Jedro

Tožena stranka izdajo dovoljenja za prenos delnic ni zavrnila, pač pa o dovoljenju ni odločila v treh mesecih, zato je nastala neizpodbojna zakonska domneva iz tretjega odstavka 238. člena ZGD-1, da je bilo dovoljenje za prenos delnic dano. To (isto) ugotovitev (torej ugotovitev dejstva, da je bilo dovoljenje za prenos delnic dano) je v tej zadevi tožeča stranka zahtevala s primarnim tožbenim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) zavrglo tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da ji je tožena stranka izdala dovoljenje za prenos v izreku sklepa navedenih delnic, (II.) zavrnilo (podrejeni) tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izdati dovoljenje za prenos imenskih delnic z v izreku sodbe navedeno vsebino ter (III.) sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeno sodno odločbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev sodne odločbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodne odločbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo s primarnim tožbenim zahtevkom zavrglo z nosilnim razlogom, da tožeča stranka zahteva ugotovitev dejstva (da ji je tožena stranka izdala dovoljenje za prenos delnic), takšna ugotovitvena tožba pa ni dopustna. Podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izdajo dovoljenja za prenos delnic, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je s tem zahtevkom tožeča stranka zahtevala tisto, kar že ima: na podlagi neizpodbojne domneve iz tretjega odstavka 238. člena ZGD-1 je namreč mogoče šteti, da je tožena stranka dovoljenje za prenos spornih delnic že izdala. Na naroku 5. 9. 2023 je sodišče prve stopnje tožečo stranko opozorilo, da s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev dejstva, s podrejenim pa nekaj, kar že ima.

6. Tožeča stranka zavrženje tožbe s primarnim tožbenim zahtevkom izpodbija z navedbami, da je zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka izdala dovoljenje za prenos 2.336 delnic tožene stranke v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZGD-1, da je torej uveljavljala nastanek zakonske posledice iz navedenega zakonskega člena. Sporno vprašanje, ali se glede na ugotovljeno dejansko stanje v razmerju med pravdnima strankama šteje, da je bilo dovoljenje za prenos delnic dano in ga je tožeča stranka po samem zakonu pridobila, po stališču pritožbe prerašča ugotovitev dejstva in gre za ugotovitev nastanka zakonske pravne posledice, upravičenja tožeče stranke in nastalega pravnega razmerja med strankama.

7. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Z ugotovitveno tožbo (181. člen ZPP) je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja (izjema je tožba za ugotovitev pristnosti listine). Gre za procesno predpostavko za dopustnost ugotovitvene tožbe, hkrati pa je s tem določena vsebina tožbenega predloga v taki tožbi. Z ugotovitveno tožbo zato ni možno zahtevati ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev. Na dejstva mora tožeča stranka opreti tožbeni zahtevek, ne morejo pa dejstva biti predmet ugotovitvenega tožbenega zahtevka.

8. Tožeča stranka je zatrjevala, da tožena stranka o njeni zahtevi za izdajo dovoljenja za prenos delnic ni odločila v zakonskem roku, tožbo pa je oprla na določbo tretjega odstavka 238. člena ZGD-1. V takem primeru velja neizpodbojna domneva, da je dovoljenje dano, pridobitelj pa v razmerju do družbe pridobi pravice iz delnic s potekom tega roka. Kadar pa pristojni organ družbe zavrne izdajo dovoljenja za prenos, čeprav za to niso podani utemeljeni razlogi, lahko pridobitelj z dajatveno tožbo zahteva, da sodišče družbi (katere organ je neutemeljeno zavrnil zahtevo za izdajo dovoljenja) naloži, da izda dovoljenje za prenos.1 To je tožeča stranka uveljavljala s podrejenim tožbenim zahtevkom. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka izdajo dovoljenja za prenos delnic ni zavrnila, pač pa o dovoljenju ni odločila v treh mesecih, je nastala neizpodbojna zakonska domneva iz tretjega odstavka 238. člena ZGD-1, da je bilo dovoljenje za prenos delnic dano. To (isto) ugotovitev (torej ugotovitev dejstva, da je bilo dovoljenje za prenos delnic dano) je v tej zadevi tožeča stranka zahtevala s primarnim tožbenim zahtevkom.

9. Tretji odstavek 238. člena ZGD-1 vsebuje zakonsko domnevo in ne pravne posledice, kot to zmotno meni pritožba, saj pravna posledica šele izhaja iz dejstva (zakonske domneve), da je bilo dovoljenje dano (in se kaže v posledici pridobitve pravic iz delnic nasproti družbi, prvi odstavek 238. člena ZGD-1). Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev dejstva, da je bila zakonska predpostavka v zvezi s podajo dovoljenja izpolnjena, ker je nastopila zakonska domneva, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da taka tožba ni dopustna (181. člen ZPP), posledično pa tudi ni dopustno meritorno odločanje o takšnem tožbenem zahtevku. Iz tega razloga je tožbo pravilno zavrglo.

10. Glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka tožeča stranka kot pravilen potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da se na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZGD-1 šteje, da je bilo dovoljenje za prenos delnic dano in ga tožeča stranka ima, vendar pri tem zmotno meni, da bi tak zaključek terjal ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku. Drugih pritožbenih razlogov, s katerimi bi izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede podrejenega tožbenega zahtevka, tožeča stranka ni podala.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodno odločbo potrdilo (2. točka 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

1 N. Plavšak, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, str. 239, 240.