Jedro

Ker že iz samih tožbenih trditev izhaja, da je tožnik tožbo vložil več kot trideset dni po tem, ko je ugotovil, da toženec posega v dotedanje izvrševanje soposesti, je sodišče tožbo kot prepozno pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka), s katero je tožnik zahteval varstvo pred motenjem posesti po asfaltirani dovozni poti do njegove nepremičnine, ki poteka po nepremičnini parc. št. 150/14, k. o. ...1, ki je v lasti župnije A., in po parc. št. 150/10, ki je v lasti toženca, na katerih ima tožnik vknjiženo služnostno pravico hoje in vožnje. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 1.437,36 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v delu, v katerem ni bil umaknjen, ugodi ter tožencu naloži povrnitev vseh njegovih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni izreklo o vseh relevantnih dejstvih in dokazih. Kako je prišlo do zaključka, da so bila cvetlična korita na pot postavljena že pred 8. 6. 2017 oz. vsaj nekje v začetku junija, ni mogoče ugotoviti in iz izvedenih dokazov ne izhaja. Navaja, da je pooblaščenec toženca na zadnjem naroku izrecno priznal, da so bila dne 5. 6. 2017 edina korita, ki so bila na trasi asfaltne - služnostne poti, tista, ki so stala tik pred drvmi, kot izhaja iz fotografije v prilogi A12. Dne 5. 6. 2017 torej na vozišču še ni bilo cvetličnih loncev in korit na severozahodu toženčeve parcele, tj. na ovinku pred vhodom v njegovo stanovanjsko hišo, ki so predmet tožbenega zahtevka (A13). Vztraja pri že podanih navedbah, da je toženec sporna korita na pot prestavil šele 9. 6. 2017, kot izhaja tudi iz skice geodeta (A8) in kar sta zaslišani potrdili priči P. in tožnikova žena. Nasprotuje razlagi tožbenih trditev sodišča prve stopnje in poudarja, da je edini datum v tožbi, ko naj bi bilo potrditvah tožnika storjeno motilno dejanje, 12. 6. 2017. Ponovno opozarja, da je bila njegova pooblaščenka pri sestavi tožbe nenatančna in je potek dogajanja v zvezi z dopisi povzela napačno. V primerih razhajanj med navedbami pooblaščenca in stranke mora sodišče ravnati po 93. v zvezi z 214. členom ZPP2 in upoštevati vse okoliščine, ki pa v tej pravdi govorijo v prid tožnika. Iz ravnanja toženca, ki je do prvega naroka dejansko odstranil vse ovire, z izjemo korit in loncev za rože, po mnenju pritožnika izhaja, da je štel tožbo za utemeljeno. Dodaja še, da toženec do prvega naroka ni zatrjeval nepravočasnosti tožbe. V nadaljevanju pojasnjuje okoliščine v zvezi s sestavo dopisa z dne 29. 5. 2017 in ponavlja, da je bilo tedaj govora le o služnostni pravici, ne pa o motilnih ravnanjih. Obrazložitev sodišča v prvem odstavku 35. točke označi za skrajno absurdno. Poudarja, da se tedaj nobena tožba še ni nakazovala oz. napovedovala. Glede ostalih motilnih ravnanj toženca, tj. glede razraslega grmičevja, premaknjene kritine nad drvmi in premaknjene cisterne za vodo, pritožnik prav tako navaja, da so bila storjena šele 9. 6. 2017, po tem, ko je toženec v jezi prestavil sporna korita na vozišče. Prereka tudi razlogovanje sodišča o tem, ali so bila motilna ravnanja sploh tolikšna (v zadostni meri intenzivna), da predstavljajo motenje posesti. Opozarja na stališče sodne prakse, da je motenje posesti že vsako ravnanje, ki izvajanje posesti otežuje oz. ovira (in ne v celoti onemogoča). Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitev o zatrjevanih pravno relevantnih dejstvih in dokazih, je odločitev sodišča arbitrarna in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodno varstvo pred motenjem oz. odvzemom posesti je po določbi 32. člena SPZ3 mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Tridesetdnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave. Če ga tožnik zamudi, do sodnega varstva ni več upravičen. Ker je pravočasnost vložene tožbe procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni relevantno, kdaj (oz. ali) je toženec pravočasnosti tožbe ugovarjal, kot izpostavlja pritožba.

