Jedro

Pri odmeri višine civilne kazni je treba upoštevati: stopnjo krivde, višino honorarja ter druge relevantne okoliščine (npr. intenziteto posega v avtorsko pravico).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se točka II. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka B. d.d., je dolžna tožnici, A.M.V. plačati 93.833,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 49.385,87 EUR za čas od 12. 6. 1998 dalje; - od zneska 44.447,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2011 dalje“.

Zavrnilni del v točki III izreka izpodbijane sodbe se tako poveča za 54.324,48 EUR.“

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških (točka IV izreka) spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se izpodbijana odločba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi tožnica uveljavlja varstvo svoje avtorske pravice. Tisti del, ki je po številnih odločbah vseh stopenj ostal še odprt za odločanje, se nanaša predvsem na denarni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja plačilo civilne kazni zaradi kršitve njene avtorske pravice v zvezi z grafičnim dizajnom za program A in B, za kršitev njene avtorske pravice glede grafičnega dizajna C in za kršitev njene avtorske pravice v zvezi z modnim dizajnom programa A in B. Slednje več ni predmet tega pritožbenega postopka.

2. Sodišče prve stopnje je v tokratnem postopku razsodilo, da je tožena stranka kršila avtorske pravice tožnice s tem, ko je brez njenega dovoljenja reproducirala tožničina avtorska dela in sicer grafični dizajn za program A in B (podrobneje opisan v točki I izreka izpodbijane sodbe) ter grafični dizajn „C“ (podrobneje opisan v točki I izreka). Zaradi te kršitve je sodišče v tem obsegu ugodilo tožničinemu zahtevku za prisoditev civilne kazni in sicer v višini običajnega nadomestila, povečanega za 200 %. Tako je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 148.157,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrobneje opredeljenimi v točki II izreka.

3. Kar je tožnica v še odprtem delu zahtevala več, je sodišče zavrnilo.

4. S IV. točko izreka je sodišče prve stopnje razsodilo o pravdnih stroških. Te je odmerilo po matematičnem izračunu uspeha ter po medsebojnem pobotanju odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 27.624,02 EUR s pripadajočimi obrestmi.

5. Tožena stranka se pritožuje proti odločitvi o glavni stvari, tožeča stranka se pritožuje le proti odločitvi o stroških postopka.

Pritožba tožene stranke:

6. Pritožnica se sklicuje na vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Če tega ne bo storilo, predlaga naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

7. V prvem delu pritožbe se ta ukvarja z uporabo nepravilnega tečaja vrednosti pri preračunavanju nekdanjih tolarskih zneskov v tožbenem zahtevku v zneske v evrih. Tečaj, ki ga je uporabilo sodišče, je bil namreč 239,46 tolarjev za 1 evro. Pravilen tečaj pa je v resnici 239,64 tolarjev za 1 evro. Zaradi tega je pri obračunu običajnega nadomestila prišlo do razlike v višini 2 centa. Po strokovnem stališču pritožnice oziroma njenih strokovnih pooblaščencev predstavlja to hudo napako, ki jo je potrebno sanirati.

8. V drugem delu pritožbe ta glede presojanja zahtevka za plačilo civilne kazni trdi: „pri tem pa obe sodišči spregledata, da je bil zahtevek tožeče stranke za domnevne kršitve v obdobju 8. 6. 1995 do 10. 6. 1998 na dan vložitve tega zahtevka, to je 17. 2. 2011 (kar je več kot 12 let po tem obdobju) že zastaran“.

