Jedro

Zgolj dvom v pravilnost višine zneskov in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka tekom postopka opozarjala, "da je v nekem trenutku pričela prejemati račune za mesečno nadomestilo v znatno višji mesečni vrednosti, pri čemer je tožnico prosila za pojasnilo na katero ni dobila odgovora, račune je zavračala - brez odgovora, prosila naj bi za sklenitev nove pogodbe - brez uspeha." Navedena dejstva so ostala neprerekana s strani tožnice. Tožnica je nadomestilo plačevala skladno s Pogodbo 2006 in tako z rednim plačevanjem nadomestila jasno izkazala voljo in pripravljenost plačevanja, sporna je le višina. Kljub zavračanjem računov je toženka iz previdnosti še naprej plačevala s Pogodbo 2006 dogovorjen znesek nadomestila. Toženki tako ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se po spremembi I. in IV. točka izreka v celoti glasita:

"I. Po tožbi tožena stranka A. d. o. o. je dolžna po tožbi tožeči stranki Zavod IPF, k. o. v roku 15 dni plačati 9211,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 9211,63 EUR od 9. 12. 2021 dalje do plačila.

IV. Tožnica je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1569,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 222,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1. Tožnica v tem postopku od toženke zahteva doplačilo nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov v njenih radijskih programih v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019 v višini 12.246,45 EUR. Vtoževala je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od nastanka posamezne terjatve do plačila ter plačilo civilne kazni v višini 200 % (24.492,90 EUR). Toženka pa z nasprotno tožbo zahteva vračilo po njenem stališču preveč plačanega nadomestila v višini 743,59 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki po tožbi naložilo plačilo 10.132,79 EUR nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9211,63 EUR od 9. 12. 2021 (vložitve tožbe) dalje do plačila in od 921,16 EUR, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo (II. točka izreka). Ravno tako je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Odločilo je, da je zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem zastaran, kolikor se nanaša na čas pred 9. 12. 2016 (tožnica nadomestilo vtožuje za čas od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019). V zvezi s pasivno legitimacijo toženke je sodišče ugotovilo, da je le-ta podana, saj je bila ona tista, ki je skrbela za distribucijo radijskega programa B. Ljubljana do poslušalcev, prav tako pa je javno priobčevala druga radijska programa v vtoževanem obdobju. Na toženkin ugovor, da za uporabo nevarovanih fonogramov ni dolžna plačevati nadomestila, zaradi česar bi bilo potrebno nadomestilo ustrezno znižati je sodišče ugotovilo, da tekom postopka ni podala trditev, da razširja nevarovano glasbo, ki je prosta plačila ter v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazil. Zaključilo je, da pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo fonogramov predstavlja Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo z dne 15. 6. 2006 (SS2006). Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki 15. 9. 2006 o pogojih plačila nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih (Pogodba 2006) se je namreč že pred vtoževanim obdobjem iztekla. Presodilo je, da je bilo razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli upoštevano že pri določitvi tarife SS 2006, tožnica pa tudi ni zlorabila svojega (monopolnega) položaja s tem, ko ni z uporabniki sklepala pogodb z ugodnejšo tarifo. Presodilo je, da so toženkini prihodki iz radijske dejavnosti v letu 2016 znašali 111.019,83 EUR, v letu 2017 100.241,20 EUR, v letu 2018 107.934,14 EUR in v letu 2019 106.829,21 EUR ter da je delež glasbe v radijskih programih v vseh prej navedenih letih znašal več kot 91 %. Ob upoštevanju zastaranja dela zahtevka (od 1. 1. 2016 do vključno 8. 12. 2016) in delnih plačil je toženki naložilo plačilo 9211,63 EUR nadomestil. Odločilo je, da je bila toženka do vročitve tožbe dobroverna, zato ji je zakonske zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe dalje, tj. od 9. 12. 2021 dalje do plačila. Civilno kazen je določilo v višini 921,16 EUR (10 odstotkov dolžnega nadomestila).

Toženkina pritožba in tožničin odgovor

2. Toženka se je pritožila zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper zavrnitev zahtevka toženke po nasprotni tožbi ter posledično zoper odločitev o stroških postopka (I., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe). Uveljavljala je vse pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, ugodi pa zahtevku po nasprotni tožbi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožnica je na toženkino pritožbo odgovorila in nasprotovala njeni utemeljenosti. Priglasila je stroške pritožbenega postopka

4. Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbenim očitkom glede procesnih kršitev

5. Toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je ugotovilo, da tožnica s četrto pripravljalno vlogo z dne 4. 12. 2023, ki je bila vložena na drugem naroku za glavno obravnavo istega dne, ni bila prekludirana in jo je zato dopustilo in vročilo toženki. Sodišče prve stopnje je navedeno vlogo upravičeno dopustilo, saj je ugotovilo, da z njo odgovarja na toženkine navedbe, v okviru obstoječih navedb pa sicer podaja tudi nova dejstva, in sicer, da je toženka bila v vtoževanem obdobju izdajateljica C. Radia, ki je predhodnik programa D. Slovenija, vendar ugotavlja, da z njimi ni zavlekla reševanja spora skladno z 286. členom ZPP, ampak zgolj konkretizirala predhodno podane navedbe glede toženkine pasivne legitimacije. Toženka je pasivni legitimaciji predhodno že ugovarjala, prav zaradi navedenega pa je morala biti seznanjena s svojimi radijskimi programi iz vtoževanega obdobja in tem katere radijske programe je v vtoževanem obdobju razširjala. Zgoraj naštetih razlogov za dopustitev četrte pripravljalne vloge pritožnica ne izpodbija in ne zatrjuje, da je z novimi dejstvi zavlekla reševanje spora, za katere v skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP velja, da jih lahko stranka navaja tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

