Jedro

Iz dopisa izhaja (le) dokazno pomembno dejstvo (indic), ki bi lahko omogočilo sklepanje o obstoju pravno pomembnega dejstva ‒ da je nasprotna udeleženka plačala odškodnino tudi predlagateljici, opisani rezultat sklepanja brez drugih dokazov, ki bi ga podpirali, nedvomno ne more imeti dokazne moči. V preteklosti je na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma prišlo do prehoda kakršnegakoli upravičenja, ki se je nanašalo na nepremičnino v družbeni lastnini. Z njimi so se urejala medsebojna razmerja med pravnimi subjekti, ki so jih v imenu udeležencev sklenili njihovi pooblaščeni organi oziroma je šlo za dvo- ali večstransko izjavno ravnanje, s katerim so pravni subjekti uskladili svojo pravnoposlovno voljo z namenom, da je nastalo, se spremenilo ali prenehalo določeno pravno razmerje, katerega udeleženci so bili ti subjekti (povedano v današnjem jeziku: pogodba).

Prednost je treba dati vsebini Samoupravnega sporazuma pred njegovim poimenovanjem.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 3. 2015 in z dopolnilnim sklepom z dne 21. 4. 2015 odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagateljici v roku trideset dni po pravnomočnosti sklepa za idealni delež do 1/3 nepremičnine parc. št. 123 k. o. X, odškodnino v višini 61.760,00 EUR ter stroške postopka v višini 14.236,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tridesetdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo z dne 21. 4. 2015 zoper sklep z dne 5. 3. 2015 iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za določitev odškodnine zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo, da predlagateljici še ni bila plačana odškodnina za razlaščeno nepremičnino. Nasprotna udeleženka je priložila izvirnik virmana, iz katerega je jasno razvidna zaznamba o realizaciji plačila z dne 27. 3. 1987, razviden je podpis nalogodajalca, sporočilo o obremenitvi je šifrirano. Prav tako je nasprotna udeleženka predložila več svojih dopisov, s katerimi je predlagateljici vsakokrat sporočila, da je bila odškodnina že plačana, sodišče se do teh dokazov ni v celoti opredelilo, zato je sklep ostal pomanjkljiv in se ne more preizkusiti. Predlagateljica je prejela dopise in ni nikoli ugovarjala, da odškodnine ni prejela. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da postopek z ustno obravnavo zaradi sporazumne določitve odškodnine ni bil izveden, ni podprta z listinskim gradivom, odločitve pa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ali je bil drugi del postopka razlastitve pravilno izveden, za odločitev ni pomembno, temveč je pomembno le, ali je bila razlastitev izvedena. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je kot datum plačila naveden 18. 3. 1987, kar ne drži in je v nasprotju z listinami, saj se zaznamba o realizaciji plačila na virmanu nanaša na datum 27. 3. 1987. Od izdaje odločbe o razlastitvi do plačila odškodnine je poteklo deset dni in ne le en dan. Z ugotovitvijo te napake je bila izpodbita celotna dokazna pot sodišča, ki izhaja iz 12., 21., 22. in 26. točke sklepa, predvsem v delu glede postopka za določitev odškodnine. Sodišče je namreč napačno štelo, da kopija virmana (B4) ni mogla biti izdana v postopku za določitev odškodnine. Sodišče ne obrazloži, zakaj datum 27. 3. 1987, ki je datum odredbodajalca na transakciji po virmanu (B12), za transakcijo ni možen. Kako je sodišče prišlo do sklepa, da je bil ta virman vnaprej sestavljena listina za primer, da bi bil sklenjen sporazum o odškodnini, ni mogoče preizkusiti niti tega ni mogoče izpeljati iz izvedenega dokaznega postopka. Nasprotna udeleženka je predložila listinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je bilo nakazilo opravljeno, kar dokazuje originalni zapis 27. 3. 