že na 4. in 5. strani sodbe), torej v višini, ki jo je tožnik zahteval, glede zavrnitve dela zahtevka pa ni vložil pritožbe, nima pravnega interesa za pritožbo zoper takšno sodbo. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo primarno predlogu tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe, ni bilo podlage za odločanje o podrednem zahtevku in je odpadel pravni interes tožnika za pritožbo. Tožnik je namreč sam postavil primarno predlog za izdajo dopolnilne sodbe in šele v kolikor sodišče prve stopnje meni, da predlog za izdajo dopolnilne sodbe ni utemeljen, naj se podredno šteje za pritožbo. Ker je sodišče prve stopnje primarnemu predlogu tožnika v celoti ugodilo, je postopalo nepravilno, ko je pritožbo posredovalo pritožbenemu sodišču, saj to ni bila zahteva tožnika, je pritožbeno sodišče zavrglo pritožbo kot neutemeljeno (352. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.