6. Poleg tega je bila četrta pripravljalna vloga vročena toženki, ki se je o njej izjavila na način, da je navedbe iz te vloge prerekala s sklicevanjem na svoje dotedanje navedbe in dokaze, dodatnega roka pa si ni pridržala. To ovrže tudi pritožbeni očitek, da ji ni bilo omogočeno, da se z vlogo seznani in do nje opredeli. Sodišče je tudi pojasnilo, da obravnava novih navedb tako s strani sodišča kot tudi s strani nasprotne stranke ni zahtevala kakršnih koli dodatnih in posebnih priprav, prav tako ni spremenila načina reševanja spora, saj se je sodišče glede na predhodno podan ugovor toženke glede pasivne legitimacije s tem moralo ukvarjati. Po stališču pritožbenega sodišča dvoma o nepristranskost sojenja ne more vzbuditi okoliščina, da naj bi bila sodba izdana isti dan kot je bil opravljen drugi narok za glavno obravnavo 4. 12. 2023. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila sodba odpravljena 8. 12. 2023. Že iz zgoraj navedenih razlogov za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji, zato se pritožbeno sodišče z odgovorom na četrto pripravljalno vlogo tožnice ni ukvarjalo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo toženkine dokazne predloge, ne da bi se o razlogih opredelilo. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo vse listine, ki sta jih v spis predložili pravdni stranki. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, ampak samo tiste, ki so za odločitev pravno relevantni. Tudi po stališču ustavnega sodišča RS, pravica do izjave, ki je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS, zahteva, da sodišče izvede tiste dokaze, ki so po oceni tega (tj. pravdnega) sodišča za odločitev bistveni (Up-286/00 z dne 5. 3. 2001 in Up-44/00 z dne 26. 2. 2002).

8. Toženka s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni preizkusilo in izvedlo velike večine njenih dokaznih predlogov, tiste redke, ki pa jih je obravnavalo pa bremeni pristranski izbor oziroma so ugotovitve sodišča prirejene očitnemu vnaprejšnjemu prepričanju sodišča v dobro tožnice, ne more uspeti. Očitki toženke so v tem delu povsem pavšalni, saj ne pove konkretno, kateri naj bi bili ti dokazni predlogi, ki jih sodišče ni preizkusilo oziroma ne pojasni v čem naj bi sodišče delovalo pristransko. Zavrnjene dokazne predloge pravdnih strank je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne drži očitek, da ni navedlo katere dokazne predloge je zavrnilo. Razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov toženke so obrazloženi in utemeljeni, zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Pritožba tudi ne pove, o konkretno katerih zavrnjenih dokaznih predlogih se sodišče ni opredelilo oziroma ni ustrezno obrazložilo razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganih dokazov. Ravno tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekatere dokaze tožnice izvedlo izven njenih substanciranih navedb, vse s pojasnili presenečenja, v prid tožnice in brez podlage v predlogih slednje, dalje da sodba ne zadošča standardu obrazloženosti, saj se sodišče ni opredelilo do njenih substanciranih in pravno relevantnih dokaznih predlogov in pravno pomembnih zatrjevanih dejstev, zaradi česar naj sodba ne bi vsebovala zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih. Očitki toženke so tudi v tem delu povsem pavšalni, saj konkretno ne pove, kateri izveden dokaz naj bi bil takšen oziroma katera dejstva naj bi bila ugotovljena brez trditvene podlage, niti ne pove konkretno, kateri so tisti dokazni predlogi in zatrjevana dejstva do katerih se sodišče ni opredelilo.

O podlagi tožbenega zahtevka in zastaranju

9. Tožnica je v tem postopku svoj zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019 utemeljevala na podlagi določil Obligacijskega zakonika - OZ o neupravičeni obogatitvi, čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Obogatitev toženke predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v njenem radijskem programu - torej ohranitev premoženja brez pravnega temelja. Prikrajšanje tožnice pa izguba plačila nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu toženke zaradi neplačila - torej prikrajšanje brez pravnega temelja. Ker pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), navedba pravne kvalifikacije ni nujna sestavina tožbe, če pa je navedena, sodišče nanjo ni vezano. Tožnica je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno utemeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni pet letni zastaralni rok (346. člen OZ), je zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek zaradi zastaranja, kolikor se nanaša na čas pred 9. 12. 2016, neutemeljen, pravilen. Tožnica namreč zahteva nadomestilo od 1. 1. 2016 dalje, tožbo pa je vložila 9. 12. 2021.

