Jedro

Okoliščina, da je bil toženec kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz sodnega registra, ne vpliva na njegovo legitimacijo v individualnem delovnem sporu, saj gre v vsakem primeru za fizično osebo, ki za obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Odpoved pravici, ki je zakonsko določena in ki je osnova za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja kot javnih dajatev, s katerimi se zbirajo sredstva za zadovoljevanje splošnih potreb (pravici do regresa za letni dopust in do nadomestila plače v času upravičene odsotnosti od dela), ni veljavna, če zakon takšne možnosti posebej ne dopušča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto regres za letni dopust za leto 2004 v višini 575,25 EUR, za leto 2005 v višini 667,67 EUR, za leto 2006 v višini 667,67 EUR ter za leto 2007 v višini 667,67 EUR, vse skupaj pa po odvedbi davkov izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v posameznem letu dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo (I. točka). Sodišče je prav tako odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestila plač za čas izrabe letnega dopusta za leto 2004, 2005, 2006, 2007 v višinah po 490,00 EUR in mu po odvedbi davkov in prispevkov obračunati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. za posamezno leto dalje do plačila (II. točka). Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 609,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne v celoti in tožniku naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da je tožena stranka – fizična oseba zatrjevala, da je A. A. s.p., s katerim je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje prenehal obstajati iz razloga, ker se je samostojni podjetnik A.A. s.p. v skladu z ZGD-1 statusno preoblikoval. Statusno preoblikovanje je bilo izvedeno na način prenosa podjetja na prevzemno kapitalsko družbo in sicer konkretno na gospodarsko družbo B.B. d.o.o.. Prenos podjetja je bil izveden dne 8. 12. 2009 in A.A. s.p. je prenehal obstajati dne 10. 12. 2009. To dejstvo je razvidno iz splošnih evidenc. Nepravilno je stališče sodišča, da za obveznosti samostojnega podjetnika odgovarja toženec kot fizična oseba. Iz določil ZGD-1 in sicer 2. odstavka 667. člena ZGD-1 izhaja, da s prenosom podjetja na kapitalsko družbo preidejo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Družba je univerzalni naslednik. Zato toženec kot fizična oseba ne more odgovarjati za obveznosti prenesenega podjetja. Stranki sta tudi sklenili dne 31. 7. 2007 sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ker sta jasno in nedvoumno dogovorili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da se delavec ne more veljavno odpovedati pravicam iz delovnega razmerja. V konkretni zadevi je Ustavno sodišče RS odločalo glede plačila odpravnine in ne o vseh pravicah iz delovnega razmerja. To je bistvena razlika. Sporazum je pravno in dejansko popolnoma druga zadeva kot enostranska izjava stranke. S sporazumom sta se stranki dogovorili glede terjatev, ki so nastale in zapadle do dneva sklenitve sporazuma. V konkretnem primeru bi moralo sodišče upoštevati voljo strank. Sicer pa sta stranki sklenili navedeni sporazum tudi iz razloga, ker ima toženec do tožene stranke še terjatev iz naslova najemne pogodbe in sicer najemnino v višini 2.879,00 EUR, pri čemer tožnik najemnine ni poravnal. Tožena stranka v pritožbi prilaga kot dokaz sklenjeno najemno pogodbo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (ugodilni del) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje tožene stranke, da je tožbo potrebno zavreči zaradi pomanjkanje pasivne legitimacije, ker je tožena stranka izbrisana iz registra. Samostojni podjetnik - s.p. (prvotno navedena tožena stranka) je v skladu s 6. odstavkom 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s sprem. - ZGD-1) fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Iz takšne opredelitve samostojnega podjetnika sledi tudi pravilo, vsebovano v 1. odstavku 7. člena ZGD-1, da podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Navedeno pomeni, da če je bila tožena stranka kot samostojni podjetnik izbrisana iz registra, to ne pomeni, da toženec kot fizična oseba ni odgovorna za obveznosti samostojnega podjetnika, saj le-ta odgovarja s celotnim svojim premoženjem. Kot pravilno navede sodišče prve stopnje, se statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika nanaša samo na preoblikovanje organiziranosti, v konkretnem primeru pravno organizacijska oblika d.o.o. - B.B.d.o.o. nadomesti pravno organizacijsko obliko s.p.. A takšno preoblikovanje ne vpliva na pravna razmerja, ki so že obstajala v trenutku preoblikovanja, tako samostojna fizična oseba še vedno odgovarja za obveznosti s svojim premoženjem, ki izvirajo iz časa pred preoblikovanjem s.p., zato je tudi podana pasivna legitimacija tožene stranke kot fizične osebe.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki skladno navajali čas delovnega razmerja od 2. 9. 2003 do 31. 7. 2007, pri čemer tožena stranka ni predložila dokazov o plačilu tožnikovih vtoževanih denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja. Ob navedenem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev utemeljilo na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 63/2003 z dne 2. 2. 2005, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Ob navedenem je sicer res, da se odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije nanaša na odpravnino, vendar navedeno ne vpliva na pravilnost pravnega stališča sodišča prve stopnje, gre namreč za zakonsko zagotovljene minimalne pravice, ki se jim delavec ne more odpovedati.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 131. členu določa, da ima delavec pravico do regresa ter da ga je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer tudi 2. odstavek 137. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Kot že predhodno navedeno, odpoved pravici, ki je zakonsko določena in je tudi osnova za plačevanje prispevkov za socialno varnost ter javnih dajatev, s katerimi se zbirajo sredstva za zadovoljevanje splošnih potreb, ni veljavna, če zakon takšne možnosti ne dopušča. Tako bi bila odpoved pravici v nasprotju z namenom in smislom delovnega prava in se tožena stranka ne more uspešno sklicevati, da je bila volja stranke drugačna.

Prav tako ni upošteven pritožbeni ugovor o tem, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno najemno pogodbo in naj bi bil tožnik iz tega naslova dolžan 2.879,00 EUR. Gre za pritožbeno novoto, ki je skladno z določili 336. člena ZPP neupoštevna, pri čemer tožena stranka niti ni navajala, da brez svoje krivde navedenega ni mogla navesti niti predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Pa tudi sicer bi bilo navedeno mogoče upoštevati le v primeru podanega morebitnega pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe.

Glede dokaznega bremena, glede uveljavljanja premoženjskopravnih pravic iz delovnega razmerja, pritožbeno sodišče navaja, da v primeru spora, v katerem delavec zatrjuje, da ni prejel vsega kar mu pripada, je dokazno breme na strani delodajalca, tako bi morala tožena stranka dokazati, da je tožniku plačala regres za letni dopust kot tudi nadomestilo za čas izrabe letnega dopusta.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.