9. V tretjem delu pa se ta vsebinsko ukvarja z vprašanjem instituta civilne kazni in aplikacijo tega instituta v konkretnem primeru. Sodišču očita, da ni sledilo razlogom v razveljavitvenem sklepu, ne obrazloži, zakaj je prisodilo maksimalno, 200 % civilno kazen. Sodišču očita, da je zgolj prepisalo navedbe tožeče stranke. Pritožnica se ne strinja s tem, da je ravnala neskrbno že s tem, ko je kljub tekočemu sodnemu postopku uporabljala domnevna avtorska dela tožnice. Razmerja med strankama so bila namreč vrsto let sporna, tožena stranka pa je bila v sodnih postopkih (z izjemo obdobja med julijem 1995 in julijem 1998) v celoti uspešna. Iz tega pritožnica izpeljuje sklep, da je bila zavest tožene stranke o dovoljenosti njenih ravnanj več kot utemeljena. Zato meni, da je krivda v obliki naklepa ali hude malomarnosti izključena. Tudi sicer trdi, da bi morala tožena stranka krivdo dokazati, na njej je dokazno breme. Poleg tega je navedba sodišča, da je tožena stranka, če ne namerno, pa vsaj iz hude malomarnosti kršila avtorske pravice tožeče stranke, pravno nevzdržna. Za hudo malomarnost ni mogoče izreči maksimalne kazni. Poleg tega naj ne bi bilo ustreznih trditev in dokazov glede krivde, ki je predpostavka civilne kazni.

Pritožba tožeče stranke:

10. Tožnica v svoji pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Napada odločitev o stroških postopka. Najprej trdi, da je sodišče uporabilo napačen delež uspeha. Dalje trdi, da je bil predmet tega pravdnega postopka v pretežni meri spor glede temelja zahtevka, s tem pa je tožnica uspela. Visoki stroški v tej pravdi so nastali zaradi 18 let trajajočega upiranja tožene stranke. Pritožba se tudi čudi, kako so lahko priznani stroški tožene stranke od prejšnjega razveljavitvenega sklepa do sedaj narasli kar za 24.817,54 EUR, ko pa je bil opravljen zgolj en narok.

11. Obe stranki sta na vročeni jima pritožbi odgovorili ter predlagali njuno zavrnitev.

12. Pritožba tožene stranke proti odločitvi o glavni stvari je delno utemeljena, prav tako pa je delno utemeljena tudi pritožba tožeče stranke proti odločitvi o stroških postopka.

13. Ta pravda je v resnici že zelo dolga. Tako dolga, da je tožena stranka v tem času večkrat spremenila svojo firmo. To se je odražalo tudi v uvodih sodnih odločb v teku tega postopka. Tisto, kar je stalnica, sta: njena skrajšana firma – B. d.d. ter matična številka subjekta - 000. Iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra do 31. 1. 2008 ter zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra za obdobje od 1. 2. 2008 dalje je razvidno, da je tožena stranka svojo firmo v zadnjih 8 letih spremenila kar dvakrat. Sprva je bila Ba., d.d., nato je postala Bb. d.d., nazadnje pa spet Ba. d.d.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zato njena pritožba, v kateri se označuje napačno, nekorektna. Kljub temu pa je pritožbeno sodišče njeno pritožbo vsebinsko obravnavalo in je ni zavrglo. Ni namreč sporno, kdo je pravni subjekt na toženi strani. Gre zgolj za poimenovanje (2).

14. Z bistvom odločitve sodišča prve stopnje o temelju zahtevka se je pritožbeno sodišče strinjalo že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, opr. št. I Cp 19/2013 s 3. aprila 2013 (list. št. 912-918). Ti razlogi so skladni s stališčem pritožbenega sodišča v predhodnih odločbah tega pravdnega spisa.

15. Razloge o tem, zakaj je treba v še odprtem delu uporabiti določbe ZASP (3) je to pritožbeno sodišče navedlo že večkrat. Najprej v sklepu opr. št. I Cp 577/2011 z 2. marca 2011 (list. št. 660 do 663). Še obširnejši razlogi pa so navedeni v sklepu, opr. št. I Cp 2900/2011 z dne 9. 11. 2011 (list. št. 731 do 737 tega pravdnega spisa). Zato seveda pritožbeno sodišče soglaša s pristopom sodišča prve stopnje, ki je zahtevek presojalo v luči pravila o civilni kazni (168. člen ZASP).

