Jedro

Res je, da je preživnino za otroka treba plačevati v denarju. Po ustaljeni sodni praksi se zato tisto, kar preživninski zavezanec svojemu otroku nakloni v naravi, šteje za darilo. Vendar pa je pri odločanju za preteklo obdobje treba upoštevati, da so naklonitve v naravi zadostile določen obseg otrokovih potreb. To pa pomeni, da od toženca sedaj ni mogoče zahtevati, naj za nazaj plača preživnino, ki naj zadosti tiste potrebe, ki so bile že potešene s pomočjo stroškov z njegove strani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej zadevi zahteval zvišanje preživnine zaradi spremenjenih razmer.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in preživnino zvišalo na 308,00 EUR, vendar le od izdaje sodbe dalje. Zahtevek za čas med vložitvijo tožbe in izdajo sodbe je sodišče zavrnilo in je tako toženec za tisto obdobje zavezan le k plačilu dotlej določene preživnine v višini 152,33 EUR.

3. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku tudi v preostalem delu ugodi. Tožnik meni, da so spremenjene okoliščine obstajale že ob vložitvi tožbe ter je zato že od tedaj upravičen do zvišanja preživnine. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča, da je strošek za inštrukcije dokazan, vendar pa ni dokazano, da je ta strošek potreben in koristen. Tožnik ni z ničemer dokazal, da so bile inštrukcije potrebne in koristne ter da so prispevale k boljšemu učnemu uspehu tožnika. Tožniku so te inštrukcije v breme. To je tudi povedal tožencu. Res je sicer toženec prispeval k nakupu smučarske opreme in druge športne opreme. Vendar pa to ne pomeni njegovega preživljanja. Enako velja glede obutve in oblačil, ki morajo biti pri tožencu.

4. Pritožba meni, da je treba vse stroške, ki jih je toženec imel z nakupi dobrin, šteti za darila. Preživnino pa je zavezan dajati v denarju.

5. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Res je, da je preživnino treba plačevati v denarju (131a. člen ZZZDR(1)). Po ustaljeni sodni praksi se zato tisto, kar preživninski zavezanec svojemu otroku nakloni v obliki dobrin, šteje za darilo. To so abstraktni pravni razlogi.

8. Vendar pa je pri odločanju o že zapadli preživninski obveznosti, torej pri odločanju o preteklosti, treba upoštevati, da posamezne naklonitve v obliki dobrin (bodisi blaga bodisi plačanih storitev) postanejo pravno relevantno dejstvo. Če je npr. toženec svojemu sinu kupoval obleko, plačeval stroške ekskurzij, športne opreme itd.(2), potem je bil ta obseg otrokovih potreb zadoščen. To pa pomeni, da od toženca sedaj ni mogoče zahtevati, naj za nazaj plača preživnino, ki naj zadosti tiste potrebe, ki so bile že potešene s pomočjo stroškov z njegove strani(3).

9. Tisto, kar je toženec torej svojemu sinu že nudil na račun njegovih potreb, je treba za preteklo obdobje odšteti (vrednotno upoštevati) od siceršnje projekcije o obsegu otrokovih potreb.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z vrednotno oceno sodišča prve stopnje, da tožencu za preteklo obdobje ni mogoče naložiti več od tistega, kar je plačeval po dotlej veljavnem izvršilnem naslovu. Primerjava obsega v naravi konzumiranih potreb (točka 7, 16, 17) nudi zadostno oporo za vrednoten sklep, da so bile potrebe, ki sicer utemeljujejo zvišanje preživnine zaradi spremenjenih razmer, v preteklosti s strani toženca že v celoti pokrite.

11. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke o nekoristnosti inštrukcij. Ne glede na to, pa to tudi ni odločilnega pomena. Že na račun ostalih potreb je namreč toženec v preteklem obdobju nudil tožniku toliko, da bi bila odločitev tudi brez upoštevanja plačila inštrukcij v kasnejšem obdobju (torej, ko ni šlo več za saniranje sinove bolniške odsotnosti iz šole) enaka.

12. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13. Tožnik je s pritožbo propadel, toženec pa z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogel v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja – zato so stroški za to vlogo nepotrebni (155. člen ZPP). Ker je tako, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

(1)Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s poznejšimi spremembami)

(2)Glej točko 17 izpodbijane sodbe ter glede okvirnih vrednosti teh naklonitev povzete trditve v točki 7

(3)Primerjaj, kako se dejanske ugotovitve o potrebah v točki 16 in že opravljene naklonitve s strani toženca prekrivajo.