6. Po presoji pritožbenega sodišča se je prvostopenjsko sodišče pravilno najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožba vložena pravočasno ter na podlagi trditev strank in izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo izkazati, da so bila motilna ravnanja storjena v roku tridesetih dni pred vložitvijo tožbe (8. 7. 2017) oz. da je do prvega motenja4 prišlo šele 8. oz. 9. 6. 2017. Pritožnik takšno dokazno oceno obsežno izpodbija, vendar pa ključnih argumentov sodišča prve stopnje ne uspe ovreči. 7. Kot je pravilno poudarilo že sodišče v izpodbijanem sklepu, je bilo na tožniku tako trditveno kot tudi dokazno breme, da v posestni pravdi dokaže, da je do motilnih dejanj, na katera se sklicuje v tožbi, prišlo šele na dan 8. 6. 2017. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni utemeljeno upoštevalo, da že iz samih tožbenih trditev izhaja, da je tožnik tožbo vložil več kot trideset dni po tem, ko je ugotovil, da toženec posega v dotedanje izvrševanje soposesti. V tožbi je navedel, da je že 29. 5. 2017 toženca pisno pozval, da naj z motilnimi ravnanji preneha. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča te trditve ni mogoče razumeti drugače, kot da se (je) predmetni dopis nanaša(l) na vsa motilna ravnanja, ki izhajajo iz tožbenega zahtevka in ki jih tožnik v tožbi predhodno opisuje5. Poleg datuma 29. 5. 2017 je v tožbi izhajal iz dopisa z dne 1. 6. 2017, s katerim naj bi toženec preko svojega pooblaščenca kakršnakoli motilna ravnanja zanikal, ob tem pa potrditvah tožnika s stopnjevanjem svojih motilnih ravnanj nadaljeval in dne 12. 6. 2017 cvetlična korita na vozišče pomaknil že do te mere, da dostavno vozilo ni moglo do hiše tožnika, kar vse kaže na to, da je do motilnih ravnanj prihajalo že pred 8. 6. 2017. Šele po opozorilu sodišča je tožnik svoje navedbe začel spreminjati in podajati drugo verzijo o času nastanka motilnih ravnanj, ki pa jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprepričljivo in prilagojeno teku postopka. Takšnemu razlogovanju pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, saj pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi lahko pripeljale do drugačne dokazne ocene. Na navedbe, pri katerih tožnik vztraja še v pritožbi, in sicer da pomena dopisa z dne 29. 5. 2017 ni mogoče razlagati v zvezi z motenjem posesti, temveč (le) kot poziv na dopustitev izvrševanja služnosti, je v 29. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno in izčrpno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Razlike med izvrševanjem (so)posesti v enem in v drugem primeru ni. Tudi tožnikove trditve, da je bila njegova pooblaščenka (odvetnica) pri sestavi tožbe nenatančna in je potek dogajanja (kar se tiče datumov) povzela napačno, po mnenju pritožbenega sodišča ne vzdržijo resne presoje, še zlasti ob dejstvu, da datum 9. 6. 2017, ki ga tožnik naknadno izpostavi kot relevantnega glede začetka poseganja toženca v njegovo (so)posest, v tožbi sploh ni omenjen. Skrajno neverjetno bi tudi bilo, da bi se tožnik (oz. še toliko bolj njegova pooblaščenka) vsega tega zavedel šele po tem, ko je sodišče vprašanje pravočasnosti njegove tožbe na naroku ustno izpostavilo.

8. Drugačen dejanski zaključek, kot ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče, tudi sicer nima opore v drugih izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nobena od prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, v tem delu ni potrdila njegovih (spremenjenih) navedb. Priči P. stanje pred 9. 6. 2017 ni moglo biti znano, ker ga na spornem kraju ni bilo, ženi tožnika pa sodišče ni moglo slediti, ker je po njegovi oceni tudi ona svojo izpoved prilagajala stanju te pravde. Skica geodeta, izdelana dne 9. 6. 2017, sicer lahko izkazuje, kakšno je bilo stanje na ta dan, ne more pa biti iz nje razvidno, da do motenja (s postavitvijo cvetličnih korit na cestišče) ni prišlo že pred 9. 6. 2017. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v 35. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so jasni in prepričljivi, in v katere pritožba ne uspe vnesti nikakršnega dvoma.