1987, četrti list, in s tem zadostila svojemu dokaznemu bremenu. Če predlagateljica kljub temu trdi, da nakazila ni prejela, dokaznega bremena ni mogoče prevaliti na nasprotno udeleženko. Sodišče se ni opredelilo do dopisov nasprotne udeleženke predlagateljici, s katerimi ji je sporočila, da je bila odškodnina že plačana. Prav tako ne vzdržijo presoje navedbe sodišča glede dopisa z izjavo A., da leta 2001 še ni bila vknjižena lastninska pravica v korist razlastitvenega upravičenca-takratne skupščine občine. Graja tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na višino odmerjene odškodnine, saj je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je predlagateljica upravičena do izplačila odškodnine po vrednosti nezazidanega stavbnega zemljišča, moralo pa bi ga oceniti kot kmetijsko zemljišče. Odločilno je, kakšen je bil namen, za katerega se je uporabljala razlaščena nepremičnina dotlej, dokler ni bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. Glede na stališče, zavzeto v zadevah VSL I Cp 555/2014 pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče ni odločilen namen, za katerega se je zemljišče dejansko uporabljalo pred izdajo Odloka, temveč namembnost zemljišča po prostorskem planu, ki je bil sprejet pred sprejetjem odloka o zazidalnem načrtu. Le prostorski plan je odločilen za ugotovitev statusa zemljišča, kar zazidalni načrt (Odlok) ni. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ocenilo, da gre predlagateljici odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je sprejetje zazidalnega načrta vselej spremenilo rabo zemljišča v nezazidano stavbno zemljišče, kar je v nasprotju z obrazložitvijo, da je le prostorski plan odločilen za ugotovitev statusa zemljišča. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in kot posledica nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je napačno ugotovilo pravno naravo samoupravnega sporazuma kot prostorskega akta. Materialnopravno napačno je presodilo vsebino Samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za pridobivanje in urejanje stavbnih zemljišč ter za uresničevanje razvojnih nalog v krajevnih skupnostih v Občini za obdobje od leta 1986 do 1990, saj ta ni srednjeročni prostorski plan občine, njegova pravna narava pomeni dogovor o zbiranju sredstev za dogovorjene namene in ne družbeno planiranje. Gre za dogovor med podpisniki, ne pa za pogodbeno razmerje, ki bi veljavno vezalo tudi predlagateljico. Če sodišče presodi, da je samoupravni sporazum prostorski plan, pa poudarja, da se pri določitvi odškodnine ne sme upoštevati sprememba namembnosti, do katere je prišlo zaradi izpolnitve namena razlastitve, kar je bil gotovo namen samoupravnega sporazuma. Cenitveno poročilo glede na splošno znano dejstvo, da cene občutno padajo na trgu nepremičnin v Republiki Sloveniji zadnjih pet let, ni merodajno. Nasprotna udeleženka nadalje vlaga pritožbo z dne 7. 5. 2014 zoper sklep z dne 21. 4. 2015, s katerim je sodišče odločilo o zakonskih zamudnih obrestih, o katerih je odločitev izostala. V pritožbi je navedla, da se prejšnja pritožba nanaša tudi na kasnejši sklep.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vse, kar je zapisano glede prve pritožbe, velja tudi za kasnejšo, saj slednja zgolj pojasni, da se vsebina prve pritožbe nanaša tudi na naknadno izdani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

5. Pritožbeno sodišče nima pomisleka glede pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da predlagateljici še ni bila plačana odškodnina za razlaščeno nepremičnino. Sodišče prve stopnje ni spregledalo nobene pomembne okoliščine, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev. Zbrane dokaze je vestno, skrbno in razumno ocenilo in zaključek utemeljilo z izčrpnimi, jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče povzema v bistvenem, kolikor to zahtevajo pritožbeni očitki. Tem pa ne uspe vnesti dvoma o pravilnosti spornega dokaznega zaključka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravilo o porazdelitvi dokaznega bremena. To pomeni, da je na nasprotni udeleženki breme, da dokaže dejstvo, da je bila odškodnina predlagateljici že plačana. Slednja mu s predložitvijo izvirnika četrte strani virmana ni zadostila, saj glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje iz njega realizacija plačila še ne izhaja, čeprav vsebuje datum, podpis nalogodajalca (nasprotne udeleženke) in šifro.