16. Tudi o tem, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede instituta civilne kazni dovoljšnja, se je pritožbeno sodišče že izreklo in sicer v sklepu, opr. št. I Cp 2900/2011z dne 9. 11. 2011 (listovna št. 731 do 737). Tam navedeni razlogi so toženi stranki znani in odgovarjajo na njene ponovljene pritožbene navedbe.

17. Prav tako neutemeljen je ugovor zastaranja, kakor ga postavlja pritožnica sedaj v pritožbi. Trdi namreč, da je zahtevek zastaral. Z vprašanjem zastaranja se sodišče ne ukvarja po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem zastaranja ukvarjalo v mejah ugovora, ki je bil že predmet predhodnega sojenja, torej z zavrnitvijo ugovora, ki je prestala tudi revizijski preizkus (točka 30 izpodbijane sodbe). Dejstvo, da se sodišče z vprašanjem zastaranja vtoževane višine, kar sedaj načenja pritožba, v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, torej samo po sebi ne predstavlja nobene pravne kršitve, ne procesne ne materialnopravne. Kršitev pa bi bila podana, če bi tožena stranka pravočasno postavila ugovor zastaranja takšne vsebine, kot ga prepozno ponuja sedaj v pritožbi, ter bi ga sodišče ignoriralo. Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da bi tak ugovor postavila. Ker na kršitev iz 8. točke drugega ostavka 339. člena ZPP (4) sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), drugega vsebinskega odgovora, kakor da ni videti okoliščin, zaradi katerih bi se sodišče prve stopnje sploh moralo še dodatno, torej bolj kot se je v 30. točki izpodbijane sodbe, ukvarjati z vprašanjem zastaranja, ni mogoče dati.

18. Pritožbene trditve o tem, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačen menjalni tečaj, bi bile utemeljene, seveda, če bi bile sploh v korist tožene stranke. Kajti res je, menjalni tečaj med tolarjem in evrom ni bil 239,46 EUR (z besedo: dvesto devetintrideset celih šestinštirideset), marveč 239,64 EUR (z besedo: dvesto devetintrideset celih štiriinšestdeset). Drži torej, da bi moral pravilno izračunani znesek običajnega honorarja (kar je osnova oziroma obračunska enota v institutu civilne kazni) znašati 49.385,89 EUR (z besedo: devetinštirideset tisoč tristo petinosemdeset celih devetinosemdeset evra) in ne nepravilnih 49.385,87 EUR (z besedo: devetinštirideset tisoč tristo petinosemdeset celih sedeminosemdeset evra).

19. Ker gre pri tem za pravilno uporabo materialnega prava, namreč 1. člena Uredbe (ES) št. 2866/98(5), bo sodišče 1. člen te Uredbe seveda upoštevalo v nadaljevanju, le da se bo to pokazalo v škodo tožene stranke za skoraj 3 cente.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj je prisodilo civilno kazen v višini 200 %. Ti razlogi so podani v naslednjih točkah izpodbijane sodbe: 32, 33, 41 in 47. Da je sodbo materialnopravno mogoče preizkusiti, bo razvidno tudi iz nadaljevanja te odločbe. V nadaljevanju bo namreč sodišče podalo razloge o presoji odločitve glede denarnega zahtevka po materialnopravni plati (kolikor to terjajo pritožbene navedbe tožene stranke).

21. Tožeča stranka je s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe uveljavljala jasno in odločno pravno varstvo svoje avtorske pravice. Sodišče prve stopnje je 21. 6. 1995 (opr. št. I P 1087/95-5) izdalo začasno odredbo zaradi varstva avtorske pravice. To začasno odredbo je na ugovor razveljavilo šele 22. 6. 1998, a še tedaj jo je nadomestilo z novo. Iz tega sledi, da je bilo v sodni odločbi jasno deklarirano stališče sodišča, da je verjetno izkazan obstoj terjatve - torej, da tožnica utemeljeno uveljavlja sodno varstvo svoje avtorske pravice. 19. 10. 1998 je bil ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi zavrnjen. Tudi pritožba proti temu sklepu je bila zavrnjena (opr. št. I Cp 2181/98 z 19. 5. 1999). To pa je že celotno sedaj sporno obdobje, ko je prihajalo do posega v tožničino avtorsko pravico s strani tožene stranke.

