Jedro

Pravna dejanja, iz katerih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 10.1.1997, s katero je A. H. podaril prvi toženki solastninski delež 3/10 na nepremičninah, ki so vpisane pod vl. št. 1900 in 1906, obe k.o. ..., brez učinkov proti tožeči stranki glede terjatve 274.095,60 EUR. Enako je ugotovilo glede učinkov pogodbe o uskladitvi lastninskega stanja na skupnem premoženju, s katero je A. H. razpolagal v korist druge toženke s solastninskim deležem 1/10. Izreklo je tudi, da se tožeča stranka za svojo terjatev zoper A. H. v višini 274.059,60 EUR lahko poplača s prodajo omenjenih solastninskih deležev. Toženki je zavezalo, da morata tožeči stranki solidarno povrniti 653.356 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo toženk in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so v konkretnem primeru izpolnjene vse predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

Zoper to sodbo sta toženki vložili revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da tožeča stranka ni predlagala izvršbe na nepremičnine, ki so vpisane v zemljiškoknjižnih vložkih 1900 in 1906 k.o. ... ter da se sodišči prve in druge stopnje na to dejstvo nista ozirali. Zato naj bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Tožeča stranka ni predlagala izvršbe na te nepremičnine zaradi poznavanja razmerij, saj je bil Z. Hr. družinski prijatelj H. Druga toženka je pridobila delež na nepremičninah, ki so vpisane pod vl. št. 1900 in 1906 k.o. ..., na izviren način. S sporno pogodbo o uskladitvi lastninskega stanja na skupnem premoženju bi bilo zato le potrjeno (deklarirano) že prej obstoječe pravno stanje. Ta posel tako ne predstavlja neodplačnega razpolaganja. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi omenjeni posel predstavljal nekaj, kar omogoča 60. člen Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR).

Napačno je tudi stališče o neutemeljenosti ugovora prve toženke, da je solastninsko pravico pridobila na podlagi skupne gradnje, češ da ta ugovor ni dopusten, ker navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji, pošteni osebi. Sodišči prve in druge stopnje sta imeli namreč na razpolago podatke, kdaj je tožeča stranka pridobila izvršilni naslov in je tako povsem neobrazloženo, zakaj ugovor pridobitve solastninske pravice na nepremičnini na podlagi skupne gradnje (se pravi že na podlagi zakona samega) ne more biti uspešno uveljavljan proti tožeči stranki. Prva toženka je pridobila solastninsko pravico s skupno gradnjo že desetletje pred sklenitvijo sporne pogodbe. Razen tega je neobrazložena ugotovitev, da prva toženka ni izkazala, da bi upnik vedel za fiktivnost darilne pogodbe. Skratka, bistveno je, da je solastninska pravica obema toženkama nastala originarno, še preden je tožeča stranka pridobila izvršilni naslov.

Toženki sta v pritožbi opozarjali tudi na napačno razlago določb 280. - 285. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), vendar jima je pritožbeno sodišče odgovorilo le, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Revizija je utemeljena.

Očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. in 8. t. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ni utemeljen. Sodišču se namreč ni treba opredeljevati do trditev strank, ki so pravno nesmiselne, nebistvene in ki nimajo povezave z odločilnimi dejstvi. Zato ni kršena strankina pravica do izjave, če se sodišče ni posebej izreklo o trditvi, da tožeča stranka ni predlagala izvršbe (tudi) na nepremičnine, ki so vpisane pod vl. št. 1900 in 1906 k. o. ... Pravica izpodbijati dolžnikova pravna dejanja ne more biti odvisna od tega, ali je upnik predlagal izvršbo tudi na tiste pravice, s katerimi naj bi dolžnik razpolagal v njegovo škodo. Ob dejstvu, da je upnikova terjatev ugotovljena s pravnomočno sodbo, je nepomembno tudi, kako je ta terjatev nastala (prim. 13. čl. ZPP). Pritožbenemu sodišču prav tako ni treba ponovno in celoti obrazlagati dejanskih ugotovitev in pravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje, in s katerimi se instančno sodišče strinja - v takih primerih zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Tudi če pritožbeno sodišče ni ponovilo to, kar je v zvezi z uporabo določb o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanjih izčrpno reklo že prvostopenjsko sodišče, očitana kršitev postopka ni podana.

