Jedro

Čim je toženec odtujil del skupnega premoženja brez soglasja tožnice, je bila slednja upravičena do plačila denarne vrednosti svojega deleža na odtujeni stvari. Morebitne obveznosti pravdnih strank iz naslova posojila, iz katerega naj bi bila plačana tudi kupnina za objekt v B., ki sta ga pravdni stranki pridobili kot skupno premoženje, bremenijo kot pasiva njunega skupnega premoženja obe pravdni stranki, kar pa ne vpliva na odločitev o vtoževani terjatvi tožnice. Ko je toženec prodal objekt v B., je postal neupravičeno obogaten, tožnica pa prikrajšana za tisti del kupnine, ki bi ob pravilnem razpolaganju s skupnim premoženjem pripadal tožnici.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - IV. točka sedaj glasi: „Toženec Š. Ž. je dolžan plačati tožnici E. B. znesek 33.383,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.000.000,00 SIT od 30.1.2006 do 31.12.2006 in od zneska 33.383,41 EUR od 1.1.2007 do plačila, v 15-ih dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“ - v VI. točki znesek 275,40 EUR nadomesti z zneskom 11.008,45 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede zavrnitve obrestnega zahtevka od zneska 8.000.000,00 SIT za čas od 26.7.2005 do 30.1.2006).

III. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 589,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom sodbe je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 33.383,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2005 do plačila (IV. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 275,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeni del sodbe prvega sodišča se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo prvega sodišča in mu vrne zadevo v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je toženec razpolagal s skupnim premoženjem pravdnih strank brez tožničinega soglasja. Ker je prodal objekt v B. je tožnica pridobila pravico uveljavljati dajatveni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Zaključek sodišča, da naj bi tožnica ne bila prikrajšana zaradi toženčevega razpolaganja z objektom v B., je materialnopravno napačen. Prvo sodišče najprej pojasni, da ni odločilno, kdo in s kako pridobljenimi sredstvi je posojilo kasneje odplačeval, nato pa obrazloži, da je toženec, ki je objekt prodal, razpolagal s skupnim premoženjem, vendar pa tožnici vseeno na ta račun ne dolguje ničesar, saj je bila kupnina za objekt v B. poravnana s pridobljenim posojilom, ki ga toženec sam odplačuje. Ti razlogi izpodbijane sodbe so si med seboj v nasprotju. Po prepričanju tožnice je za samo odločitev o denarni terjatvi v višini 33.383,41 EUR s pripadki brezpredmetno, kdo, če sploh, in kdaj odplačuje posojilo, s katerim naj bi bila kupljena navedena nepremičnina. Bistveno je le to, da je bila zaradi toženčevega ravnanja tožnica prikrajšana za znesek 33.383,41 EUR s pripradki, kar ustreza njenemu polovičnemu deležu na tem skupnem premoženju in polovici kupnine, ki jo je toženec prejel. Kadar eden od zakoncev po razpadu skupnosti brez soglasja drugega odsvoji del skupnega premoženja ali celoto, spor razvezanih zakoncev ne izgubi pravne narave spornega razmerja, ki ima materialnopravno podlago v določbah ZZZDR. Tožnica ima do toženca denarno terjatev v višini polovice kupnine, ki jo je toženec prejel na podlagi prodaje objekta. Toženec je brez podlage pridobil neupravičeno korist, tožnica pa je bila za navedeno vrednost prikrajšana. Glede na to je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Razen tega je napačno stališče sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Toženec z nasprotnimi tožbami ni uspel, tožnica pa je uspela v pretežnem delu svojih zahtevkov. Med pravdnima strankama sta bila sporna obseg in višina deležev na skupnem premoženju. Zato bi moral toženec tožnici povrniti celotne pravdne stroške.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil objekt v B. del skupnega premoženja pravdnih strank, na katerem sta njuna deleža enaka, in da je toženec prodal ta objekt brez tožničinega soglasja. Iz listin v spisu izhaja, da je toženec odsvojil ta del skupnega premoženja po razvezi zakonske zveze pravdnih strank oziroma tekom te pravde (sodba P 3123/2003-IV z dne 7.1.2004 o razvezi zakonske zveze, kupoprodajna pogodba z dne 26.7.2005). Tožnica je zato namesto stvarnopravnega zahtevka uveljavljala denarni zahtevek, in sicer za plačilo polovice kupnine 8.000.000,00 SIT oziroma 33.383,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2005 do plačila (tožbeni zahtevek je spremenila v pripravljalni vlogi z dne 30.1.2006).

