Jedro

Zavarovanec je dolžan po nezgodi po svojih najboljših močeh prispevati k izvedbi preiskave oziroma omogočitvi ugotavljanja alkoholiziranosti, ter prispevati k ustrezni obravnavi škodnega dogodka, ne pa tega onemogočati npr. z zapustitvijo kraja prometne nesreče. Ravnanja zavarovanca kot povzročitelja nezgode, ki so v nasprotju s prevzeto pogodbeno obveznostjo, so nedopustna že sama po sebi in samodejno povzročijo izgubo zavarovalnih pravic, ne glede na vprašanje, ali bi bilo mogoče stopnjo alkoholiziranosti zavarovanca v trenutku prometne nesreče in druge podatke o škodnem dogodku ter (so)zavarovancu kot udeležencu ugotoviti tudi kdaj kasneje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94807/2010 z dne 9. 7. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka, zato je tožencu naložilo obveznost plačila 9.459,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2008 dalje do prenehanja obveznosti, iz naslova izvršilnih stroškov pa še 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 502,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče arbitrarno (in protispisno) sklepalo na odsotnost takšnega toženčevega psihofizičnega stanja po prometni nesreči, ki bi opravičevalo njegov odhod iz mesta nesreče (kar bi verjetno naredila vsaka povprečno občutljiva oseba). Sodišče je tudi zavrnilo izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca ustrezne medicinske stroke, kar šteje za nedopustno. Po njegovem mnenju je za razsojo v obravnavani zadevi bistveno, da ni zapustil prizorišča nesreče z namenom izogibanja eventualnemu preizkusu alkoholiziranosti, pač pa ker je bil v velikem šoku in v stanju, ko ni mogel racionalno razmišljati oziroma dosledno slediti splošnim zavarovalnim pogojem tožeče stranke, pri čemer je v avtomobilu pustil ogromno osebnih podatkov, ki so policistom omogočali natančno dognanje toženčevega bivališča, kamor je le-ta po nesreči tudi odšel. Zaradi navedenih okoliščin v obravnavanem primeru ni podan dejanski stan, za katerega je predvidena določba splošnih pogojev zavarovanja. V nadaljevanju kot nekritično izpodbija dokazno oceno sodišča, da se naslednje jutro po nezgodi ni zglasil na policijski postaji. Zaslišanje policistov, ki na delovni dan nedvomno obravnavajo več primerov, po štirih letih od škodnega dogodka namreč šteje za nerelevanto in zelo verjetno neupoštevno, saj je očitno, da se policista konkretnega dogodka, niti zapisnika, še manj pa dneva, ko se je toženec zglasil na policijski postaji, ne spominjata. Argumentiranje sodišča, da je nekdo strog šef in natančen do nekaterih vprašanj, pa je neresno, saj takšne navedbe predstavljajo nepreverjene govorice. Sodišče se je poslužilo tudi nedopustnih osebnih mnenj in sklepanj, za katere sodišče kot takšno ni usposobljeno. Posebej izpostavlja razloge sodišča iz točke 15 obrazložitve, ki po oceni pritožnika pomenijo ugibanja sodišča, kaj povprečni subjekt naredi po nesreči, kaj je normalen in kaj neobičajen šok, ugibanje o razliki med neprištevnostjo in bistveno zmanjšano prištevnostjo, ki sta v resnici ista pravna pojma in ju tožencu tudi ni treba eksplicitno poimensko uveljavljati, saj o tem na podlagi trditev stranke o svojih občutjih in zaznavanjih, ter izvedenskega mnenja odloči sodišče. Sploh pa sodišče zmotno in protispisno sklepa, da toženec ni uveljavljal šoka, zmedenosti in bistveno zmanjšane prištevnosti, saj je to storil večkrat, izrecno tudi v prvi pripravljalni vlogi tega postopka. Poudarja, da njegovo ravnanje ne ustreza določbam nobenega od splošnih pogojev, na katerih temelji zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice). Dodaja pa, da mu tudi v primeru, če ne bi uspel dokazati, da se je naslednjega dne po nezgodi zglasil na policijski postaji, ne bi bilo mogoče očitati, da ni posredoval oziroma ni omogočil dostopa do svojih podatkov in podatkov o zavarovanju, kar jasno izhaja iz podatkov policije o delu najdenih dokumentov, listin in drugih nosilcev, na katerih so bili vsi njegovi podatki in kar je kot nesporno ugotovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. V vozilu je pustil tudi prometno dovoljenje, v njem pa zavarovalno polico, kot jo običajno hrani „večina“ voznikov. Zapis sodišča v točkah 25 in 26 obrazložitve, da toženec ni posredoval podatkov, je sprenevedanje, saj jih očitno ni „posredoval“, ker jih je v vozilu preprosto „pustil“. Enako velja za ugotovitev sodišča, da policija toženca ni mogla poklicati po telefonu, ker je tega pustil v vozilu. Takšno neupoštevanje vseh okoliščin primera je po oceni toženca nedopustno. Stroškov s pritožbo ni priglasil. 