10. Tožnica vztraja, da če je dogovorjeno mesečno plačevanje določenega zneska, kar je ustrezno z besedo "vsakokrat" iz prvega odstavka 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP, potem gre za občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zaradi neplačevanja nadomestila za javno priobčevanje fonogramov ni občasna terjatev, ki v skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da čeprav je višina nadomestila obračunana na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi vezan na mesečno obdobje. Toženka je vsak dan predvajala glasbo na svojih radijskih programih, s tem pa je bila vsak dan obogatena, tožnica pa prikrajšana. Mesečno plačevanje nadomestila v vtoževanem obdobju med pravdni strankama ni bilo dogovorjeno, saj v tem obdobju pogodba med njima ni več veljala, niti ni obstajal veljavni skupni sporazum, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Neupravičena pridobitev kot samostojen vir obveznosti je neposlovno obligacijsko razmerje, katerega udeleženca sta neupravičeno obogatena oseba in neupravičeno prikrajšana oseba. Zakon določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

11.Toženka trdi, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za neposlovno obveznost. Po njenem mnenju bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožnica skladno z določili drugega odstavka 300. člen OZ v zamudi z izpolnitvijo svoje zapadle obveznosti. Pritožbeno sodišče zastopa stališče, da dejanski stran brezplačne uporabe komercialnega fonograma oziroma nezadostnega plačila za uporabo komercialnega fonograma ustreza tako prehodu premoženja iz sfere proizvajalca fonogramov k uporabniku, do katerega je prišlo brez pravne podlage (190. in 198. člen OZ), kot tudi kršitvi premoženjske pravice proizvajalca fonogramov, ki lahko privede do odškodninske odgovornosti uporabnika (168. člen ZASP v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala. Kot je že zgoraj sodišče ugotovilo predmetni tožbeni zahtevek temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Terjatve na podlagi zakona, odškodninske terjatve in terjatve iz neupravičene obogatitve pa so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve določa 3. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1).

O pasivni legitimaciji

12.Skladno s 130. členom ZASP je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve. Iz navedenega določila izhaja, da je uporabnik fonogramov, v tem primeru radiodifuzna organizacija, že na podlagi določil ZASP dolžna plačati primerno nadomestilo za uporabo fonogramov.

13.Toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka razširjala radijske programe in bila s tem pasivno legitimirana. Navaja, da naj bi bila zgrešena presoja sodišča, da naj bi toženka v vtoževanem obdobju opravljala tehnične naloge po Pogodbi o najemu medija in pripadajočih izdajateljskih pravic z dne 21. 7. 2014 (Pogodba A.-RC, v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere ji je, znamko in njenemu programu B. Slovenija dodeljene frekvence, v celoti odstopila v uporabo, radijski program pa razširja B. d. o. o., ki je lastniško povezana oseba z družbo RADIO E. d. o. o. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da je toženka sama navajala, da zagotavlja distribucijo "tujega" radia B. Ljubljana, kar izhaja tudi iz 5. člena omenjene Pogodbe, kjer je navedeno, da je bila toženka tista, ki bo na lastne stroške in z lastno tehniko skrbela za distribucijo radijskega programa od oddajne točke do poslušalcev. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da četudi je toženka tako prepustila, da se na njenih frekvencah razširja radijski program druge družbe in to iz oddajnega studia druge družbe, je bila sama tista, ki se je zavezala distribuirati radijski program do poslušalcev, torej s sklenitvijo Pogodbe ni izgubila statusa izdajatelja in obveznosti, ki jih nalaga zakon. Kot izhaja že iz tretjega odstavka 5. člena Pogodbe, se je toženka kot izdajatelj radijskega programa zavezala poravnati obveznosti, ki jih ima do tretjih oseb. Ta obveznost pa izhaja že iz 130. člena ZASP.

14.Tudi v zvezi s preostalima radijskima programoma (F. Radio in D. Slovenija) je sodišče prve stopnje korektno povzelo bistveno vsebino predloženih listinskih dokazov ter se prepričljivo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Najprej je ugotovilo, da toženka sama navaja, da med njene dejavnosti, ki jih opravlja, spada tudi dejavnost prenosa radijskih programov preko brezžičnih omrežij. Ker pa radiodifuzno oddajanje predstavlja vsako priobčitev javnosti, ne glede na tehnični postopek in pomanjkanje radijskih frekvenc, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za ostala dva radijska programa to ne more avtomatično pomeniti, da ju ne oddaja. V presojo je vključilo vse okoliščine, in sicer o tem, kdaj je toženka pridobila dovoljenje za razširjanje radijskih programov F. Radio, B. Ljubljana in D. Slovenija, kdaj se je vpisala v Razvid medijev, kot tudi, da je v tem obdobju ustvarjala prihodke, za katere ni izkazala, da bi izvirali iz neradijske dejavnosti (posredovanje pri sklepanju poslov). Pri presoji slednje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je toženka tista, ki razpolaga s podatki in dokazili, v obravnavani zadevi pa konkretnih pojasnil in dokazil ni podala.

15.Toženka dodaja, da sodišče ni pristojno, da izvede dokazno oceno po kriteriju življenjske sprejemljivosti, s tem, ko je ugotovilo, da življenjsko ni sprejemljivo, da je toženka imela dovoljenje za razširjanje radijskih programov, ki jih ni razširjala, hkrati pa ustvarjala prihodke, za katere ni izkazala, od kod bi izvirali, saj je pojasnila le prihodke po Pogodbi A.-RC. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tista, ki je seznanjena s svojimi razlogi, da kljub dovoljenju ni razširjala svojih radijskih programov v vtoževanem obdobju, vendar konkretnih pojasnil in dokazov tudi v tem delu ni predložila. Toženka je zgolj navajala, da v vtoževanem obdobju ni razširjala nobenega radijskega programa, pri katerem bi nastala obveznost za plačilo nadomestila. Prav tako ni konkretno ugovarjala navedbi tožnice, da je D. Slovenija mogoče poslušati kot streaming in da ga je toženka oddajala, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP to priznava. Zakon daje metodološke napotke za dokazno oceno. Sodnik mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Prvo pomeni, strukturirano analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezni dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi.