Drugače je glede uporabe materialnega prava. Ko gre za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, je krog izpodbojnih ravnanj sicer zelo širok in zajema vsa pravna dejanja. Vendar je treba pri tem upoštevati smisel in namen izpodbijanja. Tista pravna dejanja, ki so po svoji naravi takšna, da iz njih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja. Takšen primer so dvostranske pogodbe, pri katerih je spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. Kadar dolžnik za svojo izpolnitev, ki sama po sebi sicer (na videz) res zmanjšuje njegovo premoženje, pridobi (ali je pridobil) enakovredno nasprotno korist, ki (je) njegovo premoženje poveča(la), je izpodbijanje pojmovno izključeno. In pri dvostranskih pogodbah je praviloma podan tak položaj: pri njih gre največkrat samo za spreminjanje oblike dolžnikovega premoženja in ne za njegovo zmanjšanje. Zato so izpodbojne samo tiste dvostranske pogodbe, pri katerih načelo enakovrednosti ni (bilo) upoštevano in je dolžnik za svojo izpolnitev prejel nasprotno izpolnitev, ki je manjše vrednosti, se pravi prenosi dolžnikovih pravic, pri katerih nasprotni izpolnitvi nista enakovredni(1).

Ko je tako, ni že vnaprej neutemeljen ugovor prve toženke, da naj bi sporna darilna pogodba prikrivala izpolnitev obveznosti iz pogodbe o skupni gradnji. Res je, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi (tretji odstavek 66. čl. ZOR). Vendar te določbe ni mogoče širiti tudi na primere izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Upnik, ki izpodbija navidezno pogodbo, katere ekonomski učinki naj bi bili v njegovo škodo, namreč ni oseba, ki bi tu nastopala v pravnem prometu. Določba tretjega odstavka 66. čl. ZOR pa varuje prav (in samo) zaupanje v pravnem prometu - se pravi tistega, ki je v pravnem prometu pridobil pravico v zaupanju v navidezno pogodbo(2). In upnika ki tu ni nastopal v pravnem prometu, in ki, zanašajoč se na varnost pravnega prometa (tega tu predstavlja sporna darilna pogodba), ni pridobil prav nobene pravice, tudi ni treba varovati po tretjem odstavku 66. čl. ZOR (katerega namen je varovanje zaupanja v pravni promet). Napačno je zato stališče pritožbenega sodišča, da je ugovor prve toženke, da je sporna darilna pogodba navidezna in da prikriva realizacijo pravnih posledic skupne gradnje, neutemeljen (že) zaradi določbe tretjega odstavka 66. čl. ZOR.

Podobno velja glede zahtevka zoper drugo toženko. Dovolj pove že sama opredelitev spornega pravnega posla - "pogodba o uskladitvi lastninskega stanja na skupnem premoženju". Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način je namreč predpisana le za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini (kar je bilo izrecno določeno v prvem odstavku 21. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - U. l. SFRJ 6/80 in nasl.). Sporazum zakoncev o višini deležev na skupnem premoženju zato praviloma ne spada v krog izpodbojnih pravnih poslov (razen v tistih primerih, kjer ni spoštovana niti približna objektivna ekvivalenca). S takim sporazumom se ugotavlja in (nato v zemljiški knjigi) publicira tisto, kar se je pravno že zgodilo - zato se z njim ne zmanjšuje dolžnikovo premoženje. Stališče pritožbenega sodišča, da so tudi taki posli, ker da jih omogoča 60. čl. ZZZDR, (brezpogojno - ne oziraje se na to, ali je sporazum v skladu s kriteriji, ki jih določa 59. čl. ZZZDR) izpodbojni s paulijansko tožbo, tako ni pravilno.

Ker se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sporna darilna pogodba res prikriva realizacijo skupne gradnje, in če jo, ali prikrita pogodba izraža vsaj približno objektivno ekvivalenco med izpolnitvami strank skupne gradnje, in ker se ni opredelilo do vprašanja, ali je pogodba o uskladitvi lastninskega stanja na skupnem premoženju vsaj približno v skladu s kriteriji iz 59. čl. ZZZDR (upoštevaje tudi s pritožbo neizpodbijano ugotovitev, da sta bila pri vl. št. 1900 in 1906 k. o. ... pred sklenitvijo spornih pogodb vpisana kot imetnika pravice uporabe A. H. in druga toženka, vsak do 1/2 - gl. šesto stran sodbe prve stopnje), je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. čl. ZPP).

Op. št. (1): Prim. Juhart v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 256, 257, 258, 260. Op. št. (2): Na primer, če tretji pridobi pravico na podlagi pravnega posla z nekom, ki naj bi to pravico pridobil na podlagi navideznega posla; ali primer cesije, če je o njej sestavljena listina - navidezni dolžnik tedaj upniku ni zavezan na podlagi pravnega posla, ampak neposredno na podlagi določbe tretjega odstavka 66. čl. ZOR. Prim. tudi Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, str. 272, Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, CZ, Ljubljana, 2003, str. 53.