Jedro

Ugotovitveni del zahtevka sporih zaradi motenja posesti ni potreben.

Za detencijo (imetništvo) značilno, da določena oseba izvaja dejansko oblast na stvari za drugega in da to izvajanje izhaja iz določenega razmerja med posestnikom in imetnikom ter dolžnost imetnika, da se ravna po navodilih posestnika.

Toženca sta sicer sinova in dediča pokojne, vendar pa se s smrtjo njune matere kvaliteta (so)posesti, ki jo je imela ona, ni spremenila in jima posledično v zvezi s posestjo ne pripada nič večje varstvo kot bi ga bila deležna v takšni dejanski situaciji zapustnica sama.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točkah 1. in 2. spremeni tako, da se sedaj glasi: „Toženca sta dolžna na nepremičninah parc. št. 603.S in 3292/2, vpisanih v vl. št.x. k.o. D., vzpostaviti prejšnje stanje tako, da tožniku izročita ključe novo nameščene ključavnice na vhodnih vratih bivalnega vikenda oziroma le to odstranita in ponovno namestita pred 4.3.2009 nameščeno ključavnico, v roku 8 dni.

V presežku se tožbeni zahtevek pod točko 1 in 2. zavrne. „ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sklep potrdi.

Pritožnika sta dolžna kriti svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1. ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v zadnji mirni posesti bivalnega vikenda zgrajenega na naslovu M 59, US in pripadajočega mu zemljišča parc. št. 603.S in 3292/2, obeh vpisanih v vl. št. x, k.o. D. s tem, da sta tega dne v popoldanskem času brez tožnikovega povabila, dovoljenja in v tožnikovi odsotnosti zasedla bivalni vikend na naslovu M 59, US, poškodovala steklo in žaluzijo na balkonskih vratih in odmontirala kljuko na vhodnih vratih in tožniku tako ta bivalni vikend, kakor tudi pripadajoče mu zemljišče, onemogočila uporabljati za potrebe njegovega vsakodnevnega bivanja in njegove siceršnje potrebe. Pod točko 2 izreka je odločilo, da sta dolžna toženca na nepremičninah iz 1. točke vzpostaviti prejšnje stanje tako, da bo lahko obe nepremičnini za potrebe vsakodnevnega bivanja in njegove siceršnje potrebe ponovno uporabljal tožnik, konkretno mu izročiti ključe novo nameščene ključavnice na vhodnih vratih oziroma le to odstraniti in ponovno namestiti pred 4.3.2009 nameščeno ključavnico, v roku 8 dni, ker bo v nasprotnem primeru takšno prvotno stanje, na stroške obeh tožencev, vzpostavil tožnik osebno ali ob pomoči angažiranih tretjih oseb kot izpolnitvenih pomočnikov. V presežku je tožbeni zahtevek pod točko 2. zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.170,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka 3 izreka).

(2.) Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pritožnika izpostavljata, da je izpodbijani sklep nedvomno napačen, saj je njegov izrek sam s seboj in z obrazložitvijo v nasprotju, pri čemer o posameznih pomembnih dejstvih niti nima razlogov oziroma so le-ti nejasni. V 1. točki izreka je sodišče tako ugotovilo, da je tožena stranka tožnika motila v posesti tako bivalnega vikenda kot tudi pripadajočega mu zemljišča, parc. št. 603.S in 3282/2, kar je napačno. Motenje je bilo izvršeno s poškodovanjem stekla in žaluzije na balkonskih vratih in odmontiranjem kljuke na vhodnih vratih, pri čemer s takšnim ravnanjem tožena stranka ni mogla motiti tožnika v posesti zemljišča. Ni jasno, za kakšno zemljišče sploh gre, ali gre za fundus zgradbe ali sadovnjak ali kaj drugega. Razen tega s poškodovanjem stekla in žaluzije na balkonskih vratih in odmontiranjem kljuke na vhodnih vratih objekta, ni bilo moč motiti posesti, ki jo zatrjuje tožnik. Odstranjena kljuka ne onemogoča odpiranja vrat in uporabe objekta. Izrek izpodbijanega sklepa je tako v nasprotju sam s seboj, saj navaja, da naj bi bilo motitveno dejanje izvršeno s poškodovanjem stekla in žaluzije na balkonskih vratih in odmontiranjem kljuke, medtem ko v drugi točki tožnik zahteva, da tožena stranka odstrani novo ključavnico oziroma namesti pred motitvenim ravnanjem nameščeno ključavnico. V ugotovitvenem delu pa sodišče sploh ni ugotovilo, da naj bi bila zamenjana ključavnica. Toženca sta nesporno otroka pokojne TO, katere prijatelj je bil tožnik. Z njeno smrtjo sta stopila v njen položaj. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik nedvomno posestnik ali vsaj soposestnik nepremičnin v lasti pokojne TO. Sklep tako ni koncizen in razumljiv, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugovor samopomoči neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo napačno: tožnik je zgolj prijateljeval s TO in jo obiskoval, soposestnik nepremičnin pa ni bil. Sodišče je tudi materialno pravo uporabilo napačno, saj ni razmejilo detencije s posestništvom. Tožnik je bil T. gost in kot tak kvečjemu detentor in ne posestnik. Test, ali bi tožnik eventualno lahko bil soposestnik, je ta, ali bi imel posestno varstvo tudi pred samo TO. Pritožnika pa v pritožbi zatrjujeta, da si tožnik varstva soposesti pred T ne bi niti drznil uveljavljati. Priče, na katere je sodišče oprlo sklep, so sosedje, ki o intimnem razmerju med tožnikom in TO, niso vedeli izpovedati, saj jim o finančnem stanju in intimnem razmerju med njima ni bilo znanega ničesar. Edine, ki lahko o teh vprašanjih izpovedo verodostojno, so priče, ki so bile z O zaupne. Najzaupnejša je bila nedomno sestra OM, nadalje pa njen soprog R in J ter S M, ki bi ju bilo vendarle treba zaslišati, da bi se dejansko stanje ugotovilo. Za neverodostojno je bila neupravičeno razglašena tudi DH, Z prijateljica. Napačno pa je tudi stališče sodišča, da pričevanje policista EK za to pravdo ni pomembno.