16.Po presoji pritožbenega sodišča je opravljena dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z določbami iz 2. člena in 2. odstavka 7. člena ZPP, zaključek da je pasivna legitimacija toženke podana, pa pravilen. Na kakšen način je toženka razširjala radijske programe na njeno obveznost plačila nadomestila ne vpliva. 130. člen ZASP določa pravico do nadomestila za vsako radiodifuzno oddajanje, ki pomeni priobčitev javnosti.

K pritožbenim očitkom glede varovanih in nevarovanih fonogramov

17.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka nosi trditveno in dokazno breme, da je predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni podala trditev, da je razširjala nevarovano glasbo, ki je prosta plačila, z izvajanjem dokazov pa ni dopustno nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca avtorske stroke, ki bi ugotovil delež varovanih in nevarovanih del iz repertoarja toženke. Takšen dokaz je nedopusten, ker gre za poizvedovalni (informativni) dokaz v čisti obliki, brez kakršnegakoli opravičila zanj, ki v pravdnem postopku ni dovoljen. V prvem odstavku 7. člena ZPP je namreč izrecno zapovedano (enako 212. člen ZPP), da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, kar pomeni, da dokazi služijo izključno potrjevanju strankinih navedb o dejstvih. Predlagan dokaz z izvedencem pa ne bi potrjeval navedb toženke, ampak bi se z njim dejstva, ki bi jih morala toženka navajati, šele ugotavljala.

18.Toženka povsem upravičeno pričakuje, da tožnica zbrana nadomestila razdeli vsem imetnikom pravic, vključno s tem, da zbrana nadomestila od priobčitve javnosti fonogramov razdeli domačim in tujim proizvajalcem fonogramov. Kot tožnica sama navaja, zastopa ves svetovni repertoar komercialno izdanih fonogramov. Glede na slednje je tudi razumljivo ogorčenje toženke, da niso javno razvidni sklenjeni sporazumi tožnice o zastopanju s tujimi kolektivnimi organizacijami, katerih seznam mora biti javno objavljen na spletni strani tožnice (39. člen ZKUASP) ter, da tožnica ne uresničuje svojih osnovnih obveznosti po samem zakonu in da plačana nadomestila ne dosežejo dejanskih upravičencev, (ki jim je slovenska zakonodaja neznana in niti ne vedo, da imajo pravice v RS, zaradi ravnanj tožnice, ki z njimi ne sklepa sporazumov). Pomenljive so tudi neprerekane pritožbene navedbe, da tožnica nadomestil ne plačuje nobenemu tujemu proizvajalcu fonogramov, z izjemo 51,12 EUR v celotnem vtoževanem obdobju, od za proizvajalce fonogramov zbranih cca 6.333.000,00 EUR. Vendar vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in transparentnost poslovanja tožnice nasploh, ne morejo biti argument za neplačilo nadomestila konkretnega uporabnika. V sodni praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da je razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki sorodnih pravic notranje razmerje, ki se tiče le teh dveh, ne pa toženke. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi vsaka drugačna razlaga pripeljala do tega, da bi radijske postaje lahko predvajale komercialne fonograme zastonj z izgovorom, da kolektivna organizacija ne izpolnjuje svojih obveznosti do imetnikov sorodnih pravic. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je poraba sredstev iz zbranih nadomestil stvar zakonitosti in transparentnosti poslovanja tožnice, kar pa ni predmet odločanja v tem civilnem sodnem postopku, ampak pristojnost drugih (nadzornih) organov, ki skladno z določbami 69. do 74. člena ZKUASP izvajajo notranji nadzor (izvajajo ga člani in organi nadzora kolektivne organizacije) in zunanji (izvaja ga Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino).

K pritožbenim očitkom glede izdajanja računov

19.Toženka sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je obveznost mesečnega izdajanja računov uzakonjena. Trdi, da bi tožnica morala, če bi hotela uspeti v tej pravdi, tožbeni zahtevek opreti na ZKUASP (v povezavi z ZASP), ga primerno oblikovati in obrazložiti v razmerju z izstavljenimi računi in morebitnimi delnimi plačili le teh. Ker tožnica tega ni storila, je po njenem mnenju tožbeni zahtevek nesklepčen. Očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo.

