Jedro

Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost je za enostavne objekte določila njihovo največjo velikost, način gradnje in rabe ter druge pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je objekt lahko štel za enostavni objekt. Navedeno pomeni, da tudi če sporni objekt oblikovno ustreza definiciji za kozolec, tega za njegovo rabo v reklamne namene ni mogoče trditi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje enojnega kozolca, ki občasno deluje kot obojestranski reklamni pano, na zemljišču parc. št. 1146/1 k.o. …. Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njegovo gradnjo (1. točka izreka) in da enojni kozolec, na katerega stebre je z obeh strani pritrjen še kovinski okvir za pritrditev reklamnega platna, ki ima 2 x 80 m2 oglaševalne površine, na svoje stroške odstrani do 24. 5. 2013 ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). V 3. točki so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in odločeno, da ni stroškov postopka (5. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da zavezanec za omenjeni objekt ni pridobil gradbenega dovoljenja, za gradnjo brez njega pa niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba). Za gradnjo kozolca na zemljišču, ki se po podatkih lokacijske informacije z dne 20. 8. 2010 nahaja v tam naštetih varovalnih pasovih oziroma varovanih območjih, namreč ni predložil zahtevanih soglasij. Za gradnjo reklamnega panoja pa bi moral v vsakem primeru pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da okoliščina, ali objekt služi kot reklamni pano ali ne, ne vpliva na odločitev. Tožnik bi namreč zaradi lege enojnega kozolca v območjih posebnega varstva moral pridobiti soglasja pristojnih soglasodajalcev, ki pa jih nima in čemur tudi ne oporeka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da ne drži, da naj bi njegov zakoniti zastopnik v postopku izjavil, da ima kozolec dvojno vlogo – občasno s funkcijo reklamnega panoja. Zato je nepravilna ugotovitev, da naj bi imel tožnik postavljen reklamni pano. Za gradnjo kozolca pa so glede na Uredbo, ki je veljala v času gradnje leta 2010, izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Poudarja, da kozolec uporablja v skladu s svojo registrirano dejavnostjo posredovanja kmetijskih surovin ter prodaje krme za živino. Nepravilna je ugotovitev, da naj bi sporni objekt ležal v varstvenem pasu za oskrbo s pitno vodo in varovalnem pasu infrastrukture oziroma naravnih vrednot in kulturne dediščine. Sklicuje se na potrdilo o namenski rabi in lokacijski informaciji, ki ju je pridobila po izdaji izpodbijane odločbe. Po 80. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) namreč lokacijska informacija velja le do uveljavitve sprememb prostorskega akta. Meni, da je nepravilno stališče, da tožnik v času gradnje ni pridobil potrebnih soglasij, poleg tega pa bi ga moral prvostopenjski organ v izreku odločbe pozvati, da v določenem roku odpravi morebitne nepravilnosti, upoštevaje, da je graditev kozolca na zemljišču parc. št. 1146/1 k.o. 2119 … dovoljena. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo, dopolnjeno z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pojasnjeno, zakaj v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo, v primeru katere gradbeni inšpektor v skladu s 152. členom ZGO-1 odredi ustavitev gradnje, odstranitev nelegalno zgrajenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Gradnja novega objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), brez njega pa le v primeru enostavnih objektov (prvi odstavek 3. a člena). Po 12. členu Uredbe, ki je veljala v času gradnje v letu 2010 in v času izdaje izpodbijane odločbe, se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so izpolnjeni v tej določbi taksativno našteti pogoji, med drugim, da je objekt v tej Uredbi izrecno določen kot enostavni objekt in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni s to Uredbo. Eden od takih pogojev v primeru, ko gre za gradnjo enostavnega objekta na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovalni pas objekta gospodarske javne infrastrukture, ali na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovano, je, da mora investitor pred začetkom gradnje pridobiti pisno soglasje pristojnega organa oziroma službe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi pridobljene lokacijske informacije z dne 20. 8. 2010 ugotovil, da zemljišče posega leži v območju varstva najboljših kmetijskih zemljišč (K1), nadalje v območju, kjer je treba za posege na objektih za posege pridobiti naravovarstveno oziroma kulturnovarstveno soglasje, v območju varstvenega pasu za oskrbo s pitno vodo in v 100-metrskem varovalnem pasu magistralnega plinovoda, da pa leži izven varovalnega pasu avtoceste. Poleg tega je upravni organ zaradi dejstva, da je bil v času pred izdajo izpodbijane odločbe sprejet Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Šenčur (OPN), preveril, ali so se pogoji za gradnjo na tem območju spremenili, in ugotovil, da ne.

Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v tožnikovo pritožbo, tožnik v njej omenjenim ugotovitvam iz prvostopenjske odločbe ni oporekal, med drugim tudi ne temu, da leži sporni objekt v 100-metrskem varovalnem pasu magistralnega plinovodnega omrežja. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je v skladu s šestim odstavkom 48. člena Energetskega zakona (EZ) varovalni pas plinovodnega omrežja, namenjenega za prenos zemeljskega plina, zemljiški pas, ki v širini 100 m poteka na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi. To pomeni, da je omenjeni varovalni pas določen z zakonom, zato sprejem novega prostorskega akta, to je v konkretnem primeru OPN namesto prej veljavnega Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za Kranjsko in Sorško polje (PUP), v času katerega je bila izdana omenjena lokacijska informacija z dne 20. 8. 2010, na to okoliščino ni imel vpliva. V tem pogledu je irelevanten tožbeni ugovor, da lokacijska informacija velja le do spremembe prostorskega akta.

Ker tožnik v upravnem postopku ni obrazloženo izpodbijal ugotovitve o obstoju varovalnega pasu magistralnega plinovoda in o legi spornega objekta v njem, je neupoštevna tožbena trditev, da tožnik za sporno gradnjo ni potreboval soglasja. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Prav tako se tožnik v prid svojim navedbam ne more sklicevati na lokacijsko informacijo z dne 30. 1. 2013, saj je bila pridobljena že po izdaji izpodbijane odločbe.

Ker torej v obravnavanem primeru za gradnjo kozolca brez gradbenega dovoljenja ni bil izpolnjen omenjeni pogoj iz Uredbe, je to zadosten razlog za ugotovitev, da predstavlja nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe, ki jih kot specialna določba predpisuje 152. člen ZGO-1. Ta ne predvideva pozivanja zavezanca na odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.

Sodišče še dodaja, da je Uredba za enostavne objekte določila njihovo največjo velikost, način gradnje in rabe ter druge pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je objekt lahko štel za enostavni objekt (1. člen). To pomeni, da je bil enostavni objekt definiran oz. zamejen tudi s svojo rabo in ne le z obliko ter dimenzijami. Tako je bil kozolec v n. točki 16. člena Uredbe opredeljen kot lesena konstrukcija za sušenje in shranjevanje kmetijskih pridelkov, praviloma krme, z dolžino največ /.../. Navedeno pomeni, da tudi če sporni objekt oblikovno ustreza omenjeni definiciji, tega za njegovo rabo v reklamne namene ni mogoče trditi. Tožnik namreč ne izpodbija navedbe v izpodbijani odločbi, da se je objekt v času inšpekcijskega pregleda uporabljal za reklamiranje.

Ker na odločitev ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).