Jedro

S pozivom je prvostopenjski organ tožnico pravilno in z ustrezno vsebino dopisa pozval k izjasnitvi o namenu vloge. Iz poziva pa izhaja tudi, da tožnica z njim ni bila opozorjena na posledico, ki bo sledila, če ne bo ravnala skladno s pozivom, to je, da bo njena vloga sicer zavržena. Zato je bilo v obravnavanem primeru po presoji sodišča kršeno načelo varstva pravic stranke iz 7. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote ..., št. 3407-42/2017-16 z dne 29. 5. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota ... je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju tudi: Zavod) z izpodbijanim sklepom, št. 3407-42/2017-16 z dne 29. 5. 2019, zavrgel tožničino vlogo z dne 13. 7. 2017, naslovljeno "Prošnja za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco".

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ o tožničini vlogi z dne 13. 7. 2017 že odločal in jo z odločbo, št. 3407-42/2017 z dne 2. 8. 2017, zavrnil. To odločitev je po tožničini pritožbi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ s svojo odločbo, št. 3406-26/2017/4 z dne 17. 10. 2017, odpravilo in v zadevi odločilo samo tako, da je tožničino vlogo zavrglo. Tožnica je nato zoper drugostopenjsko odločbo z dne 17. 10. 2017 vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je to sodišče s sodbo, št. III U 242/2017-10 z dne 24. 1. 2019 (v nadaljevanju: sodba III U 242/2017), ugodilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek, drugostopenjski organ pa je z odločbo, št. 3406-26/2017/10 z dne 10. 4. 2019, zadevo vrnil v ponovni postopek organu prve stopnje z navodilom, naj v ponovnem postopku nedvoumno ugotovi, ali se tožničina vloga z dne 13. 7. 2017, naslovljena kot "Prošnja za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco", dejansko nanaša na izdajo strokovnega mnenja o primernosti začasne deponije gozdno lesnih sortimentov. V zvezi s tem naj se tožnico pozove, da se izjasni o pravem namenu vloge, kar je prvostopenjski organ storil s pozivom z dne 9. 5. 2019. Tožnica se je na ta poziv odzvala z dopisom z dne 17. 5. 2019, v katerem pa se ni izjasnila o pravem pomenu svoje vloge oziroma ni pojasnila, na kaj se ta vloga nanaša, temveč (med drugim) navedla, da je poziv prvostopenjskega organa nezakonit in neutemeljen, zato ga v celoti zavrača. Prvostopenjski organ nato pojasni, da mora biti vloga na podlagi prvega odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) razumljiva in obsegati vse, kar je treba, sicer organ od vložnika zahteva, da nepopolno oziroma nerazumljivo vlogo dopolni (prvi odstavek 67. člena ZUP). Ker iz tožničine vloge ni bil razviden njen namen, tožnica pa kljub pozivu prvostopenjskega organa vloge tudi ni dopolnila, zato je ta ostala nerazumljiva, je prvostopenjski organ vlogo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgel. 3. Tožničino pritožbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ s svojo odločbo, št. 3406-24/2019/4 z dne 8. 10. 2019, zavrnilo (1. točka izreka) in v nadaljevanju odločilo še, da ni stroškov postopka (2. točka izreka).