20.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presoji obveznosti izdajanja računov napačno uporabilo materialno pravo. Kot že pojasnjeno, podlaga za plačilo v primeru radiodifuznega oddajanja izhaja iz zakona samega (130. člen ZASP) in določil o neupravičeni obogatitvi, zato so pritožbene navedbe, da je temelj za plačilo v izdanem računu, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da 16. člen ZKUASP sicer določa, da kolektivna organizacija v okviru svoje dejavnosti izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertorja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje, vendar to nikakor ne pomeni, da bi tožnica v konkretnem primeru morala izdati račun, sicer bi bil zahtevek nesklepčen. Izdajanje računov tožnice toženki za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov z radiodifuznim oddajanjem, ni vezano na obstoj pogodbe med pravdniima strankama. Račun je namreč enostranska listina. Z vidika pogodbenega prava enostranska izdaja računov z obračunanim DDV sama po sebi ne izkazuje, da je bila med strankama sklenjena pogodba oziroma da je med njima obstajalo pogodbeno razmerje. Račun je enostranska, računovodska listina, ki ne ustvarja nobenih obveznosti med strankama. Pravno podlago za nastanek obveznosti lahko predstavlja le dogovor na podlagi soglasja volj udeleženih strank, povzročitev škode, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila ali enostranska izjava volje. Račun, kot računovodska listina, ima pomen samo v zvezi s temeljem nastanka obveznosti in v skladu z njim. Pritožbene navedbe toženke o pomenu računa kot pogoja za dejanski nastanek, zapadlost in izterjavo denarne obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo kolektivno upravljanih pravic, tako niso utemeljene. Navedeno civilnopravno stališče pa seveda ne pomeni, da tožnica računov sploh ni dolžna izdajati. To je stvar poslovnofinančih oziroma računovodskih in davčnih predpisov, ne vpliva pa na presojo konkretnega obligacijsko-pravnega (obogatitvenega) razmerja.

K pritožbenim očitkom glede določitve primerne višine nadomestila

21.Med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da po 31. 12. 2011 ni veljal več noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med njima po 31. 12. 2011 ni bil sklenjen noben dogovor, s katerim bi sporazumno dogovorili višino nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Tožničin zahtevek glede višine temelji neposredno na prvem odstavku 130. člena ZASP, primerno višino nadomestila pa mora določiti sodišče samo, pri čemer si je mogoče predstavljati precejšnjo število okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila. Če je nekoč že obstajal skupni sporazum, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006. S tako uporabo SS 2006 pa le-ta ni oživel, saj ga sodišče upošteva kot okoliščino pri določanju višine nadomestila in ga torej uporablja smiselno. Drugače velja za kriterije po Pogodbi 2006. Ti so veljali samo za posamične uporabnike, ki so s tožnico sklenili individualno Pogodbo 2006, torej niso bili enotni za vse. Zato niso v skladu z vodilom sodišča po enakem obravnavanju. Kriteriji po Pogodbi 2006 tudi niso bili objavljeni, kot kriteriji iz SS 2006, in zato niso bili (za vse) predvidljivi.

22.Toženka izpostavlja, da Pogodba 2006 kot sestavni del (pritiklina) Tarife 2006 (glavna stvar) deli usodo glavne stvari. Ne gre za to, da bi bila Pogodba 2006 primernejša od Tarife 2006 temveč navaja, da gre za to, da je Pogodba 2006 nerazdelni sestavni del Tarife 2006. Ne glede na to, ali je bila Pogodba 2006 opredeljena kot sestavni del tarife iz SS 2006 (čeprav ni bila objavljena hkrati z njim in kljub temu, da se je uporabljala samo v primeru individualno sklenjene pogodbe), pritožbeno sodišče poudarja, da pri določitvi primernega nadomestila po 130. členu ZASP ne gre za neposredno uporabo SS 2006. Ta v spornem obdobju ni veljal in ne predstavlja neposredne pravne podlage za plačilo nadomestila. Uporablja se zgolj posredno - kot pripomoček sodišča za določitev višine primernega nadomestila. Primerno nadomestilo določi sodišče. Gre za pravni standard. Pri napolnjevanju njegove vsebine, kot rečeno, sledi omenjenim načelom enakega obravnavanja in predvidljivosti, ter upošteva ustaljeno sodno prakso. Ker določitev višine nadomestila po Pogodbi 2006 tem kriterijem ne zadosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso podani pogoji za odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri je primerneje, da se uporabijo določila SS 2006 tudi, če je uporabnik prej imel sklenjeno posebno pogodbo s kolektivno organizacijo.

23.Na podlagi obrazloženega je treba kot kriterije za določitev enkratnega primernega nadomestila v smislu določbe prvega odstavka 130. člena ZASP uporabiti kriterije, določene v SS 2006. Standardu primernosti je namreč zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem, tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila. Kot omenjeno, kriteriji po individualno sklenjeni Pogodbi 2006 temu ne zadostijo, saj se niso uporabljali za vse uporabnike in niso bili vsem uporabnikom vnaprej poznani.

24.Pri dokazih, za katere toženka v pritožbi graja, da jih sodišče ni izvedlo (predlogov toženke za zaslišanje priče G. G., ki naj bi izpovedal o Pogodbi 2006 ter pridobivanje vzorca Pogodbe 2006 in pogodb v letih 2006-2011, pogodb v letih 2012-2019) in tega ni obrazložilo, pa gre za pravno nerelevantne dokaze. Dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, niso pravno pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni podala zadostnih trditev, da bi obstajale kakršne koli pogodbe med tožnico in izdajatelji v obdobju od 2012 - 2019, navajala je celo nasprotno, da tožnica z izdajatelji v tem obdobju ni sklepala nikakršnih pogodb.

25.Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožnico sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožnico pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene. Za obdobje pravne praznine mora sodišče opredeliti takšne kriterije za določitev višine primernega nadomestila, ki bodo enaki za vse udeležence v primerljivem položaju. Da so ti kriteriji takšni, kot so opredeljeni v SS 2006, je že ustaljena sodna praksa. Temu pa ne ustrezajo kriteriji po Pogodbi 2006, saj so veljali samo za posamične uporabnike. Zato niso v skladu z vodilom sodišča po enakem obravnavanju primerljivih položajev, saj so zadovoljili le interese pogodbenic. Nasprotno je SS 2006 zadovoljil interese povprečnega uporabnika. Kriteriji po Pogodbi 2006 tudi niso bili objavljeni, kot kriteriji iz SS 2006, in zato niso bili (za vse) predvidljivi.