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da je iz četrte strani izvirnika virmana (priloga B12) razviden datum domnevnega plačila 27. 3. 1987 in ne 18. 3. 1987, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz nje je razbrati, da je sodišče sprejelo tak zaključek na podlagi kopije virmana (priloga B4), in sicer datuma, ki je naveden pod namenom plačila, saj datum desno spodaj ni bil viden. Zato smiselno uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V nadaljevanju obrazložitve (24. točka) pa je sodišče ob upoštevanju izvirnika virmana ugotovilo, da je iz njega razviden datum 27. 3. 1987, ki ga je v 26. točki obrazložitve vključilo v dokazno oceno in na njeni podlagi sprejelo pravilen dejanski zaključek, da postopek z ustno obravnavo zaradi sporazumne določitve odškodnine ni bil izveden. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi sklepanja iz vsebine določbe prvega odstavka 49. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/1980 s kasnejšimi spremembami; ZRPPN) in 2. točke izreka odločbe o odvzemu nepremičnine. Ta določa, da bo odškodnina določena v posebnem postopku po pravnomočnosti navedene odločbe, toda slednja glede na 15-dnevni pritožbeni rok niti prvi niti deseti dan po izdaji odločbe ni mogla postati pravnomočna. Pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj datum 27. 3. 1987 ni možen za transakcijo, se torej izkaže za neutemeljeno. Ker postopek za določitev odškodnine glede na ugotovljeno sosledje še ni bil izveden, izvirnik virmana ni mogel biti izdan v okviru njega, temveč je bil sestavljen za primer, da bi bil sklenjen sporazum o odškodnini, kot je pravilno in prepričljivo sklenilo sodišče prve stopnje.

8. Prej navedeni izvirnik virmana ne dokazuje obstoja plačila odškodnine niti v povezavi z ostalima listinama, ki ju je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zadostno dokazno ocenilo. Pritožba ima sicer prav, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do dopisov nasprotne udeleženke, s katerimi je slednja predlagateljico vsakokrat (s skoraj isto vsebino) obvestila, da ji je bila odškodnina že plačana, prvemu dopisu z dne 24. 2. 2001 pa je predložila tudi kopijo prej obravnavanega virmana. To pomeni, da se je sodišče prve stopnje s tem, ko je dokazno ocenilo kopijo oziroma izvirnik virmana oziroma jima je odvzelo dokazno moč, posredno opredelilo tudi do omenjenih dopisov. Dopis sam po sebi, torej brez priložene kopije virmana, s katerim je nasprotna udeleženka le obvestila predlagateljico o plačilu odškodnine, namreč nima posebne dokazne teže. Glede na navedeno o smiselno zatrjevani absolutni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni moč govoriti. Pritožbena navedba, da predlagateljica vsebini dopisov ni nikoli ugovarjala, da odškodnine ni prejela, prav tako ne more voditi do drugačnega zaključka, kajti predlagateljičino nenasprotovanje trditvi nasprotne udeleženke o plačilu odškodnine izven postopka nima za posledico priznanja, kot bi jo imelo v postopku. Nenazadnje sodišče utemeljeno ni pripisalo dopisu A. A. pomena za ugotovitev, da je bila tudi predlagateljici odškodnina že plačana. Glede na zavzeto stališče pritožbenega sodišča v VSL sklepu 3295/2014 z dne 7. 1. 