4. Po tem, ko povzame vsebino pritožbe, drugostopenjski organ pojasni, da gre v zadevi za ponovljeni postopek, v katerem je naprej treba ugotoviti, kaj pomeni začasno skladišče lesa oziroma gozdnih lesnih sortimentov. Pravilnik o varstvu gozdov določa, da so začasna skladišča gozdnih lesnih sortimentov skladišča, ki so na novo vzpostavljena v obdobjih prenamnožitve škodljivih organizmov, ki ogrožajo gozdove, oziroma po obsežnih naravnih ujmah in so namenjena začasnemu skladiščenju gozdnih lesnih sortimentov, ki so jih napadli škodljivi organizmi. Med ta skladišča ne spadajo skladišča gozdnih lesnih sortimentov ob cestah, ki so namenjena začasnemu skladiščenju neposredno po spravilu gozdnih lesnih sortimentov iz gozda. Upravljavec skladišča mora po 29.a členu Pravilnika o varstvu gozdov pri Zavodu pridobiti strokovno mnenje o primernosti prostora za začasno skladiščenje z vidika varstva gozdov pred podlubniki ter omogočiti Zavodu postavitev in vzdrževanje pasti in feromonskih vab. Primernost prostora za skladiščenje z vidika varstva gozdov pred podlubniki je torej v pristojnosti Zavoda, primernost prostora za začasno skladiščenje iz drugih vidikov pa je v pristojnosti nosilcev urejanja prostora. Glede na dikcijo v naslovu tožničine vloge "umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco" je prvostopenjski organ skladno z navodili iz sodbe III U 242/2017 tožnico pozval, da se izjasni o namenu vloge, torej, ali se njena vloga nanaša na izdajo strokovnega mnenja o primernosti prostora za začasno skladiščenje z vidika varstva gozdov pred podlubniki po 29.a členu Pravilnika o varstvu gozdov, vendar tožnica tega ni storila. Namena svoje vloge tožnica ni pojasnila niti v pritožbi, iz pritožbenih navedb in dopisov, ki so del spisovne dokumentacije, pa izhaja, da tožnica dejansko želi potrditev, da ima na podlagi upravnih odločb (gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja), ki so bile izdane za potrebe smučarskega centra ..., na nepremičnini s parc. št. 14/1 k.o. ... določena upravičenja, celo lastninsko pravico, kar pa ne more biti predmet upravnega postopka. Ker tožnica tudi po pozivu ni precizirala svoje vloge, Zavod pa nima pravne podlage za odločitev o umestitvi začasnega skladišča lesa v evidenco - zato je bila tožnica tudi pozvana k dopolnitvi vloge - je prvostopenjski organ vlogo pravilno zavrgel. Sklepno drugostopenjski organ obrazloži še odločitev o stroških postopka.

5. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot navaja, toži iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in odloči, da lahko tožnica na parceli 14/1 k.o. ... nemoteno skladišči gozdne lesne sortimente.

6. V tožbi navaja, da je drugostopenjski organ po sodbi tega sodišča III U 242/2017 z odločbo naročil prvostopenjskemu organu, naj ugotovi - tožnica naj se izjasni - kaj je pravi namen vloge, tožnica pa je takšen poziv prvostopenjskega organa zavrnila z opozorilom, da njegovo ravnanje ni skladno z zgoraj citirano sodbo; tožnica zavrača navedbe, ki so v nasprotju s sodbo. V izpodbijanem sklepu ni navedeno, kaj je tožnica v dopisu z dne 17. 5. 2019 dejansko zapisala. V izreku izpodbijanega sklepa je sicer navedeno, da se zavrže tožničina vloga z naslovom "Prošnja za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco", pojmovna zmešnjava pri zapisu pa daje slutiti, da so navedbe prvostopenjskega organa nezakonite. Drugostopenjski organ bi moral odločiti tako, kot je zapisano v 16. točki sodbe III U 242/2017. Odločba, ki jo je sodišče s sodbo III U 242/2017 odpravilo, govori izključno o zahtevi za izdajo strokovnega mnenja o primernosti začasne deponije za gozdno lesne sortimente na nepremičnini s parc. št. 14/1 k.o. ... Ta zahteva je bila namreč z drugostopenjsko odločbo z dne 17. 10. 2017 zavržena, to odločitev pa je sodišče odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu. Prenašanje odločitve na prvostopenjski organ je nezakonito, zato je izpodbijani sklep treba v celoti odpraviti. Kot dokaze tožnica predlaga poziv prvostopenjskega organa z dne 9. 5. 2019, svoj odgovor na ta poziv z dne 17. 5. 2019, ki ga skupaj z izpodbijanim sklepom tožbi tudi prilaga, in sodbo tega sodišča III U 242/2017. 7. Toženka, ki je sodišču poslala upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da izpodbijani sklep ni nezakonit iz razloga, ker je drugostopenjski organ odločitev prenesel na organ prve stopnje. Res je, da je sodišče s sodbo III U 242/2017 zadevo vrnilo v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu, vendar je ta zadevo na podlagi 251. člena ZUP vrnil v odločanje organu prve stopnje, ker je bilo ugotovljeno, da bo prvostopenjski organ, opozorjen, kako mora dopolniti postopek, pomanjkljivosti odpravil hitreje in bolj ekonomično.

8. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnica.

9. Predmet presoje v tej zadevi je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bila na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavržena tožničina vloga z dne 13. 7. 2017. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovnem postopku po tem, ko je tukajšnje sodišče s sodbo III U 242/2017 tam obravnavani tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, torej drugostopenjskemu organu, da v zadevi v tem delu ponovno odloči ter odločitev, ki jo bo sprejel (procesno ali vsebinsko) ustrezno obrazloži. 10. Po prvem odstavku 66. člena ZUP mora biti vsaka vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora obsegati: navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog, navedbo o tem, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, osebno ime, firmo oziroma osebno ime vlagatelja, prebivališče (naslov) oziroma sedež vložnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca. Organ lahko na obrazcu vloge, ob sprejemu vloge ali z dopisom za dopolnitev vloge zahteva od stranke, da navede svojo uradno dodeljeno identifikacijsko številko, če je to potrebno zaradi identifikacije stranke ali zaradi pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc. Po drugem odstavku 66. člena ZUP mora vloga vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis. Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, ampak mora organ zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti, in sicer se zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu (prvi odstavek 67. člena ZUP). Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP vlogo zavrže. Po za obravnavano zadevo relevantnem drugem odstavku 67. člena ZUP organ torej vlogo zavrže, če stranka kljub pozivu iz prvega odstavka tega člena v danem roku ne odpravi pomanjkljivosti vloge ter zato vloga ostane nepopolna ali nerazumljiva in kot taka nesposobna za vsebinsko obravnavanje.