3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in glede na ugotovljen dejstveni substrat zadeve tudi pravilno zaključilo o izgubi zavarovalnih pravic toženca kot zavarovanca tožnice, četudi po presoji sodišča druge stopnje iz nekoliko drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje in kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je o izgubi toženčevih zavarovalnih pravic pravilno sklepalo na podlagi domneve alkoholiziranosti iz 6. alineje 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: Splošni pogoji AO-06)(2), kakor tudi na podlagi 7. točke tretjega odstavka Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP)(3) ter 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-06(4). Le-teh namreč ni mogoče interpretirati tako ozko, da bi bila izguba zavarovalnih pravic v primeru zapustitve mesta prometne nezgode brez nemudnega posredovanja svojih podatkov upravičencu oziroma obvestitve policije v skladu z Zakonom o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1)(5) o udeležbi v prometni nesreči in omogočitve policiji, da si ogleda kraj prometne nesreče (oziroma v primeru prostovoljne zapustitve kraja prometne nezgode brez posredovanja svojih osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju), mogoča zgolj v primeru, ko si policija glede na odsotnost obvestila dejansko ne bi ogledala kraja prometne nesreče, do podatkov o povzročitelju nezgode pa ne bi mogla priti niti na kakšen drug način, npr. z vpogledom v predmete, najdene na kraju nezgode. Skrajna zaostritev primerov izgube zavarovalnih pravic in pogojev za obstoj domneve o alkoholiziranosti bi namreč povsem izničila smisel, zaradi katerega je ta sploh vključena v pogodbo o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti (primerjaj razloge Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 158/2009 z dne 26. 8. 2010). Takšne določbe so namenjene zagotovitvi zavarovalnici, da pridobi dokaz o alkoholiziranosti zavarovanca v času prometne nesreče in podatke o škodnem dogodku, ki ji bodo omogočale učinkovito obravnavanje zahtevkov tretjih iz škodnega dogodka, saj zavarovalnica sicer objektivno te možnosti nima, ker se v času nastanka škode ne nahaja na kraju nezgode, poleg tega pa veljajo za ugotavljanje vsebnosti alkohola v človekovi krvi posebna pravila stroke, po katerih je zanesljivost preiskave med drugim časovno pogojena. Zavarovanec je zato dolžan po nezgodi po svojih najboljših močeh prispevati k izvedbi preiskave oziroma omogočitvi ugotavljanja alkoholiziranosti, ter prispevati k ustrezni obravnavi škodnega dogodka, ne pa tega onemogočati npr. z zapustitvijo kraja prometne nesreče. 7. Takšne pravne dolžnosti ne temeljijo zgolj na zakonu, temveč izhajajo oziroma tvorijo tudi vsebino pogodbenih obveznosti zavarovanca iz 6. alineje 3. točke ter 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-06, ki jih je le-ta svobodno prevzel, zato je neutemeljeno sklicevanje toženca na opustitve policistov, ki opravljajo določena dejanja v smeri odkrivanja storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj. Ravno zaradi nemožnosti pričakovanja, da bo policija ob dnevnem številu obravnavanih zadev in prometnih nezgod, s povečano aktivnostjo iskala povzročitelja v primerih, ko je v prometni nesreči nastala zgolj premoženjska škoda in ko zgolj po ZVCP-1 ne obstaja dolžnost obvestitve policije o njenem nastanku, je bilo namreč za zavarovalnice potrebno, da v svoje Splošne pogoje kot del pogodbenega statuta pri sklepanju zavarovalnih pogodb vnesejo ustrezne določbe o obveznosti zavarovancev, da zagotovijo dokaze o poteku nezgode in o svoji alkoholiziranosti. Ravnanja zavarovanca kot povzročitelja nezgode, ki so v nasprotju s prevzeto pogodbeno obveznostjo, so zato nedopustna že sama po sebi in samodejno povzročijo izgubo zavarovalnih pravic, ne glede na vprašanje, ali bi bilo mogoče stopnjo alkoholiziranosti zavarovanca v trenutku prometne nesreče in druge podatke o škodnem dogodku ter (so)zavarovancu kot udeležencu ugotoviti tudi kdaj kasneje.

