Jedro

Tožnica se je poškodovala na delu pri prvotoženi stranki, ko je pri delu s strojem za ovijanje knjig v folijo prišlo do zagozditve knjig, tožnica pa je z roko avtomatsko segla v stroj, v področje vilic, da bi zastoj odpravila. V tistem trenutku je stroj začel delovati, vilice pa so jo udarile oziroma stisnile, zaradi česar je tožnica utrpela poškodbo desne dlani. Stroj, na katerem je delala tožnica, ni omogočal varnega dela, zaradi pomanjkljive varovalne opreme je obstajala možnost poseganja v območje nevarnih gibljivih delov med obratovanjem, nekateri gibljivi deli stroja (npr. pogoni) pa niso bili zavarovani. Delujoč stroj z nepopolno oziroma pomanjkljivo varnostno opremo, pri katerem je omogočeno poseganje v njegovo notranjost in omogočen kontakt z gibljivimi deli tega stroja, predstavlja nevarno stvar, pri kateri je nevarnost za poškodbe prav gotovo večja od običajne tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastalo nezgodo. Podana pa je tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ni poskrbela za varno delo tožnice (manjkajoča jasna navodila za varno delo na tem stroju, še posebej v primeru zastoja; nejasna in nedoločno predpisana varovalna oprema; neustrezna zaščita nevarnih delov stroja; premalo učinkovit nadzor, saj se je dopuščalo nepravilno delo tožnice, neustrezno usposabljanje tožnice). Pri določitvi tožničinega soprispevka k nastali nezgodi je treba upoštevati tudi okoliščine, ki govorijo v prid tožničinemu manjšemu soprispevku od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je bila pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju, svoje delo je morala opravljati po navodilu in pod nadzorom prvotožene stranke. Dolžnost prvotožene stranke je bila, da delo tožnice ustrezno nadzoruje tudi v cilju preprečitve morebitnih nesreč pri delu. Prvotožena stranka pa kljub predpisom o varnosti in zdravju pri delu ni poskrbela za varno delo tožnice (s primerno varovalno opremo, navodili, nadzorom,...).

Ob upoštevanju navedenega je tožnica k nastali škodi soprispevala do višine 20 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbama prvotožene stranke in drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v točki I/A izreka tako, da se znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zniža na znesek 8.640,00 EUR (od zneska 9.150,00 EUR), tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo zneska 510,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2012 dalje do plačila pa se zavrne; - v točki II izreka tako, da se stroški, ki sta jih dolžna prvotožena stranka in drugotožena stranka nerazdelno povrniti tožnici, znižajo na 450,57 EUR (od zneska 827,03 EUR).