11. Med strankama ni sporno in iz upravnega spisa zadeve izhaja: da je tožnica na prvostopenjski organ podala dve vlogi, ki ju je naslovila kot prošnjo za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco, in sicer je s prvo vlogo zaprosila za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco na zemljišču s parc. št. 14/1 k.o. ..., z drugo vlogo pa na zemljišču s parc. št. 366/393 k.o. ...; da je prvostopenjski organ z odločbo, št. 3407-42/2017-6 z dne 2. 8. 2017, v prvem odstavku izreka zavrnil zahtevo za izdajo strokovnega mnenja o primernosti začasne deponije gozdno lesnih sortimentov (v nadaljevanju: GLS) na parceli 14/1 k.o. ..., v drugem odstavku izreka podaljšal rok za izdajo mnenja oziroma dopolnitev vloge, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 366/393 k.o. ..., in v tretjem odstavku izreka ugotovil, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani; da je po tem, ko je tožnica vložila pritožbo zoper odločbo z dne 2. 8. 2017 v delu, ki se nanaša na parcelo 14/1 k.o. ..., drugostopenjski organ z odločbo, št. 3406-26/2017/4 z dne 17. 10. 2017, odločil, da se prvostopenjska odločba z dne 2. 8. 2017 v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 14/1 k.o. ..., odpravi (1. točka izreka) in da se zahteva za izdajo strokovnega mnenja o primernosti začasne deponije GLS, ki jo je 13. 7. 2017 vložila tožnica, v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 14/1 k.o. ..., zavrže (2. točka izreka), v delu, ki se nanaša na zemljišče s parc. št. 366/393 k.o. ..., pa ostaja prvostopenjska odločba z dne 2. 8. 2017 nespremenjena (3. točka izreka), v postopku pa tudi niso nastali stroški (4. točka izreka); da je tožnica zoper 2. točko izreka drugostopenjske odločbe z dne 17. 10. 2017, s katero je bila njena zahteva za izdajo strokovnega mnenja o primernosti začasne deponije GSL, vezana na parcelo 14/1 k.o. ..., zavržena, vložila tožbo, ki ji je to sodišče s sodbo III U 242/2017 ugodilo, izpodbijano drugostopenjsko odločbo v 2. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo istemu organu v ponovni postopek; da je drugostopenjski organ z odločbo, št. 3406-26/2017/10 z dne 10. 4. 2019, zadevo "Prošnja za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco" v delu, v katerem se ta nanaša na zemljišče s parc. št. 14/1 k.o. ..., vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek; da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku tožnico z dopisom z dne 9. 5. 2019 pozval, da se v roku 8 dni izjasni, ali se njena vloga z dne 13. 7. 2017 dejansko nanaša na izdajo strokovnega mnenja o primernosti prostora za začasno skladiščenje z vidika varstva pred podlubniki po 29.a členu Pravilnika o varstvu gozdov; da se je tožnica odzvala z dopisom z dne 17. 5. 2019, v katerem je poziv organa prve stopnje zavrnila kot neutemeljen; da je prvostopenjski organ nato vlogo z izpodbijanim sklepom z dne 29. 5. 2019 na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgel; da je prvostopenjsko odločitev po tožničini pritožbi potrdil drugostopenjski organ. Med strankama pa je sporno, ali je drugostopenjski organ ravnal pravilno, ko o zadevi ni odločil sam, temveč jo je odstopil v reševanje organu prve stopnje, in ali je organ prve stopnje tožnico v ponovnem postopku pravilno pozival k izjasnitvi, kaj je namen vloge, ki jo je tožnica sicer naslovila kot prošnjo za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco, upravna organa pa sta jo, kot je razvidno iz predhodnih navedb, sprva obravnavala kot zahtevo za izdajo strokovnega mnenja o primernosti prostora za začasno skladiščenje GLS.

12. Pooblastila pritožbenega organa so urejena v 251. členu ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo (drugi odstavek 251. člena ZUP). Če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo. Zoper novo odločbo ima stranka pravico pritožbe (tretji odstavek 251. člena ZUP). Če organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne sledi opozorilom o potrebni dopolnitvi postopka in ne ravna v skladu z odločbo organa druge stopnje, ta ob ponovni obravnavi pritožbe sam reši zadevo. Organ druge stopnje lahko zaradi ekonomičnosti in hitrosti postopka naloži organu prve stopnje, da v določenem roku opravi posamezna procesna dejanja in mu pošlje zbrane podatke (četrti odstavek). Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da so pooblastila organa druge stopnje v zvezi s pritožbo usmerjena v to, da organ sam odloči o (sporni) upravni zadevi ter tako dokončno konča upravni postopek. S tem namenom ima organ druge stopnje splošno pooblastilo, da stori vse, kar je potrebno, da se odpravijo ugotovljene pomanjkljivosti v prvostopenjskem postopku in da sam dokončno vsebinsko odloči o pritožbi. Vendar ZUP v tretjem odstavku 251. člena organu druge stopnje podeljuje tudi pooblastilo, da prvostopenjsko odločbo zgolj odpravi, ne da bi tudi hkrati sam odločil o upravni zadevi. Ker to samo po sebi pomeni podaljšanje upravnega postopka, saj predvideva izdajo nove odločbe prve stopnje, zoper katero bo imela stranka vnovično pravico do pritožbe, je uporaba tega pooblastila dopustna le izjemoma, kadar organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje.1 Če organ druge stopnje ravna na ta način, torej odpravi odločbo prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje pri odločanju o zadevi. V svoji odločbi je namreč organ druge stopnje dolžan opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa je na to stališče vezan. Ponovni postopek torej ne pomeni, da se postopek začne znova, kot da bi prej izvedenega postopka ne bi bilo, pač pa je ponovni postopek namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu z opozorili drugostopenjskega organa v pritožbenem postopku (251. člen ZUP) oziroma v skladu s pravnim mnenjem sodišča glede materialnega prava ter v skladu s stališči sodišča glede postopka, če je bila odločba odpravljena v upravnem sporu (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1).

