Jedro

Bistvena kršitev določbe 5. točke 1. odstavka 70. člena ZPP iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če je v isti zadevi pri izdaji sodbe sodeloval isti sodnik kot pred nižjim sodiščem. V primeru, da gre za drugo zadevo (kazensko) pred istim pristojnim sodiščem (ne nižjim sodiščem) bistvena kršitev ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v 1. točki izreka ugotovilo, da nimajo pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke naslednja pravdna dejanja: a) sklenitev kupne pogodbe z dne 17.2.1998, s katero je tožeča stranka kot prodajalec prodala toženi stranki A. B. kot kupcu del parcele št. 1009/3 gospodarsko poslopje, dvorišče, vpisano pri vl.št. ... k.o. Leskovec, do 7182/8628 in sicer v izmeri 7122 m2; b) vpis lastninske pravice na ime tožene stranke na parc.št. 1009/3 pripisane pri vl.št. ... k.o. Leskovec do 7182/8628 zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Krškem; v 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da v roku 8 dni izstavi tožeči stranki zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč na parc.št. 1009/3 pripisane pri vl.št. ... k.o. Leskovec, vpis lastninske pravice na ime tožeče stranke do 7182/8628 vse pod izvršbo, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba in v 3. točki izreka naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 893.102,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7.3.2000 dalje do plačila. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je navedeno zadevo obravnaval isti sodnik kot je obravnaval kazensko preiskovalno zadevo pri Okrožnem sodišču v Krškem pod opr.št. .... Ocenjuje, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju zaradi česar je podana 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se tudi na kršitev 7. člena ZPP. Poleg tega je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. Prvostopna sodba ne vsebuje dokazne ocene. Ocena kreditne pogodbe in pobotnice je napačna. Kupnina po pogodbi je v celoti poravnana. S plačilom varščine pa se prvostopno sodišče ni ukvarjalo. Pritožba ni utemeljena. Zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, v sodbi podrobno obrazložilo katera dejstva šteje za dokazana in iz kakšnih razlogov, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, niso pa podane tudi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka predvsem ne iz 2. in iz 14. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kateri izrecno uveljavlja v pritožbi tožena stranka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu na podlagi 1. do 5. točke 1. odstavka 70. člena ZPP izločen. Glede na navedbe tožene stranke ta očitno uveljavlja kršitev 5. točke 1. odstavka 70. člena ZPP, saj očita sodniku, da je v isti zadevi sodeloval pred nižjim sodiščem. Vendar že iz njenih navedb izhaja, da ne gre za tak primer. Dejstvo, da je v navedeni zadevi sodeloval sodnik, ki je opravljal tudi kazensko preiskovalna zadeva v zadevi ... zoper osumljenega B. A., ki je v navedeni zadevi toženec namreč ne pomeni, da je v isti zadevi sodeloval sodnik pred nižjim sodiščem. Iz navedenih navedb je razvidno le to, da je isti sodnik sodeloval v povsem drugi zadevi (kazenski) pred istim sodiščem (Okrožnim sodiščem v Krškem), torej ne pred nižjim sodiščem. Zato zatrjevana bistvena kršitev 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sicer pa je imela tožena stranka tekom postopka do konca obravnave možnost zahtevati izločitev prvostopnega sodnika v primeru, da je menila, da so podani razlogi zanjo (na primer iz 6. točke 1. odstavka 70. člena ZPP) v skladu z 2. odstavkom 72. člena ZPP, česar pa ni storila. Pritožba tudi neutemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Povzetki izpovedbe toženca A. B., ki je bil zaslišan kot priča so v izpodbijani sodbi v skladu z njegovo izpovedbo, sicer pa v delu, v katerem mu pritožba očita protispisnost za odločitev niti niso odločilni. Ne drži tudi trditev v pritožbi, da je podana kršitev iz 2. odstavka 7. člena ZPP in da toženi stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih na katere je oprta prvostopna odločba. Sporno kupoprodajno pogodbo je tožeča stranka prvenstveno izpodbijala zato, ker ni bilo izkazano, da je tožena stranka nakazala kupnino. To dejstvo je imelo za posledico zmanjšanje poplačila upnikov po 1. odstavku 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Ker je po navedenem določilu poleg objektivnega elementa izpodbojnosti potreben tudi subjektivni, je prvostopno sodišče pravilno oba pogoja ocenilo na podlagi vseh izvedenih dokazov. Toženi stranki je bilo vsekakor znano, da je vložena tožba na izpodbijanje kupoprodajne pogodbe po 1. odstavku 125. člena ZPPSL. Zato je imela možnost, da se o obeh pogojih, ki sta predvidena v tem določilu tudi izjavi. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil toženec zaposlen kot pomočnik direktorja za komercialo pri tožeči stranki pred stečajem kot tudi da je bil večinski lastnik tožeče stranke pred stečajem, vodi v zaključek, da je za njeno slabo ekonomsko finančno stanje vsekakor vedel, oziroma moral vedeti. Takšna ocena sodišča je logična in prepričljiva, temelji pa tudi na vseh izvedenih dokazih. V kolikor je tožena stranka menila, da to ne drži, čeprav vsi dokazi takšno oceno potrjujejo, pa bi morala dokazovati nasprotno. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z oceno izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ugotovitev dejanskega stanja. Dokazni oceni prvostopne sodbe ni kaj dodati. Zato tudi ne drži trditev v pritožbi, da jo izpodbijana sodba sploh ne vsebuje. Prvostopno sodišče je upoštevalo prav vse dokaze, ki jih je tožena stranka predložila v skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP ter jih vse tudi pravilno ocenilo. Sicer pa je bistveno v navedeni zadevi ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka ni dokazala na kakšen način naj bi bila poravnana kupnina po sklenjeni kupnoprodajni pogodbi pravdnih strank z dne 17.2.1998, ki je v pogodbi zapisana, kot da je prejeta. Prvostopno sodišče je povsem pravilno ocenilo, da navedbe tožene stranke, da je bila poravnana omenjena kupnina s tem, ko je tožena stranka poravnala obveznosti tožeče stranke do XX iz naslova kreditne pogodbe z dne 22.12.1997, s čemer naj bi pridobila terjatev do tožeče stranke, s katero naj bi se ta kupnina poravnala, niso točne. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala, da je na dan 17.2.1998, ko je bila sklenjena kupna pogodba dejansko poravnala vse poroštvene obveznosti, ki izhajajo iz sklenjene kreditne pogodbe med tožečo stranko in XX. Tožena stranka ni predložila prav nobenega dokaza, da je ta kredit z njene strani na ta dan v celoti poravnan. Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pobotnica, ki jo je izdala XX z dne 9.2.1998 na drugačno odločitev ne more vplivati. Kot priča zaslišan A.B. je le povedal, da posamezne kreditne obroke plačuje, čeprav dokaza za to ni predložil, ni pa izpovedal, da je bil celoten kredit plačan že na dan podpisa sklenjene kupoprodajne pogodbe dne 17.2.1998. Vse to pa vodi v pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala, da je bila kupnina po sklenjeni kupni pogodbi dne 17.2.1998 z njene strani res poravnana. Tožena stranka, kot pravilno navaja izpodbijana sodba, ni predložila nobene pogodbe o prevzemu dolga, ki naj bi ga prevzela od tožeče stranke, niti ni dokazala, da je bil sklenjen pobot za kakršnokoli terjatev tožene stranke do tožeče stranke, s katero bi se lahko kupnina za sporno zemljišče, ki je predmet kupoprodajna pogodbe pobotala. Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala, da je kupnino po kupni pogodbi, ki se izpodbija na kakršnikoli način plačala. Plačilo varščine na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi pa se nanaša na povsem drug posel (na nakup solastninskega deleža YY - v stečaju), ne pa na kupno pogodbo, ki se izpodbija. Zato se pravilno prvostopno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne razloge, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 353. členom ZPP.