Jedro

Če se ukine oz. preneha le del dejavnosti samostojnega podjetnika, ki kot samostojni podjetnik še nadaljuje z opravljanjem drugih dejavnosti, lahko delavcu preneha delovno razmerje na podlagi 36.e člena ZDR in drugih določb III. poglavja istega zakona, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu, ne pa na podlagi 125. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odpravnine po 36. f členu ZDR in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji tožena stranka izplača nadomestilo plače za šestmesečni odpovedni rok in odpravnino v skladu s 36.f členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93).

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil v obravnavanem primeru podan odpovedni razlog po 125. členu ZDR, ker je tožena stranka prenehala z dejavnostjo "mehanična popravila motornih vozil", torej z eno izmed več dejavnosti, ki jih vsebuje odločba Obrtne zbornice z dne 26.6.1997, in da zato tožnik ni upravičen do nadomestila za čas šestmesečnega odpovednega roka ter odpravnine po 36.f členu ZDR. Razloga za odpoved delovnega razmerja po 125. členu ZDR ni mogoče razlagati ločeno od drugih določb zakona, zlasti 36.i in drugih določb ZDR, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja iz operativnih razlogov in veljajo tudi za zasebne delodajalce. Zato tožniku gredo vse pravice, ki jih vtožuje. V vsakem primeru bi bil tožnik upravičen do odpovednega roka po 124. členu ZDR, česar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Premalo je razjasnjeno dejansko stanje tudi glede prevzema dejavnosti s strani kupca, tj. družbe A. T., ki naj bi v imenu toženca poslovala do 20.5.1997. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena istega zakona in ugotovilo, da takšnih kršitev ni. V okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo, da je sprejeta odločitev deloma napačna, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi, kot izhaja iz podatkov v spisu, vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja (z dne 24.6.1997), vrnitev na delo ter priznanje obstoja delovnega razmerja od 30.6.1997 dalje, ter plačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da je tožeča stranka na obravnavi dne 14.1.1998 tožbeni zahtevek modificirala tako, da je zahtevala izplačilo nadomestila plače za šestmesečni odpovedni rok in odpravnino v skladu s 36.f členom Zakona o delovnih razmerjih.

Sodišče prve stopnje je tako postavljeni spremenjeni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je tožniku s sklepom tožene stranke z dne 24.6.1997 delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ker zasebni delodajalec lahko odpove delavcu delovno razmerje, če preneha obratovalnica zasebnega delodajalca, oz. če se je začel postopek za prenehanje dejavnosti. Štelo je, da je navedeni odpovedni razlog podan tudi, če preneha samo ena od dejavnosti zasebnega delodajalca, ki ima registriranih več dejavnosti, v obravnavanem primeru pa je tožena stranka prenehala z dejavnostjo "mehanična popravila motornih vozil" in poslovne prostore - avtomehanično delavnico prodala.

Tožena stranka naj bi, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, zakonito odpovedala delovno razmerje tožniku na podlagi 125. člena ZDR in ni bila dolžna tožnika opredeliti kot trajno presežnega delavca s pravicami, ki bi mu šle po ZDR.

Stališče prvostopenjskega sodišča glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku na podlagi sklepa tožene stranke z dne 24.6.1997, na podlagi katerega je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 30.6.1997, ker delo avtomehanika ni več potrebno zaradi odjave opravljanja dejavnosti "servis" na R. cesti 29, ni pravilno. V takšnem primeru, ko se ukine oz. preneha le del dejavnosti samostojnega podjetnika, ki kot samostojni podjetnik še nadaljuje z opravljanjem drugih dejavnosti, lahko delavcu preneha delovno razmerje na podlagi 36.e člena ZDR in drugih določb III. poglavja istega zakona, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu, ne pa na podlagi 125. člena ZDR. Ker je tožnik spremenil tožbeni zahtevek, oz. umaknil tožbo s tožbenim zahtevkom na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vrnitev na delo in plačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je sklep o prenehanju delovnega razmerja veljaven in ga ni več mogoče izpodbijati.

To pa tudi pomeni, da je na njegovi podlagi tožniku dne 30.6.1997 prenehalo delovno razmerje. Zaradi umika tožbe na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnik ne more več uveljavljati pravice do šestmesečnega odpovednega roka oz. podaljšanja delovnega razmerja za šestmesečni odpovedni rok po datumu 30.6.1997. Iz tega razloga tudi ni pravne podlage za priznanje nadomestila plače za čas odpovednega roka, ki na podlagi 1. odstavka 36.f člena ZDR pripada trajno presežnemu delavcu za čas odpovednega roka. Ker v obravnavanem primeru tudi ni mogoče šteti, da gre za situacijo iz 2. odstavka 36.f člena ZDR (po tej določbi je delodajalec dolžan delavcu izplačati celoten znesek nadomestila plače, če po sporazumu z delavcem preneha delovno razmerje pred iztekom šestmesečnega roka), je bil njegov denarni zahtevek za plačilo nadomestila za čas šestmesečnega odpovednega roka utemeljeno zavrnjen. V tem delu je torej odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Glede na vsebino sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 24.6.1997, ki je v bistvu sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu zaradi trajnega presežka (čeprav z napačno določenim datumom prenehanja delovnega razmerja), pa je napačna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine na podlagi 3. odstavka 36.f člena ZDR. Po tej določbi je delodajalec dolžan delavcu, ki je zaposlen v organizaciji oz. pri delodajalcu najmanj dve leti, izplačati odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oz.

pri delodajalcu. Ker je sodišče zmotno štelo, da odpravnina tožniku ne pripada, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku naj prvostopenjsko sodišče od tožnika zahteva opredelitev tožbenega zahtevka po višini, izvede ustrezne dokaze s tem v zvezi in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 370. člena ter 368. člena ZPP-77 pritožbi delno ugodilo in v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odpravnine, izpodbijano sodbo delno razveljavilo, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).