26.Navedeno stališče je skladno s stališčem Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015), ki se sicer nanaša na avtorsko pravico, vendar je varstvo avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (drugi odstavek 4. člena ZASP). V skladu s sodno prakso SEU okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Iz navedenega izhaja, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Takšna sodna praksa je bila vzpostavljena pri zahtevkih za višje nadomestilo, velja pa smiselno enako tudi v tem primeru, ko se tožena stranka sklicuje na nižje nadomestilo (na podlagi predhodno sklenjene Pogodbe 2006). Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Stališče usklajene sodne prakse je, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom (primerjaj četrti odstavek 157. člena ZASP oziroma sedaj četrti odstavek 44. člena ZKUASP), vendar sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, kar je sodna praksa določila v višini, po kriterijih SS 2006. Takšno stališče sodne prakse, ki se je oblikovalo v zadevah, ko je tožeča stranka želela višje nadomestilo (kot po SS 2006), mora veljati tudi v obratni smeri, ko je bila v preteklosti med strankama sklenjena individualna pogodba za nižje nadomestilo, ki pa v vtoževanem obdobju ni več veljala. Okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti, so določene v III. točki SS 2006.

27.Takšno stališče je skladno tudi z ustavno zahtevo po enakosti pred zakonom, preko katere sodna praksa dobiva podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri. Zahteva po enakosti pred zakonom se ne izčrpa že z zakonsko enako ureditvijo enakih položajev, prav tako ne tudi zgolj s primerjavo položaja med obema strankama postopka, pač pa je treba ravnanje sodišča v konkretnem primeru primerjati tudi z ravnanjem sodišč v drugih istovrstnih primerih. V konkretnem primeru je položaj toženke, ne glede na v preteklosti sklenjeno individualno Pogodbo 2006, enak položaju uporabnikov, ki s tožnico takšne individualne pogodbe niso imeli sklenjene, so pa enako kot toženka v vtoževanem obdobju brez pravne podlage javno priobčevali fonograme in bili s tem neupravičeno obogateni, tožnica pa prikrajšana.

28.Pravni standard primernega nadomestila se torej tudi v konkretnem primeru zapolni tako, da se upošteva v SS 2006 določena višina nadomestila, upoštevajoč prihodek radiodifuzne organizacije iz naslova radijske dejavnosti in delež glasbe v radijskem programu.

29.Razmerje med varovanimi in nevarovanimi fonogrami je bilo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, upoštevano že pri določitvi višine nadomestila po SS 2006. To je izhajalo iz določbe 3. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP, enako kot sedaj določa ZKUASP v 5. točki tretjega odstavka 45. člena.

K pritožbenim očitkom glede višine prihodkov toženke iz radijske dejavnosti

30.Toženka vztraja pri trditvi, da je sodišče prve stopnje v zmoti, ko navaja, da ima Tarifa 2006 prednost pred Pogodbo 2006 in se sklicuje na to, da bi sodišče moralo upoštevati znižanje osnove za izračun nadomestila za 47 % kot izhaja iz Pogodbe 2006. Sodišče se je že zgoraj opredelilo do tega vprašanja in pojasnilo, da je potrebno kot materialno pravo pri določanju enkratnega primernega nadomestila v smislu prvega odstavka 130. člena ZASP smiselno uporabiti merila iz SS 2006.

31.Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo toženkine navedbe v zvezi s prihodki po Pogodbi A.-RC. Prvi kriterij za določitev primernega nadomestila so prihodki toženke iz njene radijske dejavnosti. Skladno z določilom 212. člena ZPP, tožnica zadosti svojemu trditvenemu bremenu glede višine prihodkov radiodifuzne organizacije po III. točki SS 2006, če se sklicuje na njene prihodke, razvidne iz javno objavljenih izkazov poslovnega izida. Na toženki pa je materialno trditveno in dokazno breme, da so prihodki iz opravljanja radijske dejavnosti nižji od prihodkov, ki izhajajo iz javno objavljenih izkazov poslovnega izida. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

32.Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine prihodkov tožnice upoštevalo prihodke, ki izhajajo iz predloženih izkazov poslovnega izida. Toženka je sicer ugovarjala, da opravlja druge dejavnosti poleg radijske, in sicer da je na podlagi Pogodbe prejemala prihodke v višini 1037,00 EUR mesečno. Drugih trditev kot to, da bi se pogojno ti prihodki lahko šteli kot prihodki iz radijske dejavnosti, ni podala. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno podanih trditev ni štelo kot ugovor, da ti prihodki ne izvirajo iz radijske dejavnosti.

K pritožbenim očitkom glede deleža glasbe

33.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da znaša delež glasbe v radijskih programih toženke čez 91 odstotkov. Pri ugotavljanju višine deleža glasbe je pravilno upoštevalo, da toženka tožničinih navedb v zvezi z deležem glasbe ni obrazloženo prerekala, zato je v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP delež štelo za priznan. Zgolj navedba v njenih vlogah, da: "prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in dodaja kot sledi" ne pomeni, da je konkretizirano prerekala višino deleža glasbe.

