Jedro

Tožnik je ob oddaji ponudbe priložil izjavo o izpolnjevanju prostorskih pogojev. S tem pa še ni izkazal izpolnjevanja tega pogoja, kot to zmotno meni v tožbi, saj mora ponudnik izpolnjevati zahtevane pogoje iz razpisa tudi vsebinsko oziroma materialno (in ne samo formalno). Na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da v pozivu za dopolnitev vloge, ki ga je tožniku poslala komisija, izrecno ni navedeno, da mora posredovati komisiji dokazila o samem imetništvu računalnikov, saj je pogoj o zadostnem številu računalnikov glede na površino prostorov določen v 11. členu Pravilnika o standardih in normativih, ki ga mora ponudnik glede na določbe javnega razpisa pri izpolnjevanju prostorskih pogojih tudi upoštevati. Izpolnjevanja tega pogoja pa tožnik tudi ne more izkazati z navedbo, da ima zahtevane računalnike v svojih osnovnih sredstvih, saj to ni bilo zahtevano med pogoji razpisa, je bilo pa zahtevano izkazovanje stalne opremljenosti prostorov z računalniki, česar pa tožnik ni izkazal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom Zavodu RUJ povrniti stroške postopka v znesku 243,62 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki, od tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrglo ponudbi A. d.o.o., in B., z izpodbijano odločbo pa podelilo koncesijo za opravljanje storitev za trg dela na krajevnem območju Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Velenje, C. V obrazložitvi je navedel, da je bil dne 24. 11. 2011 objavljen koncesijski akt za podelitev koncesije za opravljanje storitev na trgu dela. Na podlagi koncesijskega akta je bil objavljen javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje storitev na trgu dela. V navedeni zadevi upravni organ odloča ponovno, po tem, ko je to sodišče s sodbo, IV U 87/2012, odpravilo prejšnji akt. Pojasnil je, da so se na razpis prijavili trije ponudniki: tožnik, Zavod C. in B. V nadaljevanju je opisal potek postopka ter povzel za odločitev v zadevi relevantne določbe javnega razpisa, konkretno točko 3.1.c), ki predpisuje izpolnjevanje prostorskih pogojev skladno z 8. členom Pravilnika o koncesijah za opravljanje storitev za trg dela (v nadaljevanju Pravilnik o koncesijah), v točki 3.1. pa je še določeno upoštevanje standardov in normativov iz Pravilnika o standardih in normativih (v nadaljevanju Pravilnik o standardih in normativih). Ta v 11. členu določa prostorski normativ glede na število upravičencev in sicer je določena kvadratura in število računalnikov. V točki 4.b javnega razpisa pa je predpisano, s kakšnimi dokazili se izkazuje izpolnjevanje pogojev. Iz vloge tožnika izhaja, da tožnik razpolaga s poslovnimi prostori na dveh lokacijah: na naslovu D. (lastniški prostori) ter na naslovu E. (najemniški prostori), pri čemer je iz opisa prostorov, ki jih je tožnik predložil na poziv Komisije za koncesijo, razvidno, da na naslovu D. dve učilnici izkazujeta zadostno število računalnikov, splošna učilnica pa ne razpolaga z zadostnim številom računalnikov, na lokaciji E. pa tožnik izkazuje dva prostora, od katerih splošna učilnica ne razpolaga z zahtevanim številom računalnikov. Organ je tako ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje prostorskega pogoja iz točke 3.1.c) javnega razpisa. Glede ponudnika C. pa je organ ugotovil, da izpolnjuje vse pogoje, pri čemer je natančno opisal izpolnjevanje prostorskega pogoja. V nadaljevanju je navedel število točk, ki jih je izbrani ponudnik prejel pri posameznih merilih iz javnega razpisa.