Jedro

Najprej je potrebno, da se določeno dejstvo zatrjuje in če gre za sporno dejstvo, bo sodišče v postopek pritegnilo izvedenca, da se bo takšno sporno dejstvo pojasnilo s pomočjo strokovnih pravil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 1.029.038,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.06.1996 do dneva plačila; znesek 28.236,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.06.1996 do dneva plačila; znesek 1.197.803,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.06.1996 do dneva plačila; znesek 31.946,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.06.1996 do dneva plačila; znesek 373.946,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.05.1996 do dneva plačila in po popravi sodbe še znesek 641.436,00 SIT iz naslova pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe do dneva plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec pri N. d.d. najel kredit po posojilni pogodbi z dne 30.10.1992 za nakup stanovanja, kredit po posojilni pogodbi z dne 27.09.1993 za nakup stanovanjske hiše in sklenil pogodbo o dovoljenem limitu na internem tolarskem računu št. 1766 z dne 12.12.1994. Ob zapadlosti svojih obveznosti ni izpolnil, zato je njegove obveznosti do banke izpolnila tožeča stranka, pri kateri sta bila zavarovana tako oba kredita kot tudi dovoljeni limit. Tožeča stranka, ki je plačala toženčev dolg, je s tem pridobila regresni zahtevek za izplačane zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva opravljenih plačil dalje. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo posojilne pogodbe, knjigovodske kartice, ki jih je vodila banka, obračun odškodnin, ki jih je plačala tožeča stranka in zaslišalo predlagane priče. Ugotovilo je, da je na podlagi veljavne cesije tožeča stranka stopila v položaj prvotnega upnika, da ima pravico od toženca terjati izpolnitev pogodbe. Delno je ugodilo samo ugovoru zastaranja, saj je delno zastaral zahtevek za zamudne obresti in sicer za čas, ki je daljši od treh let, šteto od vložitve zahtevka.

Zoper sodbo je vložil pritožbo toženec po začasni zastopnici, iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi sodišče moralo slediti dokaznemu predlogu in postaviti izvedenca v zvezi z bančnim poslovanjem, ki bi imel potrebno znanje za izračun obresti, saj gre za specifično strokovno znanje. Sodišče prve stopnje pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo, niti ga ni zavrnilo. S tem je napačno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ugotovitev neodvisnega izvedenca ne more nadomestiti zaslišanja bančnih delavk od katerih je logično pričakovati, da bodo zagovarjale svoj način izračuna obresti. Tožena stranka je pričakovala, da bo sodišče njenemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca ugodilo. V sodni praksi niso redki primeri, ko v sistemu bančništva prihaja do izračunov obresti na obresti. Te obresti se ponovno pripišejo glavnici in se nanje ponovno obračunavajo obresti. Tako se obresti multiplicirajo, kar je glede na veljavno zakonodajo nedopustno. Sodišče pa se v sodbi ni dotaknilo izračuna obresti oziroma njihove višine, temveč je iz zaslišanja prič ugotovilo le, da so se vse obresti obračunale po konformni metodi. Zato tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Znesek, ki se terja, je nesorazmerno visok, upoštevaje vsa izvedena plačila tožene stranke z namenom plačila kredita. Tožena stranka je opozorila tudi na eno temeljnih načel obligacijskega prava, to je enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Z izvedencem se v pravdnem postopku ugotavljajo oziroma pojasnjujejo dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izvedenec predstavi abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušnje, ki so nujna za povezavo konkretnih dejstev v določeni dokazni zaključek o pravno pomembnem dejstvu. Vendar pa je najprej potrebno, da se določeno dejstvo zatrjuje in če gre za sporno dejstvo, bo sodišče v postopek pritegnilo izvedenca, da se bo takšno sporno dejstvo pojasnilo s pomočjo strokovnih pravil. Po določbi 212.čl. ZPP mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno in dokazno breme velja torej za obe pravdni stranki, tožečo stranko glede tožbenega zahtevka, toženo pa glede izpodbijanja navedb in dokazov nasprotnika. V konkretni zadevi bi zato morala tožena stranka tekom postopka, potem ko je tožeča stranka podala trditve o višini zahtevka in te trditve konkretizirala ter zanje ponudila pisne dokaze (posojilne pogodb, izračune obresti, kartice) in še priče, ki so pojasnile način izračuna terjatve tožnika, konkretizirati svoje ugovore glede višine, ki naj bi bila sporna. Tožena stranka pa je višini terjatve, višini obresti, ugovarjal ves čas postopka samo pavšalno. Res pa je predlagala, da se preverijo vsi izračuni tožeče stranke z izvedencem. Vendar takšen informativni dokaz, s katerim bi tožena stranka preverila samo dvom, ki ga ves čas izraža glede izračuna tožeče stranke, po ZPP ni dopusten. V konkretni zadevi so torej s strani tožene stranke manjkale dejanske navedbe. Kot je razvidno iz toženkinega dokaznega predloga, naj bi se izvedel dokaz z izvedencem samo zato, da bi se odpravil vsak dvom v izračun tožeče stranke. Ker sta trditvena podlaga o pravno relevantnih dejstvih in predlagani dokazi za dokazovanje pravno relevantnih dejstev vezani, sodišče prve stopnje utemeljeno takšnemu dokaznemu predlogu tožene stranke ni sledilo. S tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka, saj neizvedba predlaganega dokaza z izvedencem ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V čem naj bi dejansko stanje konkretno ne bilo pravilno ugotovljeno, pa tožena stranka niti v pritožbi ne pove, saj v pritožbenih navedbah ponovno izraža samo dvom o tem, ali so obresti bile pravilno izračunane ali ne. Dvom tožene stranke pa ne zadošča zato, da bi lahko uspešno izpodbijala dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo v čemerkoli zmotno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).