22. Kar se stopnje krivde tiče, lahko torej sodišče druge stopnje ugotovi, da so podane vse tri prvine (6): a) zavest o kršitvi (da je tožena stranka ob prej opisanih sodnih aktih ter jasni in odločni pravovarstveni zahtevi tožnice morala in mogla vedeti, da je vsaj zelo verjetno, da protipravno posega v avtorsko pravico tožnice); b) volja (saj tega seveda ni storila po nesreči) in c) namera (torej, da je kljub prej opisani zavesti, vseeno hotela tržiti svoje proizvode, katerih sestavni tržni del je bil tožničin avtorski dizajn). Eventualni naklep je s tem zanesljivo izkazan in dokazan.

23. Eno izmed pomembnih meril pri določanju višine civilne kazni je tudi to, kako visok je honorar in s tem obračunska enota za povečevanje. „Če je osnovni honorar za tovrstno uporabo majhen, bo toliko bolj utemeljeno njegovo povečanje za polnih 200 %; če pa je razmeroma velik, bo potrebno bolj previdno povečevanje. (7)“.

24. Nadalje zakon sodišče pooblašča še, da upošteva vse okoliščine primera. Pravno relevantna okoliščina je tako zanesljivo tudi teža posega v avtorsko pravico. Saj ne da poseg v tožničino avtorsko pravico ni hud, vendar pa ga vseeno ni mogoče postaviti ob bok najhujšim posegom v avtorsko pravico, ki si jih je mogoče zamisliti. Tak primer bi bil, ko se nekdo kiti s tujim perjem, ko torej tuje delo izda in morebiti celo trži pod lastnim imenom. Plagiat je najbolj zavržna oblika posega v avtorsko pravico. Za tako hud poseg v obravnavani zadevi ne gre. Za maksimalno civilno kazen v višini 200 % (torej za trikratnik) iz 168. člena ZASP v obravnavani zadevi torej govori stopnja krivde. Za zgolj nizko povečanje pa na drugi strani govori višina avtorskega honorarja oziroma osnove za povečevanje po 168. členu ZASP. Znesek 49.385,89 EUR je namreč velik denarni znesek in s tem visoka osnova za povečevanje. Stopnja vsebinske kršitve v tožničine avtorske pravice pa je sicer huda, zaradi prepovedi in hkrati jasne deklaracije sodišča o verjetno izkazanem obstoju terjatve v začetnih letih te pravde do neke mere celo predrzna, vendar v moralno jedro tožničine avtorske pravice še zdaleč ne posega tako hudo, kot npr. plagiat. 25. Po presoji vseh teh pravno relevantnih okoliščin znaša povprečna ocena članov senata, da bi bila materialnopravno ustrezna višina povečanja osnove iz 168. člena ZASP 90 %. To pomeni, da je k osnovi (običajnemu) nadomestilu oziroma avtorskemu honorarju, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče pa ga je korigiralo s pravilno uporabo 1. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1086/2006), in ki ga pritožba tožene stranke konkretizirano ne napada, treba dodati še znesek 44.447,30 EUR. Skupna vsota tako znaša 93.833,19 EUR. Na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter prisojeni denarni znesek znižalo za 54.324,48 EUR.