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpolnil obrazec št. 2.2.: dokazila oziroma izjava o izpolnjevanju prostorskih pogojev in obrazec št. 2.3.: izjava o izpolnjevanju tehničnih pogojev. Na poziv upravnega organa je svojo prijavo dopolnil 26. 1. 2012. Iz tega izhaja, da ne drži ugotovitev upravnega organa, da naj ne bi izpolnjeval prostorskih prostorov, ki jih določa Pravilnik. Upravni organ v svojem pozivu ni zahteval dokazila o tem, da bi bila velika učilnica opremljena z zahtevanim številom računalnikov z internetno povezavo. Zato v dopolnitvi ponudbe tega ni posebej izpostavljal, seveda pa ta pogoj izpolnjuje, saj je v zvezi s tem podpisal tudi izjavo pod točko 2.3. razpisne dokumentacije. Poleg tega upravni organ v razpisu ni postavil zahteve po fiksnih računalnikih, niti to ne izhaja iz Pravilnika. Računalniki so torej lahko tudi prenosni in s temi razpolaga tožnik, kar izhaja tudi iz priloženega registra osnovnih sredstev po stanju na dan 31. 12. 2011. Če prostori niso stalno opremljeni z IKT opremo, to ne more biti razlog, da tožnik ne izpolnjuje razpisnih pogojev. Nosilec javnega razpisa po mnenju tožnika tudi ne more ex post spreminjati razpisnih pogojev na način, da nejasne pogoje razlaga sam, arbitrarno in to šele po poteku roka za oddajo ponudb oziroma prijav. To izhaja tudi z razlago 83. člena Obligacijskega zakonika. Poleg tega upravni organ ni jasno izpostavil, na podlagi česa je zaključil, da velika učilnica ni opremljena z zahtevanim številom računalnikov in je odločba v tem delu neobrazložena. V zvezi s tem se sklicuje tožnik na pravico iz 22. člena Ustave. Tožnik zatrjuje, da je upravni organ njegovo prijavo neutemeljeno zavrgel. Meni, da bi moral biti izbran na predmetnem javnem razpisu, saj bi iz prvega merila dobil 45 točk, iz drugega 30 točk, iz tretjega 30 točk, iz naslova ponujene cene 30 točk ter iz naslova lokalnega ponudnika storitve 15 točk. Zaradi nepodelitve koncesije je oškodovan predvidoma za 354.150,00 EUR. V zvezi s ponudbo izbranega ponudnika pa navaja, da je vanjo vpogledal ter kopiral opis poslovnih prostorov, 17. 5. 2012 pa še opravil terenski pregled prostorov in jih fotografiral. Iz fotografij izhaja, da prostori ne ustrezajo razpisnim pogojem. V vseh najemnih pogodbah izbranega prijavitelja je zapisano, da so prostori šele v zaključni fazi, zato ni jasno, na podlagi kakšnih kriterijev je komisija opravila izbiro. Iz gradiva izhaja, da prostori izbranega ponudnika ne izpolnjujejo tehničnih pogojev in normativov glede opreme. Ker naj izbrani ponudnik ne bi izpolnjeval pogojev, je bil s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve podan tudi predlog za uvedbo inšpekcijskega postopka, zato predlaga tudi izvedbo dokazov z vpogledom v listine, ki se vodijo v inšpekcijskem postopku. Predlagal je, da se odločba in sklep odpravita ter zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe, vztrajala pri odločitvi, pojasnila, da inšpekcijski nadzor ni predmet tega postopka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom C. je v odgovoru na tožbo prerekal tožbene navedbe, vztrajal, da niso podane ne formalne in ne materialne pomanjkljivosti koncesijskega postopka. Če je tožniku nastala kakšna škoda zaradi neizbire, pa za to nedvomno ni odgovorna ne toženka, kot tudi ne stranka z interesom. Dodal je še, da je bila navedba o zaključni gradbeni fazi pri opisu njegovih prostorov lapsus, vse fotografije prostorov, ki jih je pridobil tožnik brez ustreznih dovoljenj, pa so nedovoljeni dokazi. Predlagal je zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka, ki jih je tudi specificiral, tožniku.

Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da ni nepooblaščeno vstopil v prostore stranke z interesom, niti ni odtujil nobenih predmetov.

Stranka z interesom C. je vztrajal pri svojih vlogah in še dodal, da se je koncesija že začela izvajati.

Toženka je v odgovoru na pripravljalne vloge vztrajala pri svojih navedbah v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrženju ponudbe tožnika in izbiri stranke z interesom C. kot koncesionarja na podlagi Javnega razpisa za podelitev koncesije za opravljanje storitev za trg dela.

Tožnik kot poglavitni tožbeni ugovor uveljavlja, da izpolnjuje prostorske pogoje glede na določbe razpisa. Po točki 3.1. c) javnega razpisa mora ponudnik izpolnjevati prostorske pogoje v skladu z 8. členom Pravilnika o koncesijah, po točki 3.1. d) pa mora izpolnjevati tehnične pogoje v skladu z 9. členom Pravilnika o koncesijah, pri čemer bo moral pri zagotavljanju izpolnjevanja splošnih pogojev iz točk c) in d) izbrani koncesionar upoštevati standarde in normative, določene v Pravilniku o standardih in normativih za izvajanje storitev za trg dela in metodologiji za oblikovanje cen teh storitev. Slednji v 11. členu določa prostorske normative in opremo prostorov glede na število upravičencev. Nadalje je v postopkovnih določbah javnega razpisa določeno, da se bo za formalno ponudbo štela ponudba, ki bo vsebovala vse tam navedene izpolnjene in s strani odgovorne osebe ponudnika žigosane in podpisane obrazce, ki so del razpisne dokumentacije (točka 11. 2. 2.), med drugim dokazila oziroma izjavo o izpolnjevanju prostorskih pogojev, če ponudnik v času oddaje ponudbe s poslovnimi prostori še ne razpolaga; v točki 11. 2. 3. pa je še določeno, da bo komisija za koncesije opravila pregled formalno popolnih ponudb. Preverila bo izpolnjevanje pogojev za kandidiranje na javni razpis iz točke 3 te razpisne dokumentacije. Pri ponudnikih, ki so glede izpolnjevanja pogojev predložili le izjave o izpolnjevanju le-teh, bo komisija pisno z dopisom zahtevala, da v določenem roku, vendar še pred izdajo odločbe o podelitvi koncesije, predložijo dokazila o izpolnjevanju pogojev. Ko bo komisija ugotovila, da so pogoji iz točke 3 izpolnjeni, bo ocenila ponudbo na podlagi kriterijev in meril za ocenjevanje, določenih v točki 5 te razpisne dokumentacije.

Iz podatkov spisa izhaja (in kar med strankama ni sporno), da je tožnik ob oddaji ponudbe priložil izjavo o izpolnjevanju prostorskih pogojev, kar je bilo glede na zgoraj citirane določbe razpisa dopustno, zaradi česar je njegova ponudba štela za formalno popolno. S tem (tj. zgolj z predložitvijo izjave o izpolnjevanju prostorskih pogojev, poleg še v izpodbijanem aktu navedenih določenih dokazil) pa tožnik še ni izkazal izpolnjevanja tega pogoja, kot to zmotno meni v tožbi, saj mora ponudnik izpolnjevati zahtevane pogoje iz razpisa tudi vsebinsko oziroma materialno (in ne samo formalno). Te pa tožnik tudi po presoji sodišča nedvomno ne izpolnjuje, saj iz predloženih dokazil ne izhaja, da tožnik glede na število upravičencev ter površino prostorov (natančneje: splošno učilnico v izmeri 28,22 m2 na naslovu D. in splošno učilnico v izmeri 51 m2 na naslovu E.) razpolaga z zadostnim številom računalnikov. Pri tem na drugačno presojo sodišča ne more vplivati dejstvo, da v pozivu z dne 20. 1. 2012 za dopolnitev vloge, ki ga je tožniku poslala komisija, izrecno ni navedeno, da mora tožnik posredovati komisiji dokazila o samem imetništvu računalnikov, saj je pogoj o zadostnem številu računalnikov glede na površino prostorov določen v 11. členu Pravilnika o standardih in normativih, ki ga mora ponudnik glede na določbe javnega razpisa pri izpolnjevanju prostorskih pogojih tudi upoštevati. Iz zadnje citirane določbe Pravilnika pa sicer res ne izhaja, da mora ponudnik izkazovati zadostno število fiksnih računalnikov, vendar pa iz opisa prostorov, ki jih je tožnik k ponudbi priložil, ne izhaja niti, da tožnik razpolaga z zadostnim številom prenosnih računalnikov (glede na vse ponujene prostore in skupno število vseh računalnikov, s katerimi razpolaga), zaradi česar tožnik s tem ugovorom tudi ne more uspeti. Izpolnjevanja tega pogoja pa tožnik tudi ne more izkazati z navedbo, da ima zahtevane računalnike v svojih osnovnih sredstvih, saj to ni bilo zahtevano med pogoji razpisa, je bilo pa zahtevano izkazovanje stalne opremljenosti prostorov z računalniki, česar pa – kot že navedeno – tožnik ni izkazal. Neutemeljena je tudi tožnikova navedba, da bi moral organ za tožnika sporna določila razpisa razlagati in favorem stranki, kot to izhaja iz 83. člena Obligacijskega zakonika. Ta določa, da je treba nejasna določila razlagati v korist stranke, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke. Po oceni sodišča razpisnih pogojev ni mogoče šteti kot pogodbenih določil oziroma povedano drugače: postopek izbire koncesionarja v upravnem postopku ni mogoče šteti kot sklenitev pogodbe med izvajalcem javnega razpisa in ponudniki. Pogodba za ureditev medsebojnega koncesijskega razmerja bo namreč sklenjena (oziroma je že sklenjena, kot kažejo podatki spisa) s koncesionarjem, ki bo (oziroma je bil) izbran po tem postopku. Postopek izbire koncesionarja pa je po svoji obliki in vsebini razpisni postopek in s tem tudi strogo formalni postopek, z vnaprej določenimi jasnimi kriteriji in merili za ocenjevanje in posledično izbiro, zaradi česar bi kakršnokoli razlaganje le-teh oziraje se na predložene ponudbe pomenilo pristransko obravnavanje določenih ponudnikov, kar pa je nezakonito.