8. Zaradi pojasnjenega je za utemeljenost vtoževanega zahtevka neodločilno, ali se je toženec naslednji dan po prometni nezgodi dejansko zglasil na policijski postaji ali je to storil šele tri dni po nezgodi. Prav tako pa je neodločilno samo vprašanje, ali bi bilo mogoče stopnjo alkoholiziranosti zavarovanca v trenutku prometne nesreče ugotavljati tudi kdaj kasneje, kar je bila med drugim dokazna tema toženčevega predloga za postavitev izvedenca.

9. Toženec v pritožbi sicer očita sodišču prve stopnje tudi zmotnost razlogov glede neobstoja stanja bistveno zmanjšane prištevnosti toženca v času prometne nezgode. Meni namreč, da bi ga navedena okoliščina ekskulpirala odgovornosti za kršitev zavarovalne pogodbe in zato graja neizvedbo dokaza z izvedencem ustrezne medicinske stroke, ki naj bi takšno dejstvo potrdil. Ponavlja, da je bil po nesreči v velikem šoku in v stanju, ko ni mogel racionalno razmišljati oziroma dosledno slediti splošnim zavarovalnim pogojem tožnice. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženec tekom postopka ni zatrdil takšnih občutkov in takšnega stanja v času prometne nezgode, ki bi omogočili njihovo subsumpcijo pod pravni standard nerazsodnosti in posledično izključili prostovoljnost ravnanja tožnika v smislu njegove zavestnosti in voljnosti.

10. Toženec v pritožbi sicer načelno pravilno poudarja, da je mogoče stanje nerazsodnosti (toženec v pritožbi govori o bistveno zmanjšani prištevnosti, ki je kazenskopravni pojem) ugotavljati zgolj z izvedencem. Le-ta namreč na predlog strank pomaga sodišču pri ugotavljanju dejanske podlage odločitve takrat, ko je pravilno sklepanje na obstoj relevantnih dejstev odvisno od uporabe pravil stroke, s katerimi sodišče ni seznanjeno. Vendar toženec v konkretnem primeru zanemarja, da je zaključek o nerazsodnosti zgolj delno dejanski, in sicer zgolj v tistem delu, ki se nanaša na ugotavljanje telesnih in psihičnih odzivov toženca na utrpljeno prometno nezgodo. V tem delu je zatorej tudi izključno odvisen od trditvene podlage toženca(6). V drugem delu pa je zaključek o tem, ali je bil toženec zaradi ugotovljenih odzivov na dejansko situacijo sposoben oblikovati pravno relevantno svobodno voljo, pravne narave, sklepanje o čemer je v izključni pristojnosti sodišča. 11. Glede na to, da prvi, tj. dejanski sklop navedenega vprašanja med strankama ni bil sporen, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca ustrezne medicinske stroke, saj je bilo zaradi domneve priznanja neprerekanih dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP) njihovo dokazovanje – že iz tega razloga – nepotrebno. V materialnopravnem delu pa se sodišče druge stopnje strinja s presojo, da je bil toženec po prometni nezgodi navkljub šoku, ki ga je le-ta v njem povzročila, vendarle sposoben razumeti pomen svoji dejanj in oblikovati ustrezno voljo oziroma da mu odsotnosti takšne sposobnosti po prometni nezgodi ni uspelo dokazati (trditveno in dokazno breme glede ekskulpacijskih razlogov je na zavarovancu).

