Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - zvin vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval od toženke povrnitev škode, ki mu je nastala 5. 8. 2001 v prometni nezgodi, za katero odgovarja toženkin zavarovanec. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mu mora toženka plačati 1.421,61 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 3.000 EUR za telesne bolečine, 800 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 830 EUR za strah, upoštevaje pri tem 3.208,39 EUR valorizirane akontacije) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2002 dalje in zakonske zamudne obresti od 2.658,15 EUR za čas od 19. 2. 2002 do 19. 6. 2002. Kar je ta zahteval več je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo v delu glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je prisojena odškodnina prenizka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta pravilno uporabili določbe materialnega prava in prisodili pravično denarno odškodnino. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovili sta, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice in zlom prsnice brez večjega premika med kostnimi odlomki kot lahka primera poškodb po Fischerju ter udarnine glave, trebuha in ledvene hrbtenice kot zelo lahek primer poškodbe po Fischerju. Zdravljenje poškodbe prsnice je potekalo normalno, z analgetiki, zlom se je zarasel s kostno celino. Zvin vratne hrbtenice se je zdravil s fizioterapijo. Že pred nezgodo 5. 8. 2001 je bila pri tožniku ugotovljena poškodba in bolezen vratne hrbtenice. Bolečine v vratu in glavoboli so samo do 30% posledica nezgode 5. 8. 2001. Niti zmanjšana gibljivost prsno ledvene hrbtenice niti mravljinčenje v prstih po ugotovitvah sodišč nista posledici nezgode. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči vsa pravno pomembna dejstva (ugotovitve na tretji do šesti strani prvostopenjske sodbe) pravilno pravno ovrednotili, zato je pravilna odločitev, da tožnik nima pravice do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo (z izpodbijano sodbo je bilo tožniku odmerjenih 5,4 povprečnih neto plač). Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina ne odstopa navzdol od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

8. Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).