26. Nazadnje je bilo treba odločiti še o pritožbi tožeče stranke proti stroškom postopka. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v škodo tožeče stranke in je tako njen uspeh sedaj še manjši kot na prvi stopnji, je njena pritožba proti odločitvi o stroških utemeljena. V obravnavani zadevi gre namreč za položaj deljenega uspeha. Materialnopravna podlaga za odločitev o stroških v takšnem primeru je podana v drugem odstavku 154. člena ZPP. Ta določa dve pravili, primarno in sekundarno. Primarno pravilo je, da sodišče v primeru deljenega uspeha odloči, naj vsaka stranka krije svoje stroške. Če pa bi bila uporaba tega pravila v konkretnem primeru nepravična, zakon sodišče pooblašča, da uporabi sekundarno pravilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP in ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

27. Ko je sodišče tehtalo, katero izmed obeh pravil uporabiti, se je med drugim vprašalo, kaj bi pomenilo, če bi uporabilo sekundarno pravilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP. Predvsem je preizkusilo, katere so tiste okoliščine primera, ki bi jih moralo upoštevati in kakšen rezultat bi dale. Tako je najprej ugotovilo, da je natančno matematično metodo uspeha po višini praktično nemogoče uporabiti; glede na srž pravde pa bi bila tudi izrazito nepravična. V obravnavani zadevi je bila vrednost aktualnega denarnega zahtevka namreč večkrat različna, zaradi zapoznelega odločanja o (ne)dovolitvi spremembe tožbe po posameznih obdobjih tudi nejasna in negotova. Vrednost spora pa se ni spreminjala le skozi spremembe tožbe, marveč tudi skozi različne stopnje sojenja (izreki so bili večkrat opisni, o nekaterih delih je bilo večkrat treba izdati dopolnilno sodbo, posamezni deli so ostali neodločeni, ker ustreznega predloga za dopolnitev ni bilo). Mehanično računanje uspeha po višini na ta način, da bi sodišče uspeli delež primerjalo z najvišje postavljenim zahtevkom, zato ne bi dal pravične rešitve, marveč bi bil zgolj matematična iluzija sociološke resničnosti.

28. Poleg tega ima pritožnica prav, ko trdi, da se je srž spora nanašala na podlago zahtevka. Pritožbeno sodišče je naredilo test, kaj bi pomenilo, če bi sodišče uporabilo iz sodne prakse znano metodo ter zaradi te okoliščine ločeno računalo uspeh po temelju in po višini ter nato stroške odmerilo po povprečju uspeha. Uspeh po temelju je 100 %, po višini pa 18,5 % (razmerje 93.833,19 EUR proti 508.698,41 EUR). Povprečje znaša 59,25 %. Ker pa je treba dati težo še dvema okoliščinama in sicer dejstvu, da so bili zaradi visoko postavljenega zahtevka stroški ustrezno višji ter dejstva, da so bile vloge tožeče stranke večkrat nepotrebno obsežne in spričo tega nerazumljive (glej npr. revizijsko odločbo tega pravdnega spisa, opr. št. II Ips 764/2006 - listovna številka 468 - kjer je bila prav nerazumljivost razlog za delno zavrženje revizije), se izkaže, da uporaba primarnega pravila iz 154. člena ZPP, ki za primer deljenega uspeha določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, sploh ne bi bila krivična, marveč se ustrezno prilega obravnavani zadevi.

29. Ker je tako, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških delno ugodilo ter na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka. To velja tudi za stroške tega, zadnjega pritožbenega postopka.

(1) Glej podatke v portalu Ajpes ter podatke v spisu, npr. izpiske, ki so dokaz plačila sodne takse - npr. listovna številka 784. (2) Glej oddelek Razlikovanje med neobstoječo stranko in napačno označbo stranke v članku: Aleš Galič, fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2003. (3) Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995).

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(5) Uredba sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. julija 2006 o spremembi Uredbe (ES) številka 2866/98 o menjalnih razmerjih med evrom in valutami držav članic, ki sprejmejo evro.

(6) Glej Miha Trampuž v: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 389

(7) Tako Miha Trampuž, Navedeno delo, stran 389, izrecno ali smiselno enako stališče je najti tudi v odločbi Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 190/2011 s 15. 11. 2001 ter odločbi VSL, opr. št. I Cpg 494/2013 z 19. 4. 2013.