34.Okoliščina, da je imela tožnica s toženko sklenjeno Pogodbo 2006 s katero je bil dogovorjen odmerni odstotek v višini 2,1 %, na dejansko višino deleža glasbe ne vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, da je relevantna smiselna uporaba tarife iz SS 2006. Poleg tega je bila to (poslovna) odločitev tožnice, ki ne odraža nujno dejanskega deleža glasbe v radijskem programu. Pač pa si je tožnica v drugem odstavku III. točke SS 2006 izgovorila pravico, da po poteku obdobja, ugotavlja dejanski delež glasbe na podlagi svojih meritev oziroma na podlagi podatkov, pridobljenih pri pristojnih institucijah.

35.Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delež glasbe v radijskem programu toženke več kot 91 odstotkov in je zato treba odmeriti nadomestilo v višini 3 odstotkov od dohodkovne osnove.

Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti

36.Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o obrestnem delu zahtevka. Kot je pritožbeno sodišče predhodno že obrazložilo, je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo nadomestil pravilno presojalo kot zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Od kdaj tečejo zamudne obresti v primeru neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane glavne terjatve, izrecno določa 193. člen OZ. Skladno z njim mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

37.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi bila toženka v zamudi le, če obveznosti ne bi izpolnila v roku, ki bi bil določen v računu. Pritožnica namreč tudi opozarja, da tožnica v vtoževanem obdobju toženki računov ni izdajala. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom navaja, da je račun enostranska, računovodska listina, ki ne ustvarja nobenih obveznosti med strankama, kar je bilo že pojasnjeno v 20. točki razlogov.

Zahtevek za plačilo civilne kazni

38.Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP) Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

39.Pritožnica je oporekala zaključku sodišča prve stopnje, da je glede neplačevanja nadomestila celotno obdobje ravnala hudo malomarno. V obravnavanem primeru se je toženka po oceni pritožbenega sodišča zavedala zakonske dolžnosti plačila nadomestila za javno priobčitev fonogramov v svojem radijskem programu, nadomestilo je tudi delno plačevala, katerega višina pa je bila sporna. V vtoževanem obdobju je glede višine nadomestila za javno priobčevanje obstajala pravna praznina, toženka pa je navajala, da je v nekem trenutku prejela račune v znatno višjem znesku kot je izhajal iz Pogodbe 2006, plačevala pa je zgolj nižje zneske dogovorjene s Pogodbo 2006. Prav tako je toženka tekom postopka na prvi stopnji obrazložila, zakaj meni, da je bila v vtoževanem obdobju zavezana plačevati nadomestilo v višini, kot izhaja iz Pogodbe 2006, in tako ni mogoče pritrditi tožnici, da bi že iz njenih navedb izhajalo, da se zgolj izogiba plačilu nadomestila. Ključno vprašanje je tako, ali je toženka namerno oziroma iz hude malomarnosti plačevala premalo nadomestila.

40.Sodišče prve stopnje je zaključek, da je bilo ravnanje toženke hudo malomarno oprlo na ugotovitev, da bi toženka glede na izstavljene račune v višjih zneskih morala podvomiti v pravilnost višine zneskov, ki jih plačuje in se skladno s pričakovano skrbnostjo seznaniti z ustaljeno sodno prakso, po kateri bi ugotovila pravno podlago za izračun nadomestila in bi tako morala vedeti, da ne plačuje dovolj visokega nadomestila. Četudi ji tožnica ni izdajala računov za prav vsak znesek nadomestila, bi se toženka morala zavedati, da je še vedno zavezana plačevati nadomestilo oziroma bi se s primerno višino morala seznaniti.

41.Zgolj dvom v pravilnost višine zneskov in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka tekom postopka opozarjala, "da je v nekem trenutku pričela prejemati račune za mesečno nadomestilo v znatno višji mesečni vrednosti, pri čemer je tožnico prosila za pojasnilo na katero ni dobila odgovora, račune je zavračala - brez odgovora, prosila naj bi za sklenitev nove pogodbe - brez uspeha." Navedena dejstva so ostala neprerekana s strani tožnice. Tožnica je nadomestilo plačevala skladno s Pogodbo 2006 in tako z rednim plačevanjem nadomestila jasno izkazala voljo in pripravljenost plačevanja, sporna je le višina. Kljub zavračanjem računov je toženka iz previdnosti še naprej plačevala s Pogodbo 2006 dogovorjen znesek nadomestila. Toženki tako ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti.

42.Poleg tega je neprerekana ugotovitev v izpodbijani sodbi, da toženka s strani tožnice predhodno še ni bila tožena zaradi premalo plačanega nadomestila. Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožnica zahtevek za doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je toženka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.

43.Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera zahtevek za plačilo civilne kazni ni utemeljen in je zato materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki prisodilo plačilo v znesku 921,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Zahtevek po nasprotni tožbi

44.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za vračilo plačanih nadomestil v višini 743,59 EUR.