(3.)Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (v nadaljevanju ZPP) po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Sklep sodišča vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si med seboj tudi ne nasprotujejo, prav tako pa ne nasprotujejo (dajatvenemu) delu izreka sklepa. Ker je ugotovitveni del, ki mu je sodišče prve stopnje sicer ugodilo, nepotreben (kar sta v teku postopka izpostavila tudi pritožnika) in ga je iz tega razloga (razen v delu, ki se nanaša na lokacijo motenja, na kar se izrecno nanaša tudi dajatveni del zahtevka) potrebno zavrniti, gre zgolj za navidezno nasprotje. Ugotovitev motenja sodi namreč med razloge, dejstvo, da sodišče prve stopnje poleg enega motilnega dejanja (zamenjava cilindra ključavnice) ugotovi kot motilno še kaj, kar sicer nima neposredne zveze s postavljenim dajatvenim delom zahtevka, pa takšnega nasprotja, ki bi onemogočal preizkus sklepa, ne predstavlja. Enako velja za pritožbeni očitek, da je obrazložitev sklepa nejasna zato, ker ni razvidno, ali je bil tožnik posestnik ali soposestnik navedenih nepremičnin. Drži, da iz tretjega odstavka na 7. strani sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik posestnik oziroma vsaj soposestnik nepremičnin v lasti pokojne TO, vendar pa iz drugega odstavka na isti strani sklepa izhaja jasen zaključek sodišča prve stopnje, in sicer: da je bil tožnik vse do 4.3.2009 soposestnik bivalnega vikenda ZO, prav tako njenega zemljišča. Zato nejasnosti o tem, kaj je ugotovilo sodišče, ni. Drugih kršitev postopka pritožnika izrecno ne uveljavljata, pritožbeni preizkus v okviru 2. odst. 350. člena ZPP pa je pokazal, da tiste, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso bile storjene.

(6.) Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z ugotovitvijo, da je tožnik do smrti TO več let skupaj z njo živel na M, v bivalnem vikendu, po njeni smrti pa sam in je ob tem souporabljal tudi zemljišče, ki temu vikendu pripada. To namreč izhaja iz izpovedb prič, ki so kot neposredni sosedje najbolje poznali razmere pri TO in jim je sodišče posledično tudi utemeljeno sledilo. Drugačne pritožbene trditve in opozarjanje na izpovedi prič (O in RM, DH ter policista EK), ki tega niso potrdile in vztrajanje na zaslišanju še dveh prič, zato ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost tega zaključka in tudi ne v popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zakaj zaslišanim pričam sodišče prve stopnje ni verjelo, je pojasnjeno in tem razlogom ni kaj dodati. Po oceni pritožbenega sodišča pa bi bilo dodatno zasliševanje prič tudi nepotrebno, saj je bilo dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno že z dokazi, ki so bili izvedeni. Pravilna je posledično tudi ugotovitev, da je bil tožnik v času, ko je prišlo do zatrjevanega motenja, soposestnik bivalnega vikenda, ki stoji na parc. št. 603.S in pripadajočega zemljišča parc. št. 3292/2, obe k.o. D. in pritožnika z navedbami o tem, da je bil tožnik zgolj detentor, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ne moreta uspeti, saj je za detencijo (imetništvo) značilno, da določena oseba izvaja dejansko oblast na stvari za drugega in da to izvajanje izhaja iz določenega razmerja med posestnikom in imetnikom ter dolžnost imetnika, da se ravna po navodilih posestnika. To pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Na to vprašanje tudi ne morejo vplivati dejstva, ki so povezana s stopnjo intimnosti med tožnikom in zapustnico in skupnimi financami.

