Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 337. členom ZPP mora tožena stranka ugovor pobota v pravdi postaviti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, ker pa je ta povezan z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, je treba upoštevati določbo 286. člena ZPP in jih navajati do konca prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje pa le ob izkazanem nekrivdnem ravnanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., III., IV in VI. točka izreka).

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo obstoj terjatve v višini 2.475,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska dalje do plačila in iz naslova izvršilnih stroškov plačilo zneska 94,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2014 dalje do plačila. V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev v višini 3.123,07 EUR. V III. točki izreka je potem odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54481/2014 z dne 25. 4. 2014 delno vzdrži v veljavi za znesek ugotovljen v I. točki izreka. V IV. točki izreka je sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 647,79 EUR in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo in v V. točki izreka je odločilo, da se nasprotna tožba zavrže. V VI. točki izreka je stroške tožeče stranke v znesku 394,72 EUR naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sprejeto odločitev (točka I, II, III, IV in VI izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da še vedno obstaja dvom v resničnost podpisov priče P. D. na dobavnicah, saj ta tudi zaslišan na sodišču ni potrdil, da bi bil podpis na vseh dobavnicah njegov, kljub temu pa je sodišče odločilo, da je blago prevzel P. D. in ga izročil toženi stranki. Prav tako pa računi zapisani na osnovi dobavnic nimajo zapisanih zneskov oziroma vrednosti izdobavljenega blaga in se tožena stranka ne more opredeliti glede terjatve, ki izhaja iz dobavnic, zato meni, da je terjatev neizkazana. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke zaradi plačila izročenih jabolk, saj pobota ni uveljavljala prepozno prav tako ni prepozno predložila listin, s katerimi je svoj pobot utemeljevala. Poslovanje tožeče stranke je bilo slabo in nepregledno, o tem so izpovedale tudi priče. Prav tako so priče potrdile, da so se med strankami opravljale kompenzacije oziroma poboti, česar pa tožeča stranka v konkretnem primeru ni storila. Tako je tožena stranka vsebinsko nedvomno dokazala, da je tožeči stranki prodala najmanj toliko jabolk kot znaša njena terjatev do nje in se tako postavlja vprašanje ali je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je bil pobotni ugovor podan prepozno. S tem uveljavlja kršitev določil iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek v celoti zavrne zaradi nedokazanosti obveznosti tožene stranke, bodisi zaradi uveljavitve pobotnega ugovora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zahtevek tožeče stranke, v višini kot izhaja iz III. točke izreka, utemeljen, ker je tožena stranka pri tožeči stranki naročala blago, ki ga je zanjo prevzemal D. P.. Izpodbijana sodba ima glede dejstva, da je na dobavnicah podpis Dejana Pajtlerja obširne in prepričljive razloge v 17. in 18. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Glede na pritožbena navajanja pa še dodaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o veljavnosti podpisov na dobavnicah zgolj na podlagi izpovedbe D. P. in vpogleda v dobavnice, ampak so o verodostojnosti podpisov na dobavnicah izpovedale tudi priče, predvsem M. C., ki je izpovedal, da je P. za toženo stranko prevzemal škropivo, na spornih dobavnicah pa je njegov podpis v rubriki »predal«. Sicer pa je P. izrecno zanikal zgolj podpis na dobavnici 49/12 z dne 19. 4. 2012, temu pa je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Za ostale dobavnice pa je P. zgolj podal dvom v resničnost podpisov, vendar je sodišče prve stopnje, upoštevaje vse okoliščine (primerjava podpisov, vrsta dobavljenega blaga verodostojnost prič, ki so potrdile podpis v rubriki „predal“) zaključilo, da je podpis tudi na spornih dobavnicah pričin. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pojasnilo katera dejstva šteje za dokazana, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe o prodajni pogodbi (435. člen Obligacijskega zakonika) in je tožbenemu zahtevku, v višini kot izhaja iz III. točke izreka, ugodilo.

6. Tožena stranka, tekom postopka na prvi stopnji višini zahtevka ni nasprotovala, zato so njene pritožbene navedbe o nemožnosti ugotovitve višine terjatve prepozne (337. člen ZPP), sicer pa ima sodba sodišča prve stopnje o višini zahtevka, ki ga je dosodilo tožeči stranki ustrezne razloge v 20. točki obrazložitve.

7. Nadalje pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje glede podanega pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, ker ni pravočasno navedla pravno pomembnih in relevantnih dejstev in ponudila dokazov, saj je le-te v zvezi s podanim pobotnim ugovorom podala šele na drugi oz. tretji obravnavi in je tako s predložitvijo slednjih dokazov prepozna, sicer pa so toženkine trditve ostale povsem nedokazane, saj višine terjatve ni dokazala (24. točka obrazložitve). S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje v celoti soglaša in še dodaja:

8. V skladu s tretjim odstavkom 337. členom ZPP mora tožena stranka ugovor pobota v pravdi postaviti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, ker pa je ta povezan z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, je treba upoštevati določbo 286. člena ZPP in jih navajati do konca prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje pa le ob izkazanem nekrivdnem ravnanju. Takšen pobotni ugovor kot ga je podala tožena stranka je nesklepčen, ker iz pomanjkljive oziroma neobstoječe trditvene in dokazne podlage ne more izhajati utemeljenost zahtevka, kar terja ugotovitev o neobstoju pobotnega ugovora (II. točka izreka).

9. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2015 tožeči stranki naložilo rok 15 dni, da predloži original dobavnic in toženi stranki dalo možnost, da se o le teh v 15 dneh izjavi, vendar tožena stranka pripravljalne vloge, potem ko je tožeča stranka predložila original dobavnic, ni predložila in je šele na naslednjem naroku dne 1. 3. 2016 podala pobotni ugovor in predložila svoje dobavnice ter pričela zatrjevati, da le-te izkazujejo njeno terjatev do tožeče stranke. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da je glede navajanja pravočasnih pomembnih dejstev in ponujenih dokazov, tožena stranka prepozna (286. člena ZPP), utemeljen.

10. Glede samega izreka sodišče druge stopnje še pripominja: v postopku uveljavljen procesni pobotni ugovor oz. terjatev uveljavljena z ugovorom zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ZPP) je obrambno sredstvo, sam pobot pa je način prenehanja dveh istovrstnih, dospelih, vzajemnih terjatev (311. člen OZ). Procesni pobotni ugovor je v pravnem smislu izjava, naslovljena na sodišče in sodišče mora ugotoviti (ne)obstoj obeh terjatev, kar izhaja tako iz tretjega odstavka 319. člena ZPP (če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna) in tretjega odstavka 324. člena ZPP (izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota). Praviloma je v primeru uveljavljenega ugovora zaradi pobota izrek sodbe tričlenski, kolikor se ugotovi: 1. obstoj terjatve tožeče stranke in 2. obstoj (ali delni obstoj terjatve tožene stranke) in se 3. terjatvi zato pobotata oziroma delno pobotata.

- Kolikor pa sodišče ugotovi da obstoji le tožnikova terjatev pobotna terjatev pa ne, potem izrek ni več tričlenski, ampak sodišče 1. ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in 2. ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke. Če pa sodišče ugotovi, da tožnikova terjatev ne obstoji, zgolj zavrne tožnikov zahtevek in se o pobotnem ugovoru ne izreka.(1)

11. Tako je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo terjatev tožeče stranke v I. točki izreka, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva, zato sodišče druge stopnje v ta del izreka ni posegalo.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Pobot skozi pravdni postopek mag. Barbara Petrič, PP 2011, št. 34, VSC Cpg 298/2013 z dne 17. 10. 2013.