2015, da iz dopisa izhaja (le) dokazno pomembno dejstvo (indic), ki bi lahko omogočilo sklepanje o obstoju pravno pomembnega dejstva ‒ da je nasprotna udeleženka plačala odškodnino tudi predlagateljici, opisani rezultat sklepanja brez drugih dokazov, ki bi ga podpirali, nedvomno ne more imeti dokazne moči. 9. Nasprotna udeleženka nadalje neutemeljeno izpodbija pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je že pred zazidalnim načrtom ‒ Odlokom o sprejetju zazidalnega načrta (priloga A6 priloženega spisa N 88/2006) obstajal prostorski plan glede območja, namenjenega za graditev objektov, v katerem je bila zajeta razlaščena nepremičnina. Obstoj slednjega je odločilen, saj daje podlago za sklep, da ima zemljišče status nezazidanega stavbnega zemljišča in ne status kmetijskega zemljišča, za kar se zavzema pritožnica. V tej zadevi ima vlogo prostorskega plana v konkretnem primeru Samoupravni sporazum o združevanju sredstev za pridobivanje in urejanje stavbnih zemljišč ter za uresničevanje razvojnih nalog v krajevnih skupnostih v občini v obdobju 1986 – 1990, št. 404-01/83 (v nadaljevanju Samoupravni sporazum; priloga A8 priloženega spisa N 88/2006). Na splošno je veljalo, da je v preteklosti na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma prišlo do prehoda kakršnegakoli upravičenja, ki se je nanašalo na nepremičnino v družbeni lastnini (204. člen Zakona o združenem delu; ZZD). Z njimi so se urejala medsebojna razmerja med pravnimi subjekti, ki so jih v imenu udeležencev sklenili njihovi pooblaščeni organi oziroma je šlo za dvo- ali večstransko izjavno ravnanje, s katerim so pravni subjekti uskladili svojo pravnoposlovno voljo z namenom, da je nastalo, se spremenilo ali prenehalo določeno pravno razmerje, katerega udeleženci so bili ti subjekti (povedano v današnjem jeziku: pogodba).(1) Na načelni ravni se torej nasprotna udeleženka utemeljeno sklicuje na dogovorno naravo samoupravnega sporazuma, vendar okoliščine konkretnega primera narekujejo drugačen sklep. Po presoji pritožbenega sodišča je treba dati brez dvoma prednost vsebini Samoupravnega sporazuma pred njegovim poimenovanjem, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Na podlagi dejanskih ugotovitev v zvezi z njim, ki jih pritožba ne izpodbija, in sicer da je predvidel gradnjo stanovanj v blokih in individualne ter vrstne lokacije, da je bil sprejet na podlagi 132. člena Zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu RS Slovenije, da ga je sprejel Sklad stavbnih zemljišč Občine, krajevne skupnosti v občini in ostali zainteresirani subjekti, da so v njem določeni vsi segmenti, potrebni za izdelavo prostorskih izvedbenih aktov (odlokov) in da iz 2. člena izhaja dogovor, da bodo udeleženci sporazuma pridobivali in urejali stavbna zemljišča za družbeno usmerjeno gradnjo stanovanj v blokih in individualnih stanovanjskih hišah v organiziranih soseskah, je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo stališče, da je Samoupravni sporazum srednjeročni prostorski plan občine. To pa utemeljuje zaključek izpodbijanega sklepa, da je treba odškodnino za razlaščeno nepremičnino določiti po kriteriju nezazidanega stavbnega zemljišča, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

10. Nikakor ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, navedenemu na koncu pritožbe za primer, če bo sodišče priznalo Samoupravnemu sporazumu lastnost prostorskega plana, in sicer, da je bil sprejet za namene razlastitve, s čimer si mu pritožnica zaman prizadeva odvzeti odločilen pomen pri ugotavljanju statusa zemljišča. 11. Končno je pritožbeni očitek, da cenitveno poročilo glede na splošno znano dejstvo, da cene občutno padajo na trgu nepremičnin v Republiki Sloveniji, ni merodajno, presplošen, zato pritožbenemu sodišču nanj ni treba odgovoriti.

12. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava, zato je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13. Nasprotna udeleženka je priglasila stroške le v pritožbi zoper sklep z dne 5. 3. 2015, medtem ko jih v pritožbi zoper sklep z dne 21. 4. 2015 ni priglasila. Ker s prvo pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki so ji nastali v zvezi z njeno sestavo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 457/2003 z dne 3. 2. 2005.