45.Pritožnica neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je znesek po nasprotni tožbi upoštevalo kot delno plačilo po tožbi. V nasprotni tožbi je namreč sama navedla, da je tožnici po nasprotni tožbi redno in in v roku mesečno (pa če je prejela račun ali ne) plačevala nadomestilo v višini 11,13 EUR + 9,5 % DDV mesečno (12,19 EUR), skupaj 743,59 EUR. Zato je sodišče navedena plačila pravilno štelo kot delno izpolnitev obveznosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP in posledično zahtevek po nasprotni tožbi pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Odločitev o pritožbi

46.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Upoštevajoč vse navedeno so pritožbeni očitki delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo I. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožbeni zahtevek (za plačilo civilne kazni) zavrnilo za znesek 921,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ponovno odločilo o pravdnih stroških. Pritožbo toženke proti III. točki izreka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in potrdilo III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pravdnih in pritožbenih stroških

47.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba ponovno odločiti o deležu pravdnih stroškov, do katerih je upravičena posamezna pravdna stranka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnica po tožbi je z delnim uspehom in s celotnim uspehom po nasprotni tožbi uspela v 26,56 %. Toženka po tožbi je z delnim uspehom in neuspehom po nasprotni tožbi uspela v 73,44 %. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške odmerilo skladno z določili Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tožnici po tožbi je priznalo 700 točk za tožbo (tar. št. 19), 700 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 20), 525 točk za drugo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 20), 350 točk za tretjo pripravljalno vlogo (3. točka tar. št. 20), 700 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 21), 40 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 350 točk za drugi narok za glavno obravnavo (tar. št. 21), 40 točk za odsotnost iz pisane (četrti odstavek 6. člena OT), kilometrina 189,20 EUR, 350 točk za četrto pripravljalno vlogo (tar. št. 21 OT), 200 točk za odgovor na nasprotno tožbo (tar. št. 20 OT), 2 % materialnih stroškov (47,46 EUR) in 22 % DDV (532,50 EUR) ter sodna taksa 873 EUR. Skupaj znesek 3825,96 EUR. Sestanek s stranko in pregled dokumentacije sodišče ni priznalo, ker sta že zajeti v priznani odvetniški storitvi za sestavo posamezne vloge in kot taki nista samostojno storitvi.

48.Toženki po tožbi je priznalo 900 točk za odgovor na tožbo in nasprotno tožbo (tar. št. 19), 50 točk za predlog za združitev zadev, 900 točk za prvo pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 20), 675 točk za drugo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 20), 900 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 21), 40 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), 450 točk za drugi narok za glavno obravnavo (tar. št. 21), 40 točk za odsotnost iz pisane (četrti odstavek 6. člena OT), 50 točk za končno poročilo stranki, kilometrina 17,20 EUR, 350 točk za četrto pripravljalno vlogo (tar. št. 21 OT), 200 točk za odgovor na nasprotno tožbo (tar. št. 20 OT), 2 % materialnih stroškov (54,66 EUR) in 22 % DDV (613,28 EUR) ter sodna taksa 102 EUR. Skupaj znesek 3520,14 EUR.

49.Ker je tožničin uspeh 26,56 % ji mora toženka povrniti 1016,17 EUR. Ker je uspeh toženke 73,44 %, ji mora tožnica povrniti 2585,19 EUR. Po pobotu vseh stroškov lahko toženka od tožnice zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 1569,02 EUR. To obveznost je tožnica dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

50.Toženka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnica dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). S svojim odgovorom na pritožbo je delno uspela tudi tožnica, zato ji je toženka dolžna delno povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili ZST-1, ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela in odvetniške točke v višini 0,60 EUR. Toženki je priznalo 500 točk za pritožbo, 50 točk za končno poročilo stranki (tar. št. 43 OT), 2 % za materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (11 točk) in 22 % DDV (74,05 EUR), strošek plačane sodne takse 873 EUR, kar skupaj znaša 1283,65 EUR. Posvet s stranko in pregled dokumentacije v višini 100 točk ni priznalo, ker sta že zajeti v priznani odvetniški storitvi za sestavo pritožbe in kot taki nista samostojno storitvi. Ker je toženka s pritožbo uspela v 9,09 %, ji mora tožnica povrniti 116,68 EUR. Tožnici je priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (10 točk) in 22 % DDV (67,32 EUR), kar skupaj znaša 373,32 EUR. Ker je tožnica z odgovorom na pritožbo toženke uspela v 90,91 %, ji mora toženka povrniti 339,38 EUR. Po pobotu vseh pritožbenih stroškov lahko tožnica od toženke zahteva povračilo pritožbenih stroškov v višini 222,70 EUR. To obveznost je toženka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------

1Glej komentar k 8. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, I. knjiga, J. Zobec, stran 91.

2Npr. sodbi VSL V Cpg 1555/2015 z dne 27. 1. 2016 in V Cpg 338/2015 z dne 2. 12. 2015.

3M. Repas, M. Ovčak Kos in E. Zirnestein; Pravo intelektualne lastnine, Ljubljana 2023, str. 707.

4Sodba VSL I Cpg 267/2022 z dne 17. 4. 2023.

5Sodba VSL V Cpg 1146/2016 z dne 1. 3. 2017 in sklep VSL V Cpg 920/2016 z dne 23. 11. 2016.

6Sodbe VSL V Cpg 1509/2015 z dne 27. 1. 2016, VSL V Cpg 235/2019 z dne 16. 5 2019 in VSRS III Ips 44/2018 z dne 16. 11. 2017.

7Sodba VSL V Cpg 37/2019 z dne 7. 3. 2019.

8Sodba VSL V Cpg 580/2019 z dne 22. 10. 2020.

9A. Galič, Komentar 22. člena Ustave Republike Slovenije - Prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse, e-KURS, 2011, dostopno na https://e-kurs.si.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 4, 4/2, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 16, 16/1, 44, 44/4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 190, 190/1, 193, 198, 346, 347 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 13, 212, 213, 214, 286, 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.