(7.) Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da sta toženca 4.3.2009, kar sta tudi sama priznala, na silo vstopila v vikend in med drugim zamenjala tudi cilinder na ključavnici vhodnih vrat, s čimer sta, kot je nato sodišče pravilno zaključilo, tožnika dejansko izključila iz (so)posesti. Pritožbene navedbe o tem, da toženca z zamenjavo ključavnice oziroma cilindra na vikendu nista motila posesti tožnika na pripadajočem zemljišču 3282/2 k.o. D., vpisanem v isti vložek kot vikend na parc. št. 603.S, so neutemeljene. Kot je že bilo navedeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik soposestnik tako bivalnega vikenda TO kot tudi zemljišča. Ker je bil tožnik zaradi posega tožencev prisiljen opustiti (so)posest na vikendu (saj vanj ni mogel več vstopiti), je bil posledično prisiljen opustiti tudi (so)posest na zemljišču, saj se je zaradi motenja nastanil drugje in nelogično bi bilo pričakovati, da bo izvajal zgolj soposest na zemljišču. Gre namreč za zemljišče ob objektu, ki služi stanovalcem in potrebam objekta, trenutno prvo toženemu DO s prijateljico, ki se je v vikend naselil. (8.) Toženca sta sicer sinova in dediča pokojne TO, vendar pa se s smrtjo njune matere kvaliteta (so)posesti, ki jo je imela ona, ni spremenila in jima posledično v zvezi s posestjo ne pripada nič večje varstvo kot bi ga bila deležna v takšni dejanski situaciji zapustnica sama. Njuno dejanje, ko sta brez soglasja soposestnika, to je tožnika, spremenila dotedanji način izvrševanja soposesti, je tako brez dvoma protipravno in s tem motilno. To je pravilno in izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je tudi vztrajanje pri tem, da je šlo zgolj za samopomoč, saj toženca nista dokazala, da bi tožnik v njuno soposest kakorkoli posegel in bi bila samopomoč zato potrebna, poleg tega pa tudi takojšnja in ustrezna (primerjaj 31. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

(9.) SPZ v 34. členu določa, da sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek, s katerim je poleg vzpostavitve prejšnjega stanja zahteval tudi ugotovitev (načina) motenja posesti. Ne glede na to je zahtevek po svoji procesni naravi še vedno dajatven. Pred odločitvijo o zahtevku je sicer potrebno ugotoviti ali je prišlo do odvzema ali motenja posesti, vendar pa te dejanske ugotovitve sodijo v obrazložitev in ne v izrek. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, upoštevaje pri tem 5. alinejo 358. člena ZPP, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je večji del ugotovitvenega dela (razen v delu, ki se nanaša na lokacijo motenja, ki je bil nato združen z dajatvenim delom) zavrnilo, saj ni potreben (glej tudi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, R. Vrenčur, stran 204). Enako velja tudi za dejanske okoliščine, ki jih je vseboval izrek sklepa pod točko 2 („da bo lahko obe nepremičnini za potrebe njegovega vsakodnevnega bivanja in njegove siceršnje potrebe ponovno uporabljal tožnik“).

(10.) Po uradni dolžnosti, ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče poseglo s spremembo (tako, da ga je zavrnilo) tudi v del točke 2 izreka, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku (tudi) v delu, ko je tožnik zahteval, da v primeru, da toženca odločitve sodišča ne bosta spoštovala, prvotno stanje vzpostavi sam osebno ali ob pomoči tretjih oseb in na stroške tožencev, saj ta del zahtevka presega obseg sodnega varstva, ki ga zagotavlja 34. člen SPZ. Morebitna prisilna izvršitev sklepa bo stvar izvršilnega postopka.

(11.) Glede na ugotovljeno soposest tožnika in ugotovljeno motenje na način, da sta toženca zamenjala cilinder ključavnice vhodnih vrat bivalnega vikenda, pa je pravilna odločitev sodišča v delu, s katerim je ugodilo zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da toženca tožniku izročita ključe novo nameščene ključavnice vrat v bivalni vikend oziroma le to odstranita in ponovno namestita staro, zato je v tem delu bilo pritožbo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

(12.) Ne glede na spremembo izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni posegalo v stroškovni del odločitve, saj je v veljavi ostal dajatveni del, ki je bistven. Z zavrnjenim delom zahtevka pred sodiščem prve stopnje posebni stroški niso nastali, saj bi bil dokazni postopek v vsakem primeru izveden v enakem obsegu. Iz istih razlogov je bilo tudi glede pritožbenih stroškov odločeno, da jih pritožnika nosita sama (2. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določilom 165. člena ZPP).