9. V obravnavani zadevi je bistveno, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da tožnik ni izkazal (niti ni pravočasno trdil), da je do motenja prišlo šele 8. 6. 2017 (oz. po spremenjenih trditvah tožnika 9. 6. 2017) oz. da stanje glede posegov v tožnikovo soposest ni bilo enako že pred tem datumom. Kot že rečeno, tudi pritožbeno sodišče ne more mimo tožbene podlage, iz katere izhaja nasprotno, pri čemer kasnejšega spreminjanja trditev tožnik ni znal prepričljivo pojasniti. Po povedanem se kot brezpredmetne izkažejo pritožbene navedbe o tem, da dne 5. 6. 2017 na vozišču še ni bilo cvetličnih loncev in korit, s katerimi je toženec motil tožnika. Četudi bi bilo to res, stanje na ta dan na vprašanje pravočasnosti vložene tožbe v ničemer ne vpliva. Tožnik bi namreč moral izkazati, da je ravno na dan 8. 6. 2017 (ali kasneje) prvič zvedel za motilna ravnanja toženca (oz. da je prvič prišlo do posega v posest tožnika), kar pa, kot ugotovljeno, že na podlagi njegovih lastnih trditev ne drži. Poleg tega pa je tožnik vpogledu v fotografije, predložene s strani toženca po prvem naroku (B22-26), iz katerih naj bi izhajalo, da 5. 6. 2017 motenja še ni bilo, zaradi prekluzije izrecno ugovarjal in sodišče nanje svoje odločitve (zato tudi) ni oprlo6. S tovrstnimi pritožbenimi navedbami tako ravna tudi v nasprotju s svojimi prejšnjimi dejanji, kar ponovno nakazuje na prilagajanje njegovih procesnih dejanj stanju te pravde.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati, da je tožbo vložil v roku tridesetih dni od nastalega motenja. Če je to ugotovilo za cvetlična korita, ki so (bila) glede na trditveno podlago za tožnika najbolj moteča, to velja tudi za ostala motilna ravnanja. Kot že rečeno, je namreč toženec tožnika z vsemi ravnanji očitno motil že konec meseca maja oz. v začetku junija 2017. Razen vztrajanja, da so bila tudi ostala dejanja storjena šele na dan 9. 6. 2017, pritožba obrazloženo niti ne nasprotuje ugotovitvam izpodbijanega sklepa, da tožnik bodisi ni izkazal, zakaj bi bilo motenje podano na dan 8. 6. 2017, prejšnji dan pa še ne (obrazložitev v točki 23), bodisi je tovrstno izkazovanje povsem opustil (obrazložitev v točki 37) oz. je rok za vložitev tožbe upoštevajoč dokaze, ki kažejo nasprotno, evidentno zamudil (obrazložitev v točki 24). Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da tožnik trditvenemu in dokaznemu bremenu glede vprašanja pravočasnosti vložene tožbe ni zadostil. 11. Ker je tožnik zamudil prekluzivni rok za vložitev motenjske tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. O ostalih pritožbenih trditvah, ki se tičejo utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katero se je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ukvarjalo, se zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati. Ob dejstvu, da ni bila izpolnjena procesna predpostavka za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku, so vprašanja intenzitete posegov in ugotovljenega motenja nepomembna.

12. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencu pa mora povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je skladno z veljavno OT7 priznalo stroške za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18 OT), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR8) znašajo stroški za zastopanje toženca v pritožbenem postopku 279,99 EUR, kar mu je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo v nadaljevanju omenjene, nahajajo v isti k. o. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami, v nadaljevanju SPZ. 4 Sodišče je glede vsakega posameznega ravnanja posebej štelo, da gre za nadaljevano motilno ravnanje. Glej 17. in 18. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 5 Motenje po tožbenem zahtevku zajema postavljanje cvetličnih loncev in korit na služnostno pot, premaknjeno kritino, s katero so ob meji med parcelama tožnika in toženca prekrita drva, razraščanje grmovja in rastlinja v zračni prostor nad cesto ter poseganje plastične cisterne za deževnico na cesto oz. v soposest tožnika. 6 Glej 3. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 7 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju OT. 8 S sklepom o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS, št. 22/2019, se je vrednost odvetniške točke spremenila in znaša 0,60 EUR.