Organ pri tem tudi ni zagrešil zatrjevane kršitve pravil postopka, saj iz obrazložitve izpodbijanega akta jasno izhaja, da je organ svoje ugotovitve o neizkazanem izpolnjevanju prostorskih pogojev oprl na opis prostorov, ki jih je tožnik organu tekom razpisnega postopka predložil na njegov poziv. Zato tudi ni podana kršitev 22. člena Ustave RS.

Ob ugotovitvi, da tožnik zahtevanih razpisnih pogojev ne izpolnjuje, pa v tem upravnem sporu tudi ne more uveljavljati nastale škode (ki jo ocenjuje na 354.150,00 EUR) zaradi neizbire, pri čemer sodišče še pripominja, da prijava na določen javni razpis še ne pomeni tudi njenega uspeha oziroma izbire na tem javnem razpisu.

Neutemeljeni pa so tudi ugovori o neizpolnjevanju prostorskih pogojev izbranega koncesionarja stranke z interesom C., kar tožnik izkazuje s k tožbi priloženimi listinami ter fotografijami. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je na podlagi predloženih dokazil stranke z interesom C. (ki so v aktu podrobno opisani) organ presodil, da C. prostorski pogoj izpolnjuje, s čimer se sodišče strinja. Stranka z interesom je namreč priložila k ponudbi dokazila, ki jih je zahtevala razpisna dokumentacija in iz katerih nedvomno izhaja izpolnjevanje pogojev iz točke 3.1.c). Morebitno zmotno (ali namerno) napačno prikazovanje dejstev glede izpolnjevanja razpisnih pogojev pa ne more biti predmet tega upravnega spora, je pa lahko oziroma je (kot izhaja iz tožbe in odgovora na tožbo) predmet že uvedenega inšpekcijskega postopka.

Sodišče je tako presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit, pravilen in zakonit pa je tudi izpodbijani akt, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom C. (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) pa je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper akt toženke ni uspel, je stranki z interesom dolžan povrniti stroške. Stranko z interesom je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), če vrednosti predmeta v postopku v socialnih in upravnih sporih ni mogoče določiti, znaša njegova vrednost 3.500 EUR. Za nedoločljivo vrednost predmeta v obravnavanem primeru, ko je predmet presoje akt izbire koncesionarja tudi gre, saj se zahtevek stranke ne nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo (prim.: tretji odstavek 25. člena ZOdvT). 12. člen ZOdvT napotuje na tarifo, v kateri so določene nagrade glede na vrednost predmeta, ki za 3.500 EUR znaša 141 EUR. Nagrada za postopek v upravnem sporu (tar. št. 3100) znaša tako 183,30 EUR (141 EUR x količnik 1,3) povečano za 22 % DDV. Sodišče je stranki z interesom priznalo tudi priglašenih 20 EUR pavšalnih stroškov za poštnino (tar. št. 6002). Tožnik mora tako stranki z interesom povrniti 243,62 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.