12. V obravnavanem primeru namreč neprerekane trditve tožnika, ki je v svoji prvi pripravljalni vlogi, na katero se izrecno sklicuje v pritožbi, pojasnil, da je bil zmanjšano priseben (glej trditve na list. št. 25 in 26 sodnega spisa) in zelo zmeden, zaradi česar je v vozilu po nesreči pustil skoraj vse svoje stvari, dokumente in ključe; ko je izstopil iz skoraj uničenega avta na mestu nesreče pa je opazil, da je bilo to mesto že označeno kot mesto nesreče s smrtnim izidom (ob robu ceste postavljene sveče), po oceni sodišča druge stopnje ne utemeljujejo zaključka, da je bila pri njem v trenutku takoj po prometni nezgodi izključena sposobnost zavestno in voljno delovati. Toženec je bil namreč po lastnih trditvah navkljub velikemu šoku očitno še vedno sposoben pravilno zaznavati svet okoli sebe in ozavestiti svoj položaj (sicer oznake predhodne nezgode s smrtnim izidom na robu ceste ne bi zaznal ali ji vsaj ne bi bil sposoben dati pravilnega pomena, kot je to očitno storil), prav tako pa je bil še vedno sposoben voljno ravnati, saj je v svoji pripravljalni vlogi navedel tudi: da je bilo njegovo ravnanje po škodnem dogodku med drugim pogojeno z dejstvom, da je bila v času nesreče noč, da je padal dež, bilo je hladno, vozišče je bilo mokro in spolzko, ponekod na vozišču je stala voda, mimo vozila in mesta nesreče, kjer se je nahajal, pa so z visoko hitrostjo vozili avtomobili in tovornjaki... iz česar je mogoče sklepati, da njegovo ravnanje ni bilo impulzivno oziroma neracionalno, temveč zavestno oziroma premišljeno ter usmerjeno ravno v zapustitev kraja prometne nezgode, pri čemer vsebina zavestnih razlogov za takšno ravnanje glede na pogodbeno dogovorjeno obveznost, da ne zapusti kraja prometne nezgode brez posredovanja ustreznih podatkov, za odločitev v obravnavni zadevi ni pravno pomembna.

13. Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec stroškov s pritožbo ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

(1)Ur. l RS, št. 26/1999 in nasl..

(2)V skladu z navedeno določbo Splošnih pogojev AO-06 se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola tudi v primeru, „če po nesreči zapusti mesto nesreče in nemudoma ne posreduje upravičencu svojih podatkov ali en obvesti policijev skladu ZVCP, da je bil udeležen v prometni nesreči in ne omogoči policiji ogleda kraja prometne nesreče“.

(3)Ur. l. RS, št. 70/1994 in nasl..

(4)V skladu z navedeno določbo Splošnih pogojev AO-06 zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja tudi, „če je voznik prostovoljno po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju“.

(5)Ur. l. RS, št. 83/2004 in nasl..

(6)To pomeni, da sodišče zaradi vezanosti na razpravno načelo in ob upoštevanju povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v dokaznem postopku preverja zgolj zatrjevana dejstva, če so med strankama seveda sporna (kar v obravnavanem primeru niso bila), medtem ko t.i. informativni dokazi, ki naj šele odkrijejo pravno in dokazno pomembna dejstva, niso dovoljeni.