13. V obravnavanem primeru je bila v postopku izdaje (odpravljene) drugostopenjske odločbe z dne 17. 10. 2017, kot izhaja iz sodbe III U 242/2017, bistvena kršitev pravil postopka zagrešena s pomanjkljivo obrazložitvijo, zaradi katere tam izpodbijane odločbe ni bilo mogoče preizkusiti. Kot je pojasnilo sodišče (14. točka obrazložitve sodbe III U 242/2017), mora biti tudi odločitev (sklep) o zavrženju vloge utemeljena tako, da so razvidni vsi za takšno odločitev relevantni dejanski in pravni razlogi, ker sicer ne le da odločitve ni mogoče preizkusiti, ampak je stranka tudi ne more v sodnem postopku učinkovito izpodbijati. Glede na navedeno je sodišče tam izpodbijano 2. točko izreka odločbe z dne 17. 10. 2017, s katero je bila zavržena tožničina zahteva za izdajo strokovnega mnenja o primernosti začasne deponije za GLS za parcelo 14/1 k.o. ..., odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo istemu (to je drugostopenjskemu) organu v ponovni postopek. Ker je bila s sodbo III U 242/2017 torej 2. točka izreka drugostopenjske odločbe z dne 17. 10. 2017 odpravljena, je nastala situacija, ko o tožničini vlogi v zvezi s parcelo 14/1 k.o. ... ni bilo odločeno. Drugostopenjski organ je tako, ob ugotovitvi sodišča, da je v postopku izdaje drugostopenjske odločbe z dne 17. 10. 2017 prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih je v ponovnem postopku treba odpraviti, imel možnost, da ravna po prvem odstavku 251. člena ZUP, torej bodisi sam bodisi po organu prve stopnje dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti ali pa ravna po tretjem odstavku 251. člena ZUP in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Z vrnitvijo zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek z utemeljitvijo, da bo pomanjkljivosti hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, je tako organ druge stopnje uporabil pooblastilo iz tretjega odstavka 251. člena ZUP, s čimer po presoji sodišča ni kršil pravil postopka, v presojo vprašanja, ali je bila takšna rešitev v dani zadevi najbolj primerna, pa se sodišče, glede na to, da je drugostopenjski organ kot že predhodno pojasnjeno imel zakonsko pooblastilo za takšno ravnanje, ni spuščalo.

14. Po povedanem je, glede na tožbene ugovore, v zadevi sporno še, ali je prvostopenjski organ ravnal zakonito, ko je tožnico v ponovnem postopku na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP pozival, naj se izjasni o namenu vloge, ki jo je tožnica opredelila kot prošnjo za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco, v postopku izdaje odločbe organa prve stopnje z dne 2. 8. 2017 in (s sodbo III U 242/2017 odpravljene) drugostopenjske odločbe z dne 17. 10. 2017 pa se je vloga obravnavala kot zahteva za izdajo strokovnega mnenja o primernosti začasne deponije za GLS.