II. V preostalem se pritožbi prvotožene stranke in drugotožene stranke ter v celoti pritožba tožnice zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženima strankama povrniti del njunih pritožbenih stroškov in sicer prvotoženi stranki v znesku 54,55 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 16,20 EUR, vse v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I/A točki izreka izpodbijane sodbe naložilo prvotoženi in drugotoženi stranki, da sta dolžni nerazdelno plačati tožnici odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zaradi nesreče pri delu v znesku 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2012 dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo. V I/B izreka je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več, to je razliko do vtoževanega zneska 18.300,00 EUR. V II. točki izreka je naložilo prvotoženi in drugotoženi stranki, da sta dolžni tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške, odmerjene glede na uspeh v pravdi in sicer v znesku 827,03 EUR, po poteku paricijskega roka iz te sodbe pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožnica in obe toženi stranki. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del, posledično pa tudi zoper prenizko prisojene pravdne stroške, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženima strankama pa v vsakem primeru naloži, da ji povrneta njene pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pri čemer naj se vsa plačila izvedejo na račun pooblaščenca tožnice, ki je naveden v njeni pritožbi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po vsebinsko korektno izpeljanem dokaznem postopku ugotovilo, da je prvotožena stranka ravnala protipravno, ker ni spoštovala določb predpisov o varstvu pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo mnenje stalnega sodnega izvedenca in nato utemeljeno zaključilo, da je prvotožena stranka kršila predpise o varnem delu, da tožnica ni bila usposobljena in poučena za pravilno ravnanje v primeru zatikanja delovnega stroja in da je delo s tem strojem nevarna stvar, zaradi česar je prvotožena stranka objektivno in krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici. Nepravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je znašal soprispevek tožnice k nastali škodi 50 %. Glede na ugotovljeno objektivno in krivdno odgovornost prvotožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje tožničin soprispevek ustrezno zmanjšati ali ga sploh eliminirati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prvotožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V pritožbi navaja, da stroj, na katerem se je poškodovala tožnica, ni nevarna stvar, kar je ugotovil tudi izvedenec in to svojo ugotovitev tudi ustrezno pojasnil. To pa pomeni, da prvotožena stranka ni objektivno odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala. Prvotožena stranka prav tako ni krivdno odgovorna za nastalo škodo, saj med domnevno protipravnim ravnanjem prvotožene stranke (ki naj bi bilo v pomanjkanju jasnih navodil za varno delo s strojem, pomanjkljivih opozorilih na stroju in v tem, da naj nevarni deli stroja ne bi bili ustrezno zaščiteni, oziroma da naj bi bila osebna varovalna oprema nejasna in nedoločno predpisana), ni v nobeni vzročni zvezi z ravnanjem tožnice in škodo, ki jo je v zvezi s tem utrpela. Iz tožničine izpovedbe (ki jo prvotožena stranka v pritožbi povzema) izhaja, da je tožnica povsem sama kriva, da je prišlo do škodnega dogodka. Tožnica je poznala pravila iz varstva pri delu, bila je poučena o rokovanju in upravljanju s konkretnim strojem, prav tako pa je vedela, da mora pri zagozditvi stroj ustaviti (kar je pri predhodnih zagozditvah tudi storila). Tožnica ni znala povedati, zakaj tega ni storila tudi 28. 10. 2011, ko je zaradi njenega nepravilnega ravnanja prišlo do škodnega dogodka. Tožnica je sama ustvarila položaj, ki je privedel do njene poškodbe. Če bi tožnica ravnala vsaj z minimalno skrbnostjo, do poškodbe ne bi prišlo (tako tudi odločba II Cp 1966/2010). Tožena stranka se je zanašala na to, da bo tožnica upoštevala dana navodila. Ravnanju tožnice bi se bilo mogoče izogniti le z nenehnim nadzorovanjem, za kar pa bi morala imeti prvotožena stranka poleg vsakega delavca, ki opravlja delo, zaposlenega še delavca, ki bi tega delavca nadzoroval. Tega pa od prvotožene stranke ni mogoče zahtevati. Prvotožena stranka je delavce in tudi tožnico ves čas opozarjala, da se v stroj v času delovanja ne sme posegati, kar mora biti sicer jasno že povprečno skrbnemu človeku. Zato je ravnanje tožnice pretrgalo vzročno zvezo med eventualno opustitvijo prvotožene stranke za nastalo škodo. Odgovornost za nastalo škodo je izključno na strani tožnice. Ker sodišče prve stopnje ni celovito dokazno ocenilo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je napačno uporabilo tudi 8. člen ZPP, saj dokazna ocena ne podpira izreka sodbe. 50 % soprispevek tožnice, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni obrazložen, prav gotovo pa je prenizek. Glede na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo (da stroj, potem ko je nastavljen, dela povsem sam; da je bila tožnica usposobljena za delo na tem stroju; da je to delo opravljala več let; da je bila v delo uvajana in je nastopala v poklicni funkciji, kar pomeni, da jo je zavezovala višja stopnja skrbnosti), je znašal tožničin soprispevek najmanj 95 %. Tožnici je odškodnina prisojena v previsokem znesku, glede določanja te odškodnine pa je izpodbijana sodba tudi neobrazložena. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena v previsokem znesku, enako velja za prisojeno odškodnino za strah. Do odškodnine zaradi strahu tožnica sploh ni upravičena, saj zaradi strahu njeno duševno ravnovesje ni bilo porušeno, zato to ne terja denarnega nadomestila za tožničino duševno trpljenje (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 242/2001). Ker tožnica ni imela nobenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (kar izhaja iz njene izpovedbe in ugotovitve izvedenca) do odškodnine zaradi duševnih bolečin v posledici zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičena. Izpodbijana sodba pa je v tem delu tudi neobrazložena. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih, saj bi lahko te začele teči šele z izdajo sodbe, ne pa od poteka paricijskega roka na podlagi predpravdnega zahtevka. Poleg tega so napačno odmerjeni tudi pravdni stroški, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je stroške za izvedenca v skupni višini 614,74 EUR plačala tudi prvotožena stranka. Poleg tega je pooblaščenka prvotožene stranke upravičena vsaj do povrnitve potnih stroškov na relaciji A. - B., saj je sedež prvotožene stranke v A., sojenje pa je potekalo v B.. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tudi drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo soprispevek tožnice, saj je tožnica v celoti odgovorna za nastalo škodo, prvotoženi stranki pa ni mogoče očitati prav nikakršne odgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Po mnenju drugotožene stranke je dokazni postopek pokazal, da je bila tožnica poučena o pravilnem ravnanju in tudi ustrezno usposobljena. To izhaja tudi iz njene izpovedbe, drugačen zaključek izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje nekritično povzelo, pa je nepravilen. Tožnica je vedela, kako mora ravnati, če je ocenila, da mora poseči v stroj. Isto delo je opravljala že 6 do 7 let in dobila je ustna navodila za delo na tem stroju, vedela je, da mora stroj izklopiti. Tudi izvedenec je potrdil, da je do nesreče prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnice, ne pa zaradi zatajitve delovanja stroja, kot je to zatrjevala tožnica. Sodišče prve stopnje je tako ugotavljalo krivdno odgovornost izven trditvene podlage, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Pomanjkljiva opozorila na stroju niso v vzročni zvezi z dogodkom, saj je bila tožnica seznanjena, da ne sme posegati v območje delovanja stroja. Tega nepravilnega ravnanja tudi dodatna pojasnila in dodatni napisi na stroju ne bi preprečili. Tožnica je zavestno in hoteno kršila jasna in nedvoumna navodila za delo na predmetnem stroju, kar izhaja iz izvedenih dokazov. Od delodajalca ni utemeljeno pričakovati, da se bo delo vsakega delavca vseskozi nadzorovalo, saj mora imeti delavec pri delu tudi določeno samostojnost (II Cp 2034/2012). Glede na to je ugotovitev sodišča prve stopnje o le 50 % soprispevku tožnice napačna, saj je tožnica v celoti odgovorna za nastalo škodo. Drugotožena stranka pa podredno ugovarja tudi višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in skaženosti. Te prisojene odškodnine za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode so prisojene v previsokih zneskih in niso v sorazmerju z odškodninami, ki se prisojajo za takšne škode v podobnih primerih. Prisojena odškodnina je pretirana tudi glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v pritožbah uveljavljata toženi stranki (tožnica bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja) in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljeni sta pritožbeni navedbi prvotožene in drugotožene stranke, da je izpodbijana sodba delno neobrazložena, zaradi česar naj bi bila obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi (čeprav delno skopo pojasnjeni) pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker je poleg tega izrek izpodbijane sodbe razumljiv in ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Tudi če bi držala s strani prvotožene stranke zatrjevana necelovitost dokazne ocene izvedenskega mnenja sodnega izvedenca iz področja varnosti in zdravja pri delu, ta kršitev ne bi pomenila bistvene kršitve določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa po zaključku pritožbenega sodišča tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvotožene stranke o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, upoštevalo določbo 8. člena ZPP. Odločilna dejstva, ki so bila podlaga za ugotavljanje utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka tako po temelju kot po višini, je ugotavljalo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Z dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, soglaša tudi pritožbeno sodišče. 9. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba drugotožene stranke, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo krivdno odgovornost prvotožene stranke izven trditvene podlage tožnice, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da toženi stranki odgovarjata za nastalo škodo tudi po načelu krivdne odgovornosti, saj je bil vzrok delovne nezgode tudi fizična preobremenjenost tožnice v času škodnega dogodka, delo je tožnica opravljala preko polnega delovnega časa in brez ustreznega počitka (kar se v dokaznem postopku sicer ni izkazalo za resnično) in predpisana organizacija dela. V predpisano organizacijo dela pa spadajo po zaključku pritožbenega sodišča tudi ukrepi tožene stranke za zagotavljanje varnega dela. To pomeni, da je trditvena podlaga tožnice obsegala tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnica poškodovala dne 28. 10. 2011 okoli 17. ure, ko je pri delu s strojem za ovijanje knjig v folijo prišlo do zagozditve knjig, tožnica pa je z roko avtomatsko segla v stroj, v področje vilic, da bi zastoj odpravila. V tistem trenutku je stroj začel delovati, vilice pa so jo udarile oziroma stisnile, zaradi česar je tožnica utrpela kompliciran odprti zlom dlančnice desne roke in poškodbo tkiv desne dlani. Tožnici je bila prva pomoč nudena v službi, nato pa so jo strokovno oskrbeli v bolnišnici.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil stroj, na katerem se je tožnica poškodovala, nevarna stvar. Po prvem odstavku 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Stroj, na katerem je delala tožnica, ni omogočal varnega dela, zaradi pomanjkljive varovalne opreme je obstajala možnost poseganja v območje nevarnih gibljivih delov med obratovanjem, nekateri gibljivi deli stroja (npr. pogoni) pa sploh niso bili zavarovani. Sodni izvedenec za varstvo pri delu je med drugim ugotovil tudi, da obravnavani stroj, ki sicer ni bil tiskarski stroj (kar po stališču pritožbenega sodišča niti ni bistveno), ni imel nobenega varovalnega pokrova, ki bi bil varovan z varnostnim stikalom, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi bil takšen varovalni pokrov kdaj nameščen oziroma predviden. Delujoč stroj z nepopolno oziroma pomanjkljivo varnostno opremo, pri katerem je omogočeno poseganje v njegovo notranjost in omogočen kontakt z gibljivimi deli tega stroja, tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja nevarno stvar, pri kateri je nevarnost za poškodbe prav gotovo večja od običajne tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Glede ugotovitve, da je bil stroj, na katerem se je poškodovala tožnica, nevarna stvar, se prvotožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo opr. št. II Cp 1966/2010. V citirani zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da je bil stroj, na katerem se je poškodoval delavec, zaščiten s pleksi steklom, ki je onemogočalo poseganje v območje njegovega delovanja, obenem pa je bil opremljen tudi z navodili za varno uporabo. Te ugotovitve pa se bistveno razlikujejo od ugotovitev sodišča prve stopnje o varovalni opremi stroja, na katerem je prišlo do tožničine poškodbe. V zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe prvotožene stranke, da sporni stroj ni predstavljal nevarne stvari, kar naj bi ugotovil sodni izvedenec. Nevarna stvar je pravni standard, presoja glede navedenega pa je na sodišču. 12. Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, ker ni poskrbela za varno delo tožnice (manjkajoča jasna navodila za varno delo na tem stroju, še posebej v primeru zastoja; nejasna in nedoločno predpisana varovalna oprema; neustrezna zaščita nevarnih delov stroja; premalo učinkovit nadzor, saj se je dopuščalo nepravilno delo tožnice, neustrezno usposabljanje tožnice). Do teh ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenih dokazov (predvsem mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu), te svoje ugotovitve je tudi ustrezno obrazložilo, tako da so drugačne pritožbene navedbe toženih strank, glede navedenega neutemeljene. Zgoraj opisane opustitve dolžnih ravnanj prvotožene stranke so prispevale k nastanku škodnega dogodka, tako da o pretrganju vzročne zveze med njimi in nastalo škodo (h kateri je sicer prispevala tudi tožnica), ni mogoče govoriti. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe obeh toženih strank, da ta element odškodninske odgovornosti ni podan.

13. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je tožnica k nastanku škode soprispevala do 50 %, ker je z golo roko posegla v delujoč stroj, kar je sodišče prve stopnje označilo kot nepremišljeno ravnanje, tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožnica že dalj časa (od 6 do 7 let) delala na tem stroju. Po zaključku pritožbenega sodišča je bil tožničin soprispevek k nastanku škode manjši od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Po 3. odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Po 1. odstavku 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmernega zmanjšanja odškodnine. Pri ugotavljanju tožničinega soprispevka k nastanku škode je prav gotovo treba upoštevati tožničino nepravilno ravnanje, ko je z roko posegla v delujoč stroj z namenom, da bi odpravila zastoj. Po drugi strani pa je treba pri določitvi soprispevka upoštevati tudi okoliščine, ki govorijo v prid tožničinemu manjšemu soprispevku od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je bila pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju, svoje delo je morala opravljati po navodilu in pod nadzorom prvotožene stranke. Dolžnost prvotožene stranke je bila, da delo tožnice ustrezno nadzoruje tudi v cilju preprečitve morebitnih nesreč pri delu. Prvotožena stranka pa kljub predpisom o varnosti in zdravju pri delu (Zakon o varnosti in zdravju pri delu; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj., ki je bil v veljavi v času nesreče pri delu) ni poskrbela za varno delo tožnice (s primerno varovalno opremo, navodili, nadzorom,...). Glede na zgoraj ugotovljene opustitve s strani prvotožene stranke in tudi ob upoštevanju dejstva, da je tožnica delala na nevarnem stroju, je po oceni pritožbenega sodišča soprispevek tožnice k nastali škodi znašal 20 %. Tega zaključka po stališču pritožbenega sodišča ne more spremeniti niti v pritožbah toženih strank zatrjevano dejstvo, da je tožnica že več let delala na tem stroju in da bi morala ob ravnanju s povprečno skrbnostjo stroj pred posegom ustaviti.

14. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sta delno utemeljeni pritožbi prvotožene in drugotožene stranke, ki se nanašata na višino odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, v zvezi s katerimi je tožnica oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica iz naslova prestanih fizičnih bolečin ter nevšečnosti ter neugodnosti med zdravljenjem upravičena do odškodnine v višini 8.800,00 EUR, tudi upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela tožnica tudi duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (te se praviloma odmerjajo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem).V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica trpela hude telesne bolečine od nastanka poškodbe, pri kirurškem pregledu, diagnostični preiskavi, pri pripravi za operacijo do končane operativne oskrbe poškodb desne dlani v času 5 dni, pri čemer je v tem obdobju dobivala tudi močna zdravila proti bolečinam (v obliki injekcij). Telesne bolečine srednje intenzivnosti so se pojavljale tudi v času zdravljenja pri odstranitvi šivov enkrat, pri odstranitvi mavca, pri rehabilitaciji, pri kostni celitvi z novo kostnino in prilagoditvi sile obremenitve desne dlani oziroma pri preoblikovanju brazgotin in so trajale v skupnem obdobju 4 do 5 tednov. V tem času je tožnica potrebovala običajna zdravila za lajšanje bolečin v obliki tablet. Telesne bolečine slabe intenzitete so se še občasno pojavljale pri spremembi vremena in daljši obremenitvi desne dlani v času dveh mesecev po končanem zdravljenju, v tem času pa je tožnica izjemoma potrebovala običajna zdravila za lajšanje bolečin v obliki tablet. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnica zaradi poškodbe pri delu (zlom tretje in četrte dlančnice z raztrganinami kože na hrbtišču desne dlani) trpela tudi zaradi zmanjšane zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih opravil v času treh tednov po operativni anatomski naravnavi v regionalni anesteziji zlomov s stabilno učvrstitvijo s ploščicama in vijaki ter v času zdravljenja šestih tednov in enega meseca prilagoditve kostno zaceljenih zlomov dlančnic desne dlani, na sile obremenitve desne dlani do 5 kg mase. Poleg tega je imela nevšečnosti tudi v zvezi s pripravo na operativno zdravljenje v času dveh dni in 5 dni zdravljenja, v tem času je potrebovala močna zdravila v obliki injekcij. Nosila je mavčno longeto, poškodovano roko ji je bilo potrebno šivati, po zdravljenju pa šive odstraniti. Tožnica je bila podvržena tudi fizikalni rehabilitaciji v 20 seansah, v tem času se je intenzivnost bolečin nekoliko povišala, enako velja za kopanja in masiranja brazgotin z mastnimi kremami. Nevšečnosti je imela tožnica tudi pri vsakem pregledu pri zdravniku, bila je rentgensko obsevana pri diagnostični preiskavi in pri kontroli po učvrstitvi naravnih zlomov dlančnic s ploščicami in vijaki, zaradi poškodbe pa je imela tudi en mesec omejitve obremenjevanja desne roke z bremeni nad 5 kg teže. Glede na zgoraj opisane tožničine težave iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da bi bila tožnica za to obliko nepremoženjske škode upravičena do odškodnine v višini 8.800,00 EUR.

15. Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova prestanega strahu prisodilo previsoko odškodnino v znesku 2.500,00 EUR. Tožnica je ob nastanku poškodbe utrpela hud primarni strah za svoje zdravje, ki je trajal le kratek čas, ko se je tožnica prepričala, da poškodba ni tako huda, da bi ji ogrozila življenje. Poleg tega pa je tožnica trpela tudi sekundarni strah v obliki srednje intenzivne zaskrbljenosti za način in rezultat zdravljenja. Tožnica si je namreč poškodovala dominantno roko, ki je zelo pomembna pri vseh delovnih opravilih. Ta njen strah pred izidom zdravljenja je trajal od 5 do 6 tednov. Glede na zgoraj opisani strah pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno prisodilo tudi odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice zaradi zadobljene poškodbe in njenih posledic ni prišlo. Ugotovitve o začasnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v dokaznem postopku, je pritožbeno sodišče (kot je bilo ugotovljeno že zgoraj) upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po ustaljeni sodni praksi se namreč te duševne bolečine praviloma odmerjajo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot samostojna oblika nepremoženjske škode pa le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja ali če so podane druge posebne okoliščine (npr. sodba VS RS II Ips 568/2003, II Ips 600/2006, II Ips 346/2010). Teh okoliščin, ki bi nudile podlago za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot samostojne oblike nepremoženjske škode, sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

16. Drugotožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno zatrjuje je sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsoko odškodnino iz naslova skaženosti, saj sodišče prve stopnje o odškodnini za to obliko nepremoženjske škode (ki je tožnica niti ni uveljavljala) ni odločalo.

17. Ob upoštevanju navedenega je torej po stališču pritožbenega sodišča tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.800,00 EUR in za strah v višini 2.000,00 EUR, kar pomeni, da sta ji dolžni toženi stranki, ob že ugotovljenem tožničinem 20 % soprispevku k nastali škodi, plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 8.640,00 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbama toženih strank ugodilo in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na znesek 8.640,00 EUR, višji tožničin tožbeni zahtevek (za znesek 510,00 EUR) pa je zavrnilo, saj ni bil utemeljen. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih, obenem upošteva tudi vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode, prav tako pa ne podpira teženj, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ).

18. Glede na to, da je tožnica zakonske zamudne obresti od vtoževane odškodnine uveljavljala od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po predpravdnem zahtevku, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta na podlagi drugega odstavka 299. člena OZ toženi stranki prišli v zamudo z iztekom roka, ki je bil določen za izpolnitev njune obveznosti.

19. Prvotožena stranka v pritožbi nadalje utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o stroških prvotožene stranke. Pri odločanju o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje prezrlo, da je del stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem založila tudi prvotožena stranka (in ne le tožnica), tako da je tožnica glede na uspeh v pravdi (47 %) upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 1.098,76 EUR. Prvotožena stranka je glede na uspeh v pravdi (53 %) upravičena do povrnitve dela pravdnih stroškov ob upoštevanju preostalih, sicer pravilno odmerjenih stroškov prvotožene stranke v skupni višini 648,19 EUR. Po pobotanju teh stroškov je tožnica upravičena še do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 450,57 EUR, kar ji morata nerazdelno plačati prvotožena in drugotožena stranka, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ker pooblaščenka prvotožene stranke ne prihaja iz kraja sedeža prvotožene stranke, pri čemer tudi stroškov kilometrine za relacijo, ki jo navaja v pritožbi, ni specificirala, do povrnitve teh stroškov ni upravičena.

20. Ker sta bili pritožbi toženih strank delno utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbi toženih strank in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno (tožnica je sicer uspela z delom pritožbe za znižanje njenega soprispevka, vendar pa je pritožbeno sodišče glede na utemeljenost pritožbenih navedb toženih strank prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo, kar pomeni, da tožnica v pritožbenem postopku ni uspela) in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede navedenega namreč niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženima strankama pa je dolžna povrniti del njunih pritožbenih stroškov glede na uspeh s pritožbo. Ob upoštevanju s pritožbo izpodbijanega dela sodbe je prvotožena stranka upravičena do nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v višini 504,00 EUR, do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002 ZOdvT), vse povečano za 22 % DDV (tarifna št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znese 639,28 EUR. Prvotožena stranka je upravičena tudi do povrnitve sodne takse za pritožbo v znesku 270,00 EUR, kar skupaj znese 909,28 EUR, glede na uspeh s pritožbo (6 %) pa ji je dolžna tožnica povrniti del njenih pritožbenih stroškov v višini 54,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče prvotoženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov po tar. št. 6000 ZOdvT, saj prvotožena stranka teh stroškov ni izkazala. Pritožbeno sodišče je drugotoženi stranki priznalo priglašene stroške sodne takse za pritožbo v višini 270,00 EUR, glede na pritožbeni uspeh (6 %) pa je dolžna tožnica drugotoženi stranki povrniti del njenih stroškov pritožbenega postopka v znesku 16,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče drugotoženi stranki ni priznalo priglašenih materialnih stroškov v znesku 30,00 EUR, saj jih drugotožena stranka ni izkazala.