6. Ker je toženec prodal objekt v B. brez tožničinega soglasja, je s tem ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena ZZZDR oziroma drugim odstavkom 72. člena SPZ. Posledica takšnega razpolaganja je toženčeva obveznost, da tožnici plača denarno vrednost njenega deleža na odtujenem delu skupnega premoženja. Materialnopravno napačno je stališče prvega sodišča, da toženec tožnici ne dolguje ničesar, ker je bila kupnina za objekt v B. poravnana s posojilom, ki ga toženec odplačuje sam. Te okoliščine so pravno nepomembne za odločitev o utemeljenosti tožničinega denarnega zahtevka. Čim je toženec odtujil del skupnega premoženja brez soglasja tožnice, je bila slednja upravičena do plačila denarne vrednosti svojega deleža na odtujeni stvari. Morebitne obveznosti pravdnih strank iz naslova posojila, iz katerega naj bi bila plačana tudi kupnina za objekt v B., ki sta ga pravdni stranki pridobili kot skupno premoženje, bremenijo kot pasiva njunega skupnega premoženja obe pravdni stranki, kar pa ne vpliva na odločitev o vtoževani terjatvi tožnice. Ko je toženec prodal objekt v B. je postal neupravičeno obogaten, tožnica pa prikrajšana za tisti del kupnine, ki bi ob pravilnem razpolaganju s skupnim premoženjem pripadal tožnici. Razen tega bi prej omenjeno stališče prvega sodišča privedlo do nevzdržne situacije, ko bi toženec z nezakonitim ravnanjem pri odsvojitvi objekta v B. dejansko samovoljno dosegel delitev dela skupnega premoženja in s tem zaobšel ustrezna določila ZNP in SPZ o delitvi skupnega premoženja oziroma skupne lastnine.

7. Tožničin denarni zahtevek je zato utemeljen. Ker tožnica ni obrazložila obrestnega zahtevka (zakonske zamudne obresti je uveljavljala od 26.7.2005 do plačila), ji gredo zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska le od 30.1.2006, ko je s pripravljalno vlogo spremenila tožbo in uveljavljala denarni zahtevek (drugi odstavek 299. člena OZ), višji obrestni zahtevek pa glede na to ni utemeljen.

8. Tožnica utemeljeno graja tudi stroškovni del odločitve prvega sodišča. Če toženec ni pripoznal dela tožbenega zahtevka, je ta še vedno ostal sporen in je bilo treba odločiti tudi o njem. Med pravdnima strankama sta bila sporna tako obseg skupnega premoženja kot njuna deleža na njem. Toženec ni uspel z zahtevki iz nasprotne tožbe. Tožnica je s svojimi zahtevki uspela v pretežnem delu, z zavrnitvijo manjšega dela njenega tožbenega zahtevka pa ni bilo posebnih stroškov. Toženec je zato dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v celoti (tretji odstavek 154. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu, kot je razvidno iz izreka, v preostalem pa je pritožbo glede dela obrestnega zahtevka zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358. in 353. člen ZPP).

10. Tožnica je s pritožbo uspela v glavni stvari, zato ji je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stroški v postopkih pred sodiščema prve in druge stopnje so odmerjeni v skladu z OT in 155. členom ZPP, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranih stroškovnikov tožnice na list. št. 178, 190, 209 in 386 ter v pritožbi. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (drugi odstavek 313. člena ZPP in prvi odstavek 299. člena OZ).