15. Pravilnik o varstvu gozdov, kot je relevanten za obravnavano zadevo, začasna skladišča gozdnih lesnih sortimentov opredeljuje v 18. točki 2. člena kot skladišča, ki se vzpostavijo v obdobjih prenamnožitve škodljivih organizmov, ki ogrožajo gozdove, oziroma po obsežnih naravnih ujmah in so namenjena začasnemu skladiščenju gozdnih lesnih sortimentov, ki so jih napadli škodljivi organizmi in jih je treba v najkrajšem možnem času odpeljati iz gozda. Med ta skladišča ne spadajo skladišča gozdnih lesnih sortimentov ob cestah, ki so namenjena začasnemu skladiščenju neposredno po spravilu gozdnih lesnih sortimentov iz gozda. Po določbi (takrat veljavnega) 29.a člena Pravilnika o varstvu gozdov morajo biti začasna skladišča gozdnih lesnih sortimentov svežih neolupljenih iglavcev od sestojev z iglavci oddaljena vsaj 100 m. Upravljavec skladišča mora pri Zavodu pridobiti strokovno mnenje o primernosti prostora za začasno skladiščenje z vidika varstva gozdov pred podlubniki ter omogočiti Zavodu postavitev in vzdrževanje pasti in feromonskih vab. Zavod na začasnih skladiščih postavi kontrolne pasti iz drugega odstavka 24. člena. Zavod vodi evidenco ulova v pasti in vzdržuje evidenco skladišč opremljenih s kontrolnimi pastmi za podlubnike. Za začasna skladišča GSL mora torej upravljavec - v zvezi s primernostjo prostora - pri Zavodu pridobiti strokovno mnenje, od teh skladišč pa je treba ločevati skladišča GLS ob cestah, ki so namenjena začasnemu skladiščenju neposredno po spravilu GLS iz gozda.

16. To sodišče je s sodbo III U 242/2017 presodilo, da drugostopenjski organ svoje (tam obravnavane) odločitve o zavrženju z dne 17. 10. 2017 ni utemeljil tako, da bi jo bilo na podlagi razlogov, ki jih je navedel, mogoče preizkusiti ter potrditi kot pravilno in zakonito. Drugostopenjski organ je namreč kot ključno za to svojo odločitev navedel, da tožnica ni predložila zahtevanega soglasja lastnika zadevnega zemljišča, pri čemer pa ni utemeljil stališča, da je takšno soglasje obvezna formalna sestavina vloge, kot jo je podala tožnica. Kot je v sodbi III U 242/2017 še presodilo sodišče, drugostopenjski organ v svoji odločbi ni obrazložil, zakaj naj bi bila tožničina vloga nerazumljiva, in tudi ni ugotovil, da bi v njej manjkala katera od sestavin iz prvega odstavka 66. člena ZUP, prav tako pa ni pojasnil, kateri drug zakon oziroma predpis določa, da so v pozivu prvostopenjskega organa zahtevani elementi (soglasje) obvezna formalna sestavina vloge, kot je tožničina. Sodišče je zavzelo še stališče, da iz nobene od obeh tam presojanih odločb ni razvidno, kateri materialnopravni predpis je sploh podlaga za upravno odločanje o zadevni vlogi, ki jo je tožnica, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, sicer podala kot prošnjo za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco.

17. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča prvostopenjski organ, ki je v primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ravnal pravilno, ko je v ponovnem postopku tožnico pozval k dopolnitvi oziroma razjasnitvi njene vloge, da bo jasno, kaj pravzaprav tožnica zahteva in bo v nadaljevanju odločeno v okviru njenega zahtevka. Sodišče tako ne soglaša s stališčem tožnice, da je prvostopenjski organ, zaradi pojmovne zmešnjave, s pozivanjem tožnice k izjasnitvi glede namena njene vloge ravnal nezakonito, saj v konkretnem primeru ni bilo razjasnjeno, kakšno vlogo je tožnica sploh podala, kot to izhaja tudi iz razlogov sodbe III U 242/2017. Ta razjasnitev pa je bistvena, saj upravni organ odloča o vlogi stranke na podlagi materialnopravnega predpisa, ki je podlaga za upravno odločanje. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUP je namreč upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, pri čemer se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). Zato je prva procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za upravno odločanje in s tem za uporabo upravnega postopka, prav vprašanje, ali je zadeva (stvar), o kateri naj bi upravni organ odločal, sploh upravna zadeva; če bi organ odločal o stvari, ki ni upravna zadeva, ali o stvari, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku, je to namreč razlog, zaradi katerega se odločba izreče za nično (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Za konkretno zadevo to pomeni, da je od razjasnitve, kakšen je namen tožničine vloge z dne 13. 7. 2017, odvisno nadaljnje postopanje s to vlogo - če je ta bila vložena kot zahteva za pridobitev strokovnega mnenja o primernosti prostora za začasno skladiščenje, materialnopravno podlago za njeno obravnavo predstavljajo določbe Pravilnika o varstvu gozdov, ki se nanašajo na začasna skladišča GLS z vidika varstva gozdov pred podlubniki, če pa gre za vlogo za umestitev začasnega skladišča lesa v evidenco, pa materialnopravno podlago predstavljajo predpisi, ki takšna začasna skladišča lesa in obveznost vodenja njihovih evidenc ter način vpisa vanje urejajo, če ti oziroma takšni predpisi sploh obstajajo.

18. Pri tem sodišče pojasnjuje, da je ravnanje organa, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, urejeno v 67. členu ZUP, po katerem se vložnika pozove k dopolnitvi z zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti, v dopisu pa je vložniku treba pojasniti, kaj se od njega zahteva, bodisi da dopolni manjkajoče (če je vloga nepopolna) ali da pojasni, kaj želi z vlogo (če je vloga nerazumljiva), določi se mu tudi rok za odpravo pomanjkljivosti. V skladu z načelom varstva pravic strank pa se vložnika tudi nujno opozori na posledice, če vloge ne bo dopolnil z vsem zahtevanim v postavljenem roku. V tem primeru bo namreč njegova vloga s sklepom zavržena (drugi odstavek 67. člena ZUP), zato mora biti opozorilo jasno.2 Stališče, da mora biti vložnik jasno opozorjen na posledice, ki ga bodo doletele v primeru, če ne bo ravnal skladno s pozivom k dopolnitvi, je ustaljeno tudi v upravno sodni praksi.3 S pozivom, št. 3407-42/2017-14 z dne 9. 5. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu, je prvostopenjski organ tožnico, glede na zgoraj navedene okoliščine zadeve, pravilno in z ustrezno vsebino dopisa pozval k izjasnitvi o namenu vloge. Iz poziva pa izhaja tudi, da tožnica z njim ni bila opozorjena na posledico, ki bo sledila, če ne bo ravnala skladno s pozivom, to je, da bo njena vloga sicer zavržena. Zato je bilo v obravnavanem primeru po presoji sodišča kršeno načelo varstva pravic stranke iz 7. člena ZUP. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so bila v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka, ki so vplivala na odločitev, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zato je sodišče brez presoje ostalih tožbenih navedb tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Pri tem sodišče, čeprav se v presojo drugih tožbenih navedb ni spuščalo, zaradi ponovnega postopka pripominja, da sodišče v upravnem sporu presoja izključno pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega akta, ne presoja oziroma ugotavlja pa veljavnosti drugih odločb in tudi ne odloča o sporih iz lastninskih oziroma premoženjskih razmerij, za katere je predvideno drugo sodno varstvo v civilnopravnih postopkih. Presoja listin, s katerimi je tožnica v upravnem postopku dokazovala svoja upravičenja na nepremičnini s parc. št. 14/1 k.o. ..., bi tako lahko bila relevantna le, če bi bila oziroma bo v upravnem postopku sprejeta vsebinska odločitev, za katero so te listine (glede na za zadevo relevantne materialnopravne predpise) pomembne.

19. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnega spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, 2022, 2. knjiga, str. 609. 2 Primerjaj Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, 2022, 2. knjiga, str. 455. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 103/2002 in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 191/2023 ter sodbo